Kolcanje po Dolomitih - 2.del

Prišel je decembrski čas, ko zadiši po kuhanem vinu, dišečem čaju in omamnih dišavah različnih prazničnih dobrot. In prišel je čas snežink in bele snežne idile. V teh dneh zopet pomislim na Dolomite, ki jih v nasprotju z večino ostalih obiščem v poletnih mesecih, toda tudi "zimski Dolomiti" pridejo enkrat na vrsto! Sneg, smučanje, pohodi, tek na smučeh...vse to se mi je letošnje poletje zdelo še takoooo daleč. Ampak ker živimo naše življenje s 300 km/h, je december tukaj z nadsvetlobno hitrostjo. In ko se spomnim, kako sem par mesecev nazaj spoznavala nove kraje in poti v Dolomitih, se mi zdi kot, da je bilo to včeraj. Kolesarske poti in z njimi kolesarje so zamenjale tekaške proge in smučarski tekači v Anterselvi na primer. Kronplatz se verjetno že bohoti pod snežno odejo, v okolici Cortine in Val Gardene mrgoli smučarskih in ostalih navdušencev. Tako kot v vseh ostalih krajih v Dolomitih. 
Poleti sem s kolesom odkrivala Anterselvo, spodnjo, srednjo in zgornjo. Čudovita pokrajina in poti, ki se vijejo vseskozi rahlo navzgor po dolini, kjer asfaltirana cesta vodi cestne kolesarje vse do prelaza in meje med Italijo in Avstrijo. Tudi za gorske kolesarje se najde kakšna pot, le malo je potrebno raziskovati. Ob tem pa se lahko ustaviš ob lepo urejenih turističnih točkah. 

Tekaško-biatlonsko središče Antholz-Anterselva

Jezerce Lago di Anterselva

luštno za posedet...

Zanimvo je bilo tudi iskanje gozdnih poti do vrha Kronplatza in navzdol. In smo šli, najprej malo proti Brunecku, nato seveda v klanec proti Kronplatzu, potem po gozdni cesti do konca...nato malo tiščanja kolesa do nove gozdne ceste... sledil je "pogovor" s pohodnikom, ki je mislil, da smo se izgubili (itak, da nismo vedeli točno kam, vse kar smo vedeli je, da mormo na vrh - in zato moraš včasih tudi po hribu navzdol, da prideš gor...), v glavnem počasi smo splezal skoraj do vrha, ko nas je premamil spust po freeride progi navzdol. In začeli smo na izi, ko so prišli odseki, ki jih je skoraj nemogoče prevoziti s kolesi, ki smo jih imeli (absolutno premalo hoda spredaj in zadaj!)...ampak počasi, z malo smeha, lovljenja in padanja smo prikolesarili do spodnje postaje v Brunecku, kjer se je v vročini in pomanjkanju energije prilegla kavica in Coca Cola.

ceste in stezice Kronplatz

"plezamo" :)))

Dobr trail .... se je dal peljat :)))

Ko pade "cukr" paše Coca Cola pločevinka :)

Obiskali smo tudi del t.i. Nacionalnega parka Fanes Sennes e Braies, in sicer Lago di Braies. Izredno lepo jezero, ki leži med dolomitskimi vršaci, do njega pa seveda vodi tudi urejena kolesarska pot. Spočiješ se lahko dobesedno med kravami :). Resnično lepo je tudi na drugi strani Kronplatza - San Vigilio in okolica. 

Lago di Braies

Nekateri so imeli popoldanski počitek na odeji sredi travnika, kjer so počivale tudi krave... :)

Ob letošnjem obiskom Dolomitov pa smo dan po MTB maratonu Superbike odšli tudi na izlet do Cortine in višje ležečega Pocola, kjer smo štartali na Passo Giau (2236m visok prelaz), ki je bil eden izmed slikovit prelazov na sloviti rekreativni prireditvi Maraton Dles Dolomites (http://www.maratona.it/home.php), ki se vsako leto odvija v teh krajih in privabi na tisoče kolesarskih navdušencev. Je eden največjih cestnih maratonov v Evropi, kjer se v žreb za štartno mesto prijavi več kot 25.000 kolesarskih navdušencev, ki upajo, da bodo izžrebani med tistih 8.000, ki jih na maratonu nato lahko štarta. Če ne, pa poskusijo naslednje leto... Imeli smo srečo, dan je bil prekrasen, okoliški vrhovi so se kopali v soncu, kulisa je bila prekrasna. Množica kolesarjev, ki se kot neskončna kača vije proti vrhu prelaza pa da dolomitski kulisi še posebno čaroben pridah. Te prime, da bi bil del tega. No, letos smo bili del tega kot navijači, kdaj v prihodnje pa mogoče tudi kot aktivni udeleženci, če bo žreb ugoden :). Smo se pa maksimalno potrudili pri navijanju in slikanju. 

Morje kolesarjev, morje koles in vrhunske kolesarske opreme....evrčki so se kr vozili mimo :)))

Takle smo preganjali dolčas in čakali...

izjemna kulisa

na vrhu passo Giau

Tole je bilo ekspres poročilo kaj se da videti in doživeti v Dolomitih. Vendar pa je potrebno to izkusiti, da resnično dobiš pravo sliko o resnično neštetih možnostih preživljanja dopusta. Zgodb in prigod nikoli ne zmanjka, slike pa včasih povedo več kot tisoč besed...

Passo Giau

Bruneck

Passo Furcia (Kronplatz)

počivanje ob ograji :)

obvezno :)

Za konec pa še naslednja misel:

Life is like a coin. You can spend it any way you wish, but you only spend it once. (Lillian Dickson)

Zato vsaka sekunda šteje :).

DNEVI NA OFF

Čeprav že več kot 14 dni nazaj, moram omeniti prelep vikend, ki sva ga s Primožem preživela na Golteh. Dejansko so takšni dnevi v današnjem podivjanem času redki, a nujni. Da se lahko daš na off. Da pozabiš na morebitne težave in probleme, pobegneš nad meglo in se prepustiš igri sončnih žarkov...nato pa smukneš še na toplo in se prepustiš užitkom savne in masaže ter si ob večerji s kozarcem rdečega vina napolniš baterije na polno. Dan na off v pravem pomenu besede...nekaj kar ne počneš vsak dan. Ker pa je življenje na nek način ustvarjanje slike in ne seštevanje, v nadaljevanju namesto besed govorijo slike...

