Minilo je le teden dni v juliju, ko sem zopet potovala…kam? V Dolomite seveda. Bolj točno v majhno vasico Villabassa (Niedorf) blizu Bruneca (Bruneck) na Južnem Tirolskem. Bruneck pozna skoraj vsak navdušenec nad zimskimi športi, saj leži pod mogočnim Plan de Corones ali “po domače” Kronplatzom. Villabasso pa po večini le gorsko kolesarski navdušenci. V tej majhni vasici se vsako leto ponavadi drugo nedeljo v mesecu juliju odvije gorsko kolesarski maraton imenovan Sudtirol Dolomiti Superbike.
Uradna stran
Letošnji maraton je bil že 17. po vrsti. Prvega maratona se je, zdaj že davnega leta 1995, udeležilo 650 izziva željnih kolesarskih navdušencev. In skozi leta je ta številka naraščala vse do številke 3500, ki je tudi magična številka za vse, ki se želijo prijaviti na ta maraton. Praviloma se vsa razpoložljiva mesta zapolnejo še pred koncem junija. Posebnost maratona, ki je navsezadnje gostilo tudi Svetovno prvenstvo v XC maratonu (2008), je ta, da poteka eno leto v smeri urinega kazalca, naslednje leto pa v obratni smeri. Letos smo naredili obrat “skupaj z uro”. Omenjena trasa je tudi nekoliko krajša z manj premaganimi višinskimi metri. Med samim tekmovanjem pa se lahko odločaš med daljšo (115km in 3357vm) in krajšo (60km in 1785vm) razdaljo maratona. Ker je maraton namenjen večjemu številu kolesarskih navdušencev, je temu primerna tudi trasa, ki tehnično ni preveč zahtevna, vzponi in spusti so večinoma dovolj široki za prehitevanje, najdeš pa tudi nekaj single trailov. Večina se jih odloči preizkusit noge na krajši razdalji, biti na kolesu 6+ur pa je na voljo tistim, ki se odločijo svojo vztrajnost preizkusiti na 115 km razdalji.
Sliši se enostavno. Pa je res? Izkušen kolesarski maček bi rekel: ” Nič posebnega.” Tisti, ki mu je izziv prekolesariti 40 km na kolesu in po možnosti vmes osvojiti še kakšen hribček, pa to predstavlja nekaj nepojemljivega. Dejansko je lahko vsaka takšna preizkušnja še kako naporna in tudi tisto, ker se nam včasih zdi nemogoče s časom pridobi na verjetnosti. In verjetnost, da izboljšam svoj rezultat na omenjem maratonu bi bila pred 4 leti znanstvena fantastika, danes pa izziv prve vrste. In ko nekaj rečem, naredim vse kar je v moji moči, da to tudi zgodi. Brez popuščanja.
Sobota, 9.julij….pogled na uro je dal vedeti, da moramo na štart maratona, če želimo biti čim višje v štartnih boksih. Skupaj s Primožem, Simonom in Bokijem smo se odpeljali do štartnega prostora, ki se je že dodobra napolnil s kolesarji. Sonce in dokaj visoke temperature so napovedovale lep sončen dan. Upala sem, da se bodo noge vrtele kot se morajo. Štartali smo ob 7.30 uri, ko je pok pištole na stotine koles pognal v lov za časom. Njihovi lastniki pa so jim narekovali ritem.