3, 2, 1... ZDAJ!

Nepoznavalec bi rekel, kaj za vraga odštevam sredi novembra? Ni še konec koledarskega leta, po službeni dolžnosti še tudi ni čas za odštevanje do poletnih počitnic....kaj potem odštevam? 

Polet v novo kolesarsko sezono, ki se pri meni začne novembra :). 
In vsako leto novembra najdem nov zagon, elan, za "grizenje kolen" v novi sezoni; tako nekako že zadnjih pet let. Tudi letos? 
Letos se je vse skupaj že začelo malo drugače....dejansko, če pogledam nazaj v tem letu se je moja prava kolesarsko tekmovalna sezona končala še preden se je dodobra začela. Predvsem z motivacijskega vidika. Pa ne zaradi obremenjenosti z rezultati in podobno....daleč od tega. Le vse skupaj mi je "padlo dol" po 1.maju...potem, ko so mi ukradli v bistvu novo kolo "za naslednjih petnajst let". In samo Primožu se lahko zahvalim, da sem se vsedla nazaj na kolo (beri specialko). Za tistega, ki dobi ali kupi kolo tako kot bi šel kupit štruco kruha v trgovino, je takšna izkušnja v smislu pride-gre. Zame pač ne. In tudi ko sem dobila novo-staro kolo...ni bilo isto. Tako je bilo moje letošnje kolesarsko leto, ko potegnem črto, predvsem leto "preživetja" in iskanja nove motivacije. Kljub mešanim občutkom upam, da sem pripravljena na nove izzive in neporavnane račune.

Vsak, ki štarta si želi videti cilj. Moji cilji naj bodo moje male skrivnosti, ki bodo razkrite sproti. Največjega izmed vseh pa bom razkrila že zdaj - spet najti pravi kolesarski užitek za katerega sem bila letos večinoma prikrajšana. Štart je uspel, ovire so vedno bile in vedno bodo, grem naprej, novim zmagam naproti z nasmehom na obrazu :) ...

Kolcanje po Dolomitih - 1.del

Vsake toliko se mi začne kolcati...tokrat po Dolomitih. In ker sem še "dolžna" zapisa o letošnjem preživljanju počitniških dni v krajih Bruneck, Cortina, Kronplatz, Toblach.... je danes mogoče dan, ko zapišem stavek ali več... Mislim, da vsak športni entuziast, popotnik in nenazadnje razgledan človek VE, kje Dolomiti so.
Za tiste, ki ne veste - Dolomiti so del alpskega gorovja :). Nahajajo se v severni Italiji v deželah Južna Tirolska, Trentino in Belluno in se raztezajo od reke Adiže na zahodu do doline Piave(Cadore) na vzhodu. Severna in južna meja sta Pustriška dolina in Val Sugana. Območje je razdeljeno na vzhodne in zahodne Dolomite, enoti sta ločeni z linijo Gadertal -prelaz Campolongo - dolina Cordevole (Agordino).
Zdaj pa dost geografije, gremo na kolo!
V mesecu juliju, ko je na koledarju zabeležen Superbike MTB maraton v Villabassi ,s Primožem združiva prijetno s koristnim. Po končanem maratonu ponavadi ostanema par dni in naredima nekaj kolesarskih tur po okoliških krajih, vrhovih in planotah. Tudi letos. Lahko rečem, da sem v treh letih obiska Dolomitov videla in doživela že marsikaj. V spomin se mi je najbolj vtisnila idilična majhna vasica Moos v bližini večje Sexten in 10km oddaljenega Innichena (San Candida).

<> 

rožnato


Prijetna vasica v dolini, ki jo obkrožajo dolomitski vršaci. In odlično izhodišče za izlet s kolesi, za sprehode v idilični naravi, za treking po okoliških planotah in vrhovih, Vsaj lahko najde nekaj zase, ker je poskrbljeno za vse, od najmlajših do najstarejših.

leseni otroški gozdni otok

Nad Mossem se kot zelena kača med smrekami vije ena izmed številnih smučarskih prog v tem delu Dolomitov, na vrhu pa čudovita planota Prato Croda Rossa čez katero se vsako drugo leto pripravi tudi trasa Superbike MTB maratona.

Prato Croda Rossa

In če se s kolesom odpravimo po eni izmed številnih turistično kolesarskih poti, ki so resnično zgledno urejene se lahko pripeljemo do San Candida (Innichena), Toblacha, Villabasse (Niedorfa), vse do Brunecka na zahodu kot tudi Cortine d'Ampezzo proti jugu. Možnosti je v glavnem ogromno. Lago di Dobiacco, Lago di Landro so jezera na poti do znamenitosti tega dela Dolomitov - Tre Cime di Lavaredo (trije vrhovi - "mala, velika in zahodna cima"; najvišji vrh meri v višino 3000 metrov in so tudi priljubljena plezalna destinacija). Do koče pod vrhom na višini približno 2400m nadmorske višine vodi asfaltirana cesta, ki se kar nekajkrat postavi popolnoma pokonci, a se splača. Okoli Tre Cim poteka tudi krožna sprehajalna pot, do koče Lavaredo prevozna tudi z gorskim kolesom, razgled pa fantastičen.

sprehajalna pot

pogled proti dolini

pred kočo na 2344m

Po spustu nazaj v dolino (sicer po asfaltu, ker je bila druga varianta po planinski poti, za katero sva s Primožem kasneje tako ali tako izvedela, da je neprevozna s kolesi, zanimiva pa je bila, ker bi naju pripeljala direktno v Moos), se kolesarski dan lahko še podaljša preko kraja Misurina in še enega prelepega jezera čez Passo Tre Croci do Cortine d'Ampezzo."Samo še en majhen ovinek" ... je rekel Primož. No, ta ovinek je bil dolg preko 30 kilometrov, kar je turo podaljšalo na skoraj 130 km in ob dejstvu, da sva imela po "spustu" do Toblacha  za obkljukat še dodatnih 400vm v sedmih kilometrih je bila bera polna. Naporno, a vredno tudi trenutka, ko ti "zmanjka cukra" (kolesarji vedo o čem govorim, za ostale "koma"...ko ne gre več ne naprej, ne nazaj).

Lago di Misurina, v ozadju v oblakih Tre Cime di Lavaredo

Zanimiva, tehnično nezahtevna je tudi kolesarska tura na znameniti Plan de Corones ali Kronplatz z vrhom na 2275m nadmorske višine. Na vrh lahko prideš po več poteh in prvo leto sva s Primožem izbrala pot iz Olanga. Kar je posebej fino pri teh dolomitskih povezavah je to, da so posamezne vasice in naselja med seboj povezana s posebej cestami in potmi namenjeni kolesarjem z oznakami in tablami.

Levo-desno, čez mostiček

Pot do vrha se sicer vleče kot "kača", vendar ko prideš do Passo Furcia, se začne zanimiv del tudi za cestne kolesarske navdušence. Na Kronplatz se namreč na Giru di Italia večkrat pomerijo profesionalni kolesarji v vožnji na čas. Štart je sicer iz St. Vigilia, cesta pa se nato pri passo Furcia združi v eno samo in še to makedamsko, ki vodi do vrha.

passo Furcia in zadnjih 6 km makedama

Od tega dela naprej so serpetine posvečene znamenitim kolesarskim mojstrom v obliki velikih tabel in pri zadnji (prvi), ko se cesta resnično postavi pokonci, je tudi tabla posvečena Marcu Pantaniju.

malo pod vrhom-zadnja serpetina

Še malo in že smo na vrhu, kjer si z razglednega stolpa lahko ogledamo vrhove, ki se razpostirajo naokoli. Z vrha Kronplatza vodi tudi freeride proga Herrnsteig Freeride Trail, ki smo jo preizkusili letos (čeprav je trajalo, da smo se z našimi kolesi komaj "prisvaljkali" do Brunecka, kjer se proga konča) - vendar o tej prigodi kdaj drugič :)


Vrh Kronplatza

Ja, tudi poleti je lahko znano smučarsko središče še kako zanimivo in čeprav na vrh v poletnem času vozijo tudi gondole, tistim, ki imajo vsaj malo kolesarske kondicije in se ne bojijo izziva priporočam osvojitev vrha s kolesom!

pogled z vrha na Bruneck

In kaj je najboljše pri kolesarjenju v hrib? To, da si za prelit znoj in utrujene mišice nagrajen z spustom v dolino. Ni lepšega kot užitek na kolesu z vetrom v laseh... za danes toliko, enkrat v prihodnjih mesecih pa še o Anterselvi (Antholz), kjer te prime, da bi se rolkal in streljal, o Lago di Braies, kjer bi izležaval, o Prato Piazzi, o prigodi freeride proge z vrha Kronplatza in ogledu rekreativnega cestnega maratona Dles Dolomites na znamenitem Giau.
Better late than never.....

MTB maraton Statteg pri Gradcu

Po nekaj vročih dnevih so se roke in noge dodobra spočile, ohladila pa se je tudi glava, zato lahko napišem nekaj stavkov o maratonu, ki sem se ga udeležila prejšnjo nedeljo v Avstriji pri Gradcu. Maraton poln presežkov, ko beseda nanese tehnično zahtevnost proge. Imaš in dobiš vse – strme klance in hojo ob kolesu navzgor, drseče korenine, premikajoče se kamne in drseče skale navzdol. “Alles zusammen.”

Zame po dveh letih, ko sem tam nastopila na Svetovnem prvenstvu v maratonu, ponovno izziv. Maraton je speljan skozi kraje Statteg, Gratkorn, Gratwein, z vzponom na Schockl ter skozi znameniti Falschgraben. Trasa, ki ti ne da dihat, sploh pa v vročini in sopari, ki nas je pričakala to nedeljo. Kot tekmovalec oziroma tekmovalka se lahko udeležiš več različnih tras, a le najdaljša in tudi najzahtevnejša ti lahko prinese naslov Evropskega prvaka Masters v MTB maratonu. Za predstavnice ženskega spola je to pomenilo 84 km in 3061 vm. Naporno že v štartu, ko pa se spomnim na zahtevnost proge, pa to pomeni borba od prve do zadnje minute, v prvi vrsti samega s seboj.

In tako sem se ob petih zjutraj odpravila proti Stattegu. Napovedoval se je vroč in vsekakor naporen dan, sopara, ki nas je pričakala na štartu pa mi je dala vedeti, da bo danes res težko. A se ne damo. Štartni pok in že smo se zapodili proti “steni” v obliki 3km klanca, ki se dobesedno postavi pokonci. Noge pa mehke kot žele. Ob cviljenju sprednje zavore (v klanec!) sem bila že na tem, da eksplodiram, ampak sem si rekla – predolg je tale maraton, da bi obupala že po 4 km. Na vrhu tega klančka, kjer je z mene že dobesedno lilo, sem prišla malce k sebi. Sledil je odsek razmočenih korenin, ki so mi dale vedeti, da bo danes splozko tako gor kot tudi dol po terenu. Očitno v Stattegu ne glede na vročino v teh dneh vedno dežuje dan pred maratonom. Tehnično zahtevni deli mi na srečo ne predstavljajo večjih težav, k lažjemu premagovanju ovir je pripomogel seveda tudi polnovzmeteni Scalpel, ki je celo cvilečo prednjo zavoro dol grede spremenil v tiho in kvalitetno delujočo – čudeži se še dogajajo, tudi Avidu XX! Na tem mestu moram pohvaliti predvsem Leftya (beri – za tiste, ki niste “mtb friki”: Lefty je sprednja vzmetena Cannondale vilica), ki deluje fenomenalno.

Medtem ko je ura tekla, so se kilometri na tehnično zahtevnem terenu bolj počasi nabirali, vendar mi je del trase do nekje 50 km hitro minil, le noge se niso in niso hotele zbuditi pri “plezanju navzgor”. Ko pa se je bilo potrebno povzpeti proti Schocklu, me je na nek način zmanjkalo – ne glede na to, da sem v tem času spila ogromno količino tekočine, pojedla gele, banane (tu gre zahvala Primožu, ki me je čakal na vsaki feed coni in mi dal bidon). Strmina, skalnat teren, vročina in sopara so me izžele do te mere, da sem se v zmanjšanem tempu pripeljala do najvišje točke maratona, 1438m visokega Schockla. Na feed coni vzamem bidon in spijem Coca-Colo, da pridem malo k sebi, ker me je čakal še nadvse zahteven spust do cilja z vmesnim popestritvenim vzpončkom, kjer ne gre drugače kot peš. Ja, tudi to je MTB maraton!