Začela sem zmerno, čeprav te množica kar sili k čim hitrejši vožnji. Kaj kmalu sem ujela ritem in se ga držala, saj sem približno vedela kako hitra moram biti. Prvi klanec na maratonu je zelo razgiban in se kasneje prelevi v valovit teren, speljan po gozdnih cestah. Kaj kmalu sledi razcep obeh razdalj, kjer se pač ne smeš zmotiti pri izbiri, saj poti nazaj ni več. Daljša trasa je bila že dvakrat zapored moj izziv in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Medtem, ko je tiste na krajši trasi čakal na razcepu spust, smo tisti na daljši po krajšem tehničnem spustu spet pritisnili na pedala, saj nas je čakal vzpon na Piazza San Silvestro (Silvesterplatz), kjer so bohotijo gorski pašniki. Moram reči, da mi je prvi vzpon in nato hiter spust hitro minil, še posebej sem si dala duška v zavitem singlu tik preden priletiš v Versiaco. Nato nas je čakalo nekje 4km ravnine do San Candida (Innichen), kjer je fino najti nekaj zavetrja v večji skupini kolesarjev. Vendar moraš imeti srečo, da se ta skupina pelje dovolj hitro. Sama sem si želela malce višje hitrosti, vendar sem tako privarčevala nekaj moči za naslednji težak vzpon na Helm Rotwand (2050mnv). Na hitro pograbim banano in pričnem z vzponom na ta, vsaj zame, bistven del maratona. Trasa se v tem delu najprej stopničasto vzpenja, tako da so spremembe ritma pogoste. Po 5km “žagic” pa se začne klanec, ki ne popusti, proti vrhu je trasa speljana delno tudi po smučarski progi, zato je določen odsek praktično nevozen, tako, da s kolesa stopi prav vsak….tudi prvi! Na srečo pa je to le kakšnih 100 metrov in že si nazaj na kolesu… in malo pod vrhom 10km vzpenjanja na vrh Rotwanda. Na vrhu ugotovim, da sem precej hitrejša kot sem bila v prejšnji izvedbi, kar mi da dodatno energijo in po tem, ko si napolnem bidone, oddirjam v dolino po makedamski cesti, ki se nato prelevi v razbit makedamski odsek. Tam skoraj poletim čez kolo, ker me zaradi malce večje hitrosti preseneti luknja. Ampak, ker imam očitno devet življenj ali pa sposobnost reagiranja na višjem nivoju kot sem mislila, mi uspe uiti padcu.
Skozi lepši del (beri: off road, single trail) naravnost uživam, ko pa se spuščam iz Moosa nazaj proti San Candidu, točneje proti manjšemu vzponu na Haunoldhutte, me zagrabi manjša lakota. Geli v mojem žepu se počasi redčijo in upam, da sem dobila nekaj nove energije za vzpon, ki te lahko odreže ali pa da nov elan. Ne bom rekla, da me je odrezal, mi je pa malo pristrigel peruti. Sledi hitro vrtenje pedal do Dobiacca (Toblach), kjer si na okrepni postaji postrežen kot kralj. Napolnejo mi dva bidona, vzamem banano in ploščico in že odkolesarim naprej, saj mi pogled na uro daje nov zagon. Malo za okrepno postajo sledi zanimiv vmesni šprint. Trasa maratona namreč poteka tudi čez tekaški center v Toblachu, kjer so naredili šprint na vrhu hribčka, ki obenem predstavlja tudi streho omenjenega centra. Kratek, a strm šprint, kjer lahko, če nisi previden, kaj hitro strgaš verigo. Temu sledi nekje 12km poganjanja pedal po progi, ki jo pozimi uporabljajo za smučarski tek. Trasa se vseskozi malo vzpenja, vendar so hitrosti na tem delu velike. Običajno. Tokrat ni bilo tako, ker mi je načrte prekrižal kontra veter. Pa sem stisnila zobe in se podala v boj z vetrom, saj zavetrja ni bilo na vidiku, ne spredaj, ne zadaj….šele po par km dobim par sotrpinov, vendar je bila njihova hitrost še manjša od moje, zato sem šla naprej. A glej ga zlomka! Po 2-3km ugotovim, da se vozijo v mojem zavetrju…malo spustim, da bi kdo menjal, pa nič. Tipično! Zato mi na primer gredo na živce cestni maratoni – vedno se nekdo skriva v zavetrju – potem pa je ponosen na svoj rezultat, ki mu ga je v resnici prinesla “grupa”; tukaj bi poudarila, da je profesionalno cestno kolesarstvo, kjer ima vsak svojo vlogo v ekipi zame nekaj povsem drugega in me taktično navdušuje. “Dobro, vas bom že” sem si mislila in pred okrepno postajo pred zadnjim vzponom vzela iz žepa gel ter naredila nekaj požirkov vode. Ker sem imela oba bidona skoraj polna, sem na okrepni postaji švignila mimo vseh “skrivačev”.
Čakalo pa me je še približno 9 km vzpenjanja na Platzwiese (Prato Piazza), planoto, ki leži na 2000 mnv in kjer ti krave znajo narediti tudi krajšo zaporo, če se znajdejo na poti.V tem delu sem začela plačevati davek pokurjene energije v boju z vetrom, obenem pa je sonce pribijalo skozi čelado kot noro. Bilo je res vroče. Ponavadi sem bila v ta vzpon še polna energije, tokrat na Platzwiese brez moje trme ne bi prilezla tako hitro kot sem. Vedela sem, da me čaka samo še spust proti Villabassi, ki sem ga odpeljala na polno in v cilj pridrvela s časom 6 ur in 24 minut, kar je pomenilo 11.mesto absolutno med ženskami in 1. v kategoriji. Najbolj pomembno pa je bilo, da sem izpolnila lasten cilj – izboljšanje svojega časa. Pred mano pa je bilo še 6 dni uživanja ob odkrivanju novih poti po okoliških krajih… o prigodah in dogodivščinah teh šestih dni pa ob kakšni drugi priliki.