Spust, ki sledi iz Schockla so poimenovali “The Rolling Stones Trail”; je tehnično izredno zahteven, dež dan poprej je traso le še začinil. Najprej po skalah do poligona za testiranje terencev, kjer si ne smeš privoščiti zgrešene linije, če ne enostavno počakaš med skalami. Potem je na vrsti vertikalni spust po hudourniški grapi, seveda drseči, nato malo bolj tekoč singl po koreninah in že je čas za malo predaha, saj se pripeljem na cesto, kjer si lahko malce pretegnem prste na rokah, ki resnično trpijo. Pa znova med koreninaste drope in drseče skale, na eni izmed njih tudi meni malo pade koncentracija, ko mi odnese sprednjo gumo. K sreči nič hujšega, malo boleča dlan in malo opraskan komolec. Že hitim dalje. Ko me premetava po razbitem terenu, samo držim krmilo, da ne izgubim kontrole nad kolesom, ker bi se slednje rezultiralo v kakšnem hujšem padcu. Spet roke na udaru. In potem je potrebno še malo peš ob kolesu navzgor, ob dejstvu, da sem bila kot bi me kdo pravkar polil z vodo, je to bil prizor, ki ti vzame še tisto malo energije, ki jo imaš v sebi. A vendar se peljem naprej – “zdaj sem pa že čisto blizu” …si rečem, v meni pa je le še kanček energije. Še dobro, da imam trmo. Nekako se prebijem čez “klančke”, ki so mi še stali na poti in čaka me samo še znameniti Falschgraben, ki je bil poln gledalcev in kjer se lahko tvoja pot proti cilju konča tudi s padcem. Že po imenu lahko razberemo, da gre za “grabn”, izgleda pa nekako takole: priletiš po travniku navzdol, čez drseče korenine z ostrim ovinkom v levo za las mimo drevesa in njegovih korenin, v mokro in skalnato potko, ki gre cik-cak, sledi roknrol po koreninah in skalah in aplavz, če ti vse to uspe odpeljati.

 

Foto: Bike09.at

Ampak zabave še ni konec – zbranost in roke morajo zdržati vse do zadnjega “prostega pada” pred ciljno ravnino. Uspelo mi je tekoče odpeljati vse pasti, ki jih ponuja omenjen odsek, vendar sem se v cilj pripeljala “mrtva”, moji palci na roki so bili tako brez moči, da mi ni uspelo potisnit ročke za prestavo višje! A cilj je bil za ovinkom, še šprint in po 5 urah in 39 minutah sem zaključila Evropsko prvensto v MTB maratonu na 5.mestu v kategoriji in 8.mestu absolutno. Ja, punce se peljejo(mo)… Pošteno povedano, rezultatsko in časovno sem ciljala višje in hitreje. Vendar je bil moj dosežek glede na vse dejavnike optimalen z ogromno rezerve. Z novimi izkušnjami in nekaj popravljenimi napakami je ta rezerva v prihodnjem letu vsekakor dosegljiva. Zato bom rekla, da sem z odpeljanim maraton zadovoljna, saj sem dala vse od sebe, tudi takrat ko nisem mogla več – nisem vrgla puške v koruzo, ker sem goreč zagovornik naslednje misli: “Bolečina je trenutna, odstop traja večno!”

(Spolzko in drseče v Falschgrabnu za smetano na torti)
Foto: Mountainbike-challenge.at

In “Schocklmonster” je bil premagan že drugič, a zagotovo ne zadnjič! Maraton za vse, ki si želijo tehnično zahtevnih terenov, vendar z opozorilom – ne precenjavati svojih zmožnosti in podcenjevati večjih hitrosti na terenu – mene je streznil že samo pogled na ubogega tekmovalca, ki je nemočno ležal na makedamski cesti po očitno hudem padcu pri spustu. Ko sem se ustavila in povprašala dva, ki sta mu pomagala, če pomoč prihaja ter dobila pritrdilen odgovor, se mi je v glavo prikradla misel – za ovinkom si, ali pa nisi… Dejstvo je, da besede najboljših profesionalnih gorskih kolesarjev na svetu, ki so to traso spoznali na Svetovnem prvenstvu v maratonu leta 2009, nikakor niso iz trte zvite…tehnično eden izmed najtežjih maratonov na svetu, vreden naslova svetovnega prvaka. Za vse ostale pa definitivno pravi mtb izziv!

En lušten vzpon…Vzpon na Strnadov travnik…

Že sedmo leto zapored, 15. avgusta prireja ŠD Socka en lušten vzpon na Strnadov travnik – in cilj dejansko je na travniku. Lansko leto na žalost prvič kot memorial v spomin na Blaža Beškovnika, letos znova prekosil marsikatero kolesarsko prireditev lokalnega značaja pri nas. In v čem tiči skrivnost tega? Odgovor na to vprašanje dobite pri Športnem društvu Socka (http://www.sd-socka.si/), jaz pa lahko s par stavki opišem zakaj mi je vzpon, čeprav kratek, tako zelo pri srcu.

Je ena izmed redkih prireditev na katero se pripeljem z MTB-jem direktno na štart, saj je Socka iz Celja oddaljena dobrih 15km. Še vedno ko sem se pojavila na štartu me je pozdravilo lepo sončno vreme in še vedno mi je uspelo priti na travnik kot prvi med predstavnicami nežnejšega vzpona. Tudi tokrat. Vzpon predstavlja nekje 2km strmega asfaltnega terena in 2km dokaj zahtevnega makedama, ki ne dopušča popuščanja. In kot bi trenil si na vrhu. No ja, to mogoče velja za Robija Vrečerja, ki je na vrh pridrvel kot prvi, nekaj časa za njim pa vsi ostali. Tudi meni je uspelo prisopihati po 23 minutah in nekaj sekundah na cilj, kjer sem si privoščila Red Bull in počvekala s kolesarskimi prijatelji. Toda priti v cilj je bilo vse prej kot enostavno. Že dan poprej sem “postrelila vse metke” in noge na štartu niso obetale hitrosti. Toda po začetnem šoku sem nekako začela funkcionirati, noge so se zavrtele, čeprav mi je bilo pošteno vroče. A vroče je bilo tako ali tako vsem, ki smo sopihali po klancu navzgor. Na polovici je proga zavila na makedamski del, ki je bil na srečo v senci dreves, a zaradi tega nič lažji, saj je bila podlaga mehka, drseča in strma – a tu sem se še vedno znašla in se odpeljala tako kot je treba. Noge so že pošteno pekle, glava je bila razgreta, a z vsako minuto sem bila bližje cilju, ki je bil letos malce podaljšan, a vsaj zame prijetno presenečenje. Še “aufzic” do cilja in sledil je zaslužen počitek.

Foto: Tomaž Stojan

Preprostost in sproščenost prireditve je tisto nekaj več, kar pritegne, klepet s prijatelji dodana vrednost, luštno okolje pa smetana na torti. Človek ne potrebuje veliko, da je srečen, vsaj jaz osebno ne – delam, kar mi je všeč, čeprav to pomeni tudi trpeti, a trpeti z nasmehom na obrazu, biti obkrožen s prijatelji, ki se znajo nasmejati ter preživeti dan v naravi – to je bil včeraj zame pojem sreče. Do naslednjega leta, ko se obeta še en lušten vzpon na Strnadov travnik!

KJER NI IZRECNO PREPOVEDANO, JE ZAŽELJENO….

… stavek, ki ga je izrekel še en navdušen pristaš gorskega kolesarjenja zavedajoč se, da je to v naši državi le pobožna želja. V sosednjih državah pa vsakdanjost. In zato ni čudno, da se vedno ko zapeljem z makedamskih cest na gozdne poti počutim prikrajšano za svobodo, ki jo imam samo zato, ker si jo moram vzeti in ker mi ni dana. Pa čeprav s tem ne uničujem gozdnih poti in ne ogrožam nikogar drugega kot sebe na kakšnem strmem spustu. Toda raje padem na mokrih koreninah sredi gozda kot pa na razbiti asfaltni cesti pod avto. Zavedam se, da se povsod najdejo izjeme, ki potrjujejo pravila, vendar se te izjeme lahko izlušči in s časom se le-te izgubijo. “Divjajo” lahko tudi po bike parkih ali posebej za njih označenih poteh, ki pa jih pri nas na žalost ni. In zato pogrešam table kot jih vidiš recimo na Kronplatzu, kjer smo bili z družbo pred mesecem dni. Z vrha Kronplatza imajo v dolino speljano freeride progo, ki je namenjena samo kolesarjem, medtem ko so pohodnikom namenjene druge pešpoti. In je volk sit in koza cela… Z našo zakonodajo pa še dolgo, žal utopija.

Ko bi se le upoštevalo mnenja nekaterih – http://www.delo.si/novice/slovenija/zakaj-gorski-kolesarji-le-s-hitrostjo-do-40-km-na-uro-v-naravi.html (odstavek Kolesa bi jasno ločili od motornih vozil) - bi stavek: ”kjer ni izrecno prepovedano, je za zaželjeno” zvenel bistveno drugače…

17. SUDTIROL DOLOMITI SUPERBIKE

Minilo je le teden dni v juliju, ko sem zopet potovala…kam? V Dolomite seveda. Bolj točno v majhno vasico Villabassa (Niedorf) blizu Bruneca (Bruneck) na Južnem Tirolskem. Bruneck pozna skoraj vsak navdušenec nad zimskimi športi, saj leži pod mogočnim Plan de Corones ali “po domače” Kronplatzom. Villabasso pa po večini le gorsko kolesarski navdušenci. V tej majhni vasici se vsako leto ponavadi drugo nedeljo v mesecu juliju odvije gorsko kolesarski maraton imenovan Sudtirol Dolomiti Superbike.

Uradna stran
Letošnji maraton je bil že 17. po vrsti. Prvega maratona se je, zdaj že davnega leta 1995, udeležilo 650 izziva željnih kolesarskih navdušencev. In skozi leta je ta številka naraščala vse do številke 3500, ki je tudi magična številka za vse, ki se želijo prijaviti na ta maraton. Praviloma se vsa razpoložljiva mesta zapolnejo še pred koncem junija. Posebnost maratona, ki je navsezadnje gostilo tudi Svetovno prvenstvo v XC maratonu (2008), je ta, da poteka eno leto v smeri urinega kazalca, naslednje leto pa v obratni smeri. Letos smo naredili obrat “skupaj z uro”. Omenjena trasa je tudi nekoliko krajša z manj premaganimi višinskimi metri. Med samim tekmovanjem pa se lahko odločaš med daljšo (115km in 3357vm) in krajšo (60km in 1785vm) razdaljo maratona. Ker je maraton namenjen večjemu številu kolesarskih navdušencev, je temu primerna tudi trasa, ki tehnično ni preveč zahtevna, vzponi in spusti so večinoma dovolj široki za prehitevanje, najdeš pa tudi nekaj single trailov. Večina se jih odloči preizkusit noge na krajši razdalji, biti na kolesu 6+ur pa je na voljo tistim, ki se odločijo svojo vztrajnost preizkusiti na 115 km razdalji.
Sliši se enostavno. Pa je res? Izkušen kolesarski maček bi rekel: ” Nič posebnega.” Tisti, ki mu je izziv prekolesariti 40 km na kolesu in po možnosti vmes osvojiti še kakšen hribček, pa to predstavlja nekaj nepojemljivega. Dejansko je lahko vsaka takšna preizkušnja še kako naporna in tudi tisto, ker se nam včasih zdi nemogoče s časom pridobi na verjetnosti. In verjetnost, da izboljšam svoj rezultat na omenjem maratonu bi bila pred 4 leti znanstvena fantastika, danes pa izziv prve vrste. In ko nekaj rečem, naredim vse kar je v moji moči, da to tudi zgodi. Brez popuščanja.

Sobota, 9.julij….pogled na uro je dal vedeti, da moramo na štart maratona, če želimo biti čim višje v štartnih boksih. Skupaj s Primožem, Simonom in Bokijem smo se odpeljali do štartnega prostora, ki se je že dodobra napolnil s kolesarji. Sonce in dokaj visoke temperature so napovedovale lep sončen dan. Upala sem, da se bodo noge vrtele kot se morajo. Štartali smo ob 7.30 uri, ko je pok pištole na stotine koles pognal v lov za časom. Njihovi lastniki pa so jim narekovali ritem.

Začela sem zmerno, čeprav te množica kar sili k čim hitrejši vožnji. Kaj kmalu sem ujela ritem in se ga držala, saj sem približno vedela kako hitra moram biti. Prvi klanec na maratonu je zelo razgiban in se kasneje prelevi v valovit teren, speljan po gozdnih cestah. Kaj kmalu sledi razcep obeh razdalj, kjer se pač ne smeš zmotiti pri izbiri, saj poti nazaj ni več. Daljša trasa je bila že dvakrat zapored moj izziv in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Medtem, ko je tiste na krajši trasi čakal na razcepu spust, smo tisti na daljši po krajšem tehničnem spustu spet pritisnili na pedala, saj nas je čakal vzpon na Piazza San Silvestro (Silvesterplatz), kjer so bohotijo gorski pašniki. Moram reči, da mi je prvi vzpon in nato hiter spust hitro minil, še posebej sem si dala duška v zavitem singlu tik preden priletiš v Versiaco. Nato nas je čakalo nekje 4km ravnine do San Candida (Innichen), kjer je fino najti nekaj zavetrja v večji skupini kolesarjev. Vendar moraš imeti srečo, da se ta skupina pelje dovolj hitro. Sama sem si želela malce višje hitrosti, vendar sem tako privarčevala nekaj moči za naslednji težak vzpon na Helm Rotwand (2050mnv). Na hitro pograbim banano in pričnem z vzponom na ta, vsaj zame, bistven del maratona. Trasa se v tem delu najprej stopničasto vzpenja, tako da so spremembe ritma pogoste. Po 5km “žagic” pa se začne klanec, ki ne popusti, proti vrhu je trasa speljana delno tudi po smučarski progi, zato je določen odsek praktično nevozen, tako, da s kolesa stopi prav vsak….tudi prvi! Na srečo pa je to le kakšnih 100 metrov in že si nazaj na kolesu… in malo pod vrhom 10km vzpenjanja na vrh Rotwanda. Na vrhu ugotovim, da sem precej hitrejša kot sem bila v prejšnji izvedbi, kar mi da dodatno energijo in po tem, ko si napolnem bidone, oddirjam v dolino po makedamski cesti, ki se nato prelevi v razbit makedamski odsek. Tam skoraj poletim čez kolo, ker me zaradi malce večje hitrosti preseneti luknja. Ampak, ker imam očitno devet življenj ali pa sposobnost reagiranja na višjem nivoju kot sem mislila, mi uspe uiti padcu.

Skozi lepši del (beri: off road, single trail) naravnost uživam, ko pa se spuščam iz Moosa nazaj proti San Candidu, točneje proti manjšemu vzponu na Haunoldhutte, me zagrabi manjša lakota. Geli v mojem žepu se počasi redčijo in upam, da sem dobila nekaj nove energije za vzpon, ki te lahko odreže ali pa da nov elan. Ne bom rekla, da me je odrezal, mi je pa malo pristrigel peruti. Sledi hitro vrtenje pedal do Dobiacca (Toblach), kjer si na okrepni postaji postrežen kot kralj. Napolnejo mi dva bidona, vzamem banano in ploščico in že odkolesarim naprej, saj mi pogled na uro daje nov zagon. Malo za okrepno postajo sledi zanimiv vmesni šprint. Trasa maratona namreč poteka tudi čez tekaški center v Toblachu, kjer so naredili šprint na vrhu hribčka, ki obenem predstavlja tudi streho omenjenega centra. Kratek, a strm šprint, kjer lahko, če nisi previden, kaj hitro strgaš verigo. Temu sledi nekje 12km poganjanja pedal po progi, ki jo pozimi uporabljajo za smučarski tek. Trasa se vseskozi malo vzpenja, vendar so hitrosti na tem delu velike. Običajno. Tokrat ni bilo tako, ker mi je načrte prekrižal kontra veter. Pa sem stisnila zobe in se podala v boj z vetrom, saj zavetrja ni bilo na vidiku, ne spredaj, ne zadaj….šele po par km dobim par sotrpinov, vendar je bila njihova hitrost še manjša od moje, zato sem šla naprej. A glej ga zlomka! Po 2-3km ugotovim, da se vozijo v mojem zavetrju…malo spustim, da bi kdo menjal, pa nič. Tipično! Zato mi na primer gredo na živce cestni maratoni – vedno se nekdo skriva v zavetrju – potem pa je ponosen na svoj rezultat, ki mu ga je v resnici prinesla “grupa”; tukaj bi poudarila, da je profesionalno cestno kolesarstvo, kjer ima vsak svojo vlogo v ekipi zame nekaj povsem drugega in me taktično navdušuje. “Dobro, vas bom že” sem si mislila in pred okrepno postajo pred zadnjim vzponom vzela iz žepa gel ter naredila nekaj požirkov vode. Ker sem imela oba bidona skoraj polna, sem na okrepni postaji švignila mimo vseh “skrivačev”.

Čakalo pa me je še približno 9 km vzpenjanja na Platzwiese (Prato Piazza), planoto, ki leži na 2000 mnv in kjer ti krave znajo narediti tudi krajšo zaporo, če se znajdejo na poti.V tem delu sem začela plačevati davek pokurjene energije v boju z vetrom, obenem pa je sonce pribijalo skozi čelado kot noro. Bilo je res vroče. Ponavadi sem bila v ta vzpon še polna energije, tokrat na Platzwiese brez moje trme ne bi prilezla tako hitro kot sem. Vedela sem, da me čaka samo še spust proti Villabassi, ki sem ga odpeljala na polno in v cilj pridrvela s časom 6 ur in 24 minut, kar je pomenilo 11.mesto absolutno med ženskami in 1. v kategoriji. Najbolj pomembno pa je bilo, da sem izpolnila lasten cilj – izboljšanje svojega časa. Pred mano pa je bilo še 6 dni uživanja ob odkrivanju novih poti po okoliških krajih… o prigodah in dogodivščinah teh šestih dni pa ob kakšni drugi priliki.

In če na koncu povzamem celoten zapis…Dolomiti Superbike maraton je namenjen vsem – tistim, ki tekmujejo, tistim, ki uživajo in tudi tistim, ki imajo radi nove izzive. Ima svojo tradicijo, ki jo v času maratona začutiš na vsakem koraku, saj se vsi na ta dan posvetijo dogodku. Pri organizaciji sodeluje ogromno prostovoljcev, ki se zavedajo, da je to tisto, kar jim prinaša prepoznavnost, goste in nenazadnje tudi reklamo in denar. Lepo je videti, da pomagajo prav vsi…otroci na okrepnih postajah delijo bidone in energetske ploščice, mimoidoči navijajo, na prireditvenem prostoru ne manjka ne hrane, ne pijače. In to nadvse okusne. Vsako leto pa je bogat tudi štartni paket, saj sponzorji vedno pripravijo kakšno kvalitetno stvar, ki ti pride prav pri kolesarjenju. Letos so pripravili kratke kolesarske majice, lani kolesarske brezrokavnike… Za vsakega se dejansko najde nekaj in mislim, da ni kolesarja, ki bi iz Villabasse odšel nezadovoljen.
Foto: Sportograf, 2011

SELLA RONDA HERO...Choose to be a Hero if it be for one day only...

Mesec julij je v gorsko kolesarskih vodah tudi mesec maratonov v najlepših kotičkih različnih pokrajin širom Evrope. Julij je tudi predvidoma tisti mesec, ko sonce v Dolomitih postreže z neverjetno kuliso. In v tako fantastični kulisi se je letos odvil gorsko kolesarski po domače MTB maraton, ki nosi ime Sella Ronda Hero. Maraton je bil premierno predstavljen lani, letos pa so ga izvedli drugič. In to nadvse uspešno. Že ime te ne pusti hladnega, ko pa vidiš internetno predstavitev, ti gredo dlake na rokah dobesedno pokonci in v sebi začutiš novo željo po izzivu. 82 km in 4200vm čistega mtb užitka….
Sella Ronda Track 3D

Pa sem se prijavila v mesecu januarju in šla novemu izzivu nasproti. Bolj kot se je bližal 2. julij, bolj nestrpna sem bila….kaj, kako bo zgledalo, ali je težko… Ker zaradi nevšečnosti, ki so se nam prigodile v mesecu maju vse do zadnjega niti nisem vedela ali se bom omenjenega maratona lahko udeležila (beri: ostala brez mtb kolesa), se nanj nisem posebej pripravljala, pač gremo ga odpeljat brez kakršnihkoli ciljev in pričakovanj. In tako sva šla, Primož in jaz, naložila kolesa v Traffica, vzela s sabo najnujnejše in se odpeljala izzivu nasproti.

Maraton ima svoj štart in posledično cilj v manjšem kraju Selva Val Gardena (Wolkenstein) v osrčju italijanskih Dolomitov. Leži v dolini, okoli nje pa se bohotijo mogočni vrhovi Dolomitskih vršacev zaokroženi v Gruppo del Sella in Gruppo del Sassolungo v višino nad 3000 metrov. In trasa maratona poteka okoli teh dveh zaokroženih skupin gora čez njune prelaze. Organizatorji maratona te presenetijo že pred štartom. Organizacijsko in medijsko vrhunsko podprt dogodek, ki te ne pusti malodušnega, edini minus dobijo za podeljevanje štartnih številk, kjer je kljub omejitvi števila udeležencev maratona na 1500, nastala dolga vrsta čakajočih na svoj “štart paket”. In ko so sponzorji takšnega dogodka GORE BIKEWEAR, ENERVIT, DEUTER, SCOTT, GUASTO je vrečka presenečenja dejansko izredno bogata: nahrbtnik, kolesarska majica, muf, energijske ploščice in geli… Po prevzetih številkah, sva odšla na večerjo v obliki makaronov k sosedoma Mateju in Petri v avtodom, kjer smo predebatirali kaj nas čaka naslednji dan. In čeprav smo se pogovarjali o verjetno strmih in tehnično zahtevnih terenih, sem si mislila: eh, sej bo šlo. Naslednji dan sem se na ta stavek velikokrat spomnila.

Jutro je bilo z eno besedo: mrzlo. Saj drugega na skoraj 1600 metrih nadmorske višine v osrčju Dolomitov ni za pričakovati. Vendar je pogled navzgor nakazoval na lep, s soncem obsijan dan. Potem ko spiš sicer na mehkem, v spalni vreči, zraven kolesa in ugotoviš, da imaš malo zmrznjen nos, se kaj hitro vstaneš in pretegneš. In ugotoviš, zakaj pa le ni bilo malo bolj toplo ponoči – okno na Trafficu je bilo vso noč spuščeno in spala sva na vsega 3 ali 4 stopinjah Celzija. No ja, vsaj temperaturna aklimatizacija je bila popolna. Po jutranjem prebujanju in pripravi koles smo se rahlo premraženi podali na štart.

Štartni prostor je že grelo sonce in 1500 navdušencev se je treslo od pričakovanega štarta. S Primožem sva imela štartno številko, ki naju je poslala v predzadnji boks, tako, da sva vedela, da bo do poka štartne pištole minilo še nekaj časa. Tudi v redu, se bo vsaj malo ogrelo. In se je začelo. Najprej za vse tiste s štartnimi številkami pod tisoč, nato vsi ostali. Takoj po štartu pa…klanec, najprej kilometer asfalta, nato makedam in nepregledna kača kolesarjev. V bistvu je bilo kot bi se zaletel v steno. Takoj mali zobnik spredaj in največja dva zadaj. Pa smo šli…v dveh vrstah, en za drugim, prehiteval si, če si imel seveda moč in energijo, po sredini. Neumorno pritiskanje pedal, sopenje in koncentracija…vrag je vzel šalo že po enem kilometru maratona. Kaj kmalu sem že prvič »shodila«. Seveda še zdaleč nisem bila edina. Ker je trasa maratona speljana ob ali po smučišču, so nakloni ponekod dosegli enorme vrednosti, dodajmo še razbit teren in rezultat je tukaj. Štiri kilometre je bil dolg prvi vzpon in vozila sem ga okoli 50 minut! Ampak, ker rezultat ni bil v prvem planu, se s tem nisem obremenjevala. Gremo naprej.

Z vrha nad Passo Gardena (2.298mnv) sem s kotičkom očesa ujela izreden razgled, ki ga je ponujalo jutranje sonce. Prelepo. Sledil je spust v dolino mimo Colfosca do Corvare. Večinoma po singli, vendar z manjšo lepotno napako – v zgornjem delu se je zaradi »ožine« trase vse skupaj rahlo zabilo in iz vožnje po najboljšem delu single ni bilo nič. Dejstvo pač je, da so nekateri precenili, drugi pa podcenili svoje sposobnosti pri vožnji navzdol. Tako sem del spusta imela tudi slovensko družbo, ki je ugotovila, da bi se tudi raje peljala navzdol, kot pa čakala. Predvsem komentar enega izmed njih se mi je vtisnil v spomin: »nism prišu hodit sem, če b’ hotu it peš, bi ostal doma in šou na Šmarno goro.« Ker pa se mi ni pretirano mudilo, sem pač počakala, da se lijak »izteče« in hop na kolo. Super spust v dolino je minil kot bi trenil in zopet nas je čakal klanec. V Corvari se je maraton prvič razcepil, in sicer: na dolgo preizkušnjo z 82 km in 4200 vm in krajšo preizkušnjo 50km in 2600 vm. Kar se izbranih razdalj tiče si se moral za izbrano razdaljo odločiti že pri prijavi. Seveda sem se prijavila na daljšo razdaljo, ki po podatkih vključuje 36 km single traila, 35 km off roada in 11 km ceste. Tudi klanec proti Pralongiji (2157mnv) je bil daleč od položnega, a je bil vsaj malo krajši. Predvsem pa se je neumorno pritiskanje na pedala poplačalo na vrhu, ko se odprl edinstven pogled na vrhove naokoli ter planoto, ki se je razgibano vlekla v daljavo. Vse zeleno, sredi te zelene barve pa bele potke, ki so risale črte v zeleno podlago. V tako lepem vremenu naravnost čarobno!

Iz Pralongie je nato sledil spust po čudovitem single trailu do Passa Campolongo in naprej do Arrabe. Tehnično zahteven spust na nekaterih delih, ki je zahteval – če si ga hotel odpeljati na polno – veliko koncentracije in pozornosti pri prehitevanju počasnejših. Iz Arrabe se je proga spustila navzdol za kar nekaj km po asfaltu (večina asfaltne podlage na trasi prav v tem delu) in nekje na 30 km smo pričeli z vzpenjanjem na najvišjo točko herojskega maratona, 2351 m visok Sourasass. In to kakšno vzpenjanje! Ko sem dan prej gledala graf trase, je črta, ki označuje ta klanec v določenem odseku postavljena skoraj vertikalno (sodeč po grafu se naj bi v 2 km dvignil za 600vm) preden rahlo popusti. »Eh, saj bo šlo, sem si mislila, dan prej – saj tudi je šlo, ampak dejansko smo ta dva km bolj kot ne prehodili ob kolesu. Hoja me je dejansko psihično utrudila, ne glede na to, da mi rezultat ni bil prioriteta. Vmes sem malo »plezala« tudi na kolesu in jih v ta klanec tudi kar nekaj prehitela…kolesarjenje s 4-5 km/h je še vedno hitrejše od pešačenja ob kolesu! Kaj kmalu sem uspela prevoziti tudi najvišjo točko maratona in sledil je kratek spust in nato prečni single trail do Passo Pordoi (2239mnv), ki je priljubljen prelaz med cestnimi navdušenci kolesarstva.
Ampak ker govorimo o MTB maratonu, smo po asfaltu naredili slaba 2 km in že je sledil tehnično zahteven spust proti Canazei-u (1450mnv), kjer ni manjkalo korenin, dropov, skal… Dejansko si kar padel v Canazei, kjer se je trasa zopet postavila pokonci in začeli smo zadnji daljši vzpon na Passo Duron (2280mnv).

Prvi del vzpona je potekal po gozdni makedamski cesti, ki je bila tehnično nezahtevna, vendar izredno strma. Po najbolj strmem delu je sledilo 4 km vožnje po ravnem (beri: seveda ni bilo ravno, ampak glede na strmino prej, se ti je zdelo kot da se voziš po ravnini), nakar si se skozi gorske pašnike počasi prebijal po skalnatem in razritem terenu vse do prelaza Duron. Sledil je samo še spust v dolino, vsaj tako sem mislila, vendar me je po parih km lepih trailov in cest presenetil še en vzpon – presenetil zato, ker sem bila 100%, da je Duroi zadnji klanec (površno sem pogledala graf dan prej)….in spet prenos 28-36 na »hard«. Dejansko je bil zadnji del maratona, kjer se dolgi razdalji priključi tudi kratka, zame precej naporen, saj je teren zelo valovit, kjer lahko dejansko razviješ visoke hitrosti, če ti seveda noge to dopuščajo. In ne glede na to, da maratona nisem odpeljala na polno, sem bila v tem zadnjem delu že precej utrujena, ampak trmasta kot sem, nisem popustila in se v nekem zmernem tempu pripeljala vse do cilja, kamor dobesedno padeš – ne boste uganili – po single trailu! Utrujena in zadovoljna sem za traso potrebovala celih 7ur in 13 minut, osvojila 10. mesto absolutno med ženskami in 2. mesto v kategoriji. Ob dejstvu, da sem maraton šla odpeljat, sem z rezultatom zadovoljna, ker vem, da je rezerv ogromno! Po odličnih makaronih s polivko (ne moreš verjet, ampak Italijanom dejansko ne uspe razkuhat testenin), Coca-Coli in štrudlom na pasta party-u sva se s Primožem utrujena, a zadovoljna in z novo izredno izkušnjo odpeljala proti domu.

Če se ob koncu ustavim še pri organizaciji takšnega tekmovanja. Že na daleč se vidi,da je finančno in medijsko podprt. Okrepne postaje – ni da ni. Dobil si tisto, kar si potreboval – vodo, izotonični napitek, gele, ploščice, sadje, celo sendviče. Štart paket, pasta after-party, bogate nagrade za najhitrejše, označenost trase ter nešteto ljudi, ki so se trudili, da bi se vsak na trasi in ob njen počutil dobro. Vidi se, da se znajo iti! In da so podprti z vseh strani! Kar je pri nas še vedno utopija…
Ob zaključku…

Dejstvo je, da je Sella Ronda Hero maraton, ki na dolgi razdalji ponuja vse, kar od MTB maratona pričakuješ in še več! Dejstvo pa je, da dolge razdalje tega maratona, kot verjetno tudi krajše, ne moreš odpeljat nepripravljen. Strmi klanci, tehnično zahtevni single traili in nenazadnje tudi višina naredijo svoje. Zato menim, da je vsak, ki je odpeljal ta maraton, dejansko lahko heroj v pravem pomenu besede.
CHOSE TO BE A HERO IF IT BE FOR ONE DAY ONLY… Highlights of 2011 Edition
Foto: Sportograf, 2011