In če na koncu povzamem celoten zapis…Dolomiti Superbike maraton je namenjen vsem – tistim, ki tekmujejo, tistim, ki uživajo in tudi tistim, ki imajo radi nove izzive. Ima svojo tradicijo, ki jo v času maratona začutiš na vsakem koraku, saj se vsi na ta dan posvetijo dogodku. Pri organizaciji sodeluje ogromno prostovoljcev, ki se zavedajo, da je to tisto, kar jim prinaša prepoznavnost, goste in nenazadnje tudi reklamo in denar. Lepo je videti, da pomagajo prav vsi…otroci na okrepnih postajah delijo bidone in energetske ploščice, mimoidoči navijajo, na prireditvenem prostoru ne manjka ne hrane, ne pijače. In to nadvse okusne. Vsako leto pa je bogat tudi štartni paket, saj sponzorji vedno pripravijo kakšno kvalitetno stvar, ki ti pride prav pri kolesarjenju. Letos so pripravili kratke kolesarske majice, lani kolesarske brezrokavnike… Za vsakega se dejansko najde nekaj in mislim, da ni kolesarja, ki bi iz Villabasse odšel nezadovoljen.
Foto: Sportograf, 2011
Mesec julij je v gorsko kolesarskih vodah tudi mesec maratonov v najlepših kotičkih različnih pokrajin širom Evrope. Julij je tudi predvidoma tisti mesec, ko sonce v Dolomitih postreže z neverjetno kuliso. In v tako fantastični kulisi se je letos odvil gorsko kolesarski po domače MTB maraton, ki nosi ime Sella Ronda Hero. Maraton je bil premierno predstavljen lani, letos pa so ga izvedli drugič. In to nadvse uspešno. Že ime te ne pusti hladnega, ko pa vidiš internetno predstavitev, ti gredo dlake na rokah dobesedno pokonci in v sebi začutiš novo željo po izzivu. 82 km in 4200vm čistega mtb užitka….
Sella Ronda Track 3D
Pa sem se prijavila v mesecu januarju in šla novemu izzivu nasproti. Bolj kot se je bližal 2. julij, bolj nestrpna sem bila….kaj, kako bo zgledalo, ali je težko… Ker zaradi nevšečnosti, ki so se nam prigodile v mesecu maju vse do zadnjega niti nisem vedela ali se bom omenjenega maratona lahko udeležila (beri: ostala brez mtb kolesa), se nanj nisem posebej pripravljala, pač gremo ga odpeljat brez kakršnihkoli ciljev in pričakovanj. In tako sva šla, Primož in jaz, naložila kolesa v Traffica, vzela s sabo najnujnejše in se odpeljala izzivu nasproti.
Maraton ima svoj štart in posledično cilj v manjšem kraju Selva Val Gardena (Wolkenstein) v osrčju italijanskih Dolomitov. Leži v dolini, okoli nje pa se bohotijo mogočni vrhovi Dolomitskih vršacev zaokroženi v Gruppo del Sella in Gruppo del Sassolungo v višino nad 3000 metrov. In trasa maratona poteka okoli teh dveh zaokroženih skupin gora čez njune prelaze. Organizatorji maratona te presenetijo že pred štartom. Organizacijsko in medijsko vrhunsko podprt dogodek, ki te ne pusti malodušnega, edini minus dobijo za podeljevanje štartnih številk, kjer je kljub omejitvi števila udeležencev maratona na 1500, nastala dolga vrsta čakajočih na svoj “štart paket”. In ko so sponzorji takšnega dogodka GORE BIKEWEAR, ENERVIT, DEUTER, SCOTT, GUASTO je vrečka presenečenja dejansko izredno bogata: nahrbtnik, kolesarska majica, muf, energijske ploščice in geli… Po prevzetih številkah, sva odšla na večerjo v obliki makaronov k sosedoma Mateju in Petri v avtodom, kjer smo predebatirali kaj nas čaka naslednji dan. In čeprav smo se pogovarjali o verjetno strmih in tehnično zahtevnih terenih, sem si mislila: eh, sej bo šlo. Naslednji dan sem se na ta stavek velikokrat spomnila.
Jutro je bilo z eno besedo: mrzlo. Saj drugega na skoraj 1600 metrih nadmorske višine v osrčju Dolomitov ni za pričakovati. Vendar je pogled navzgor nakazoval na lep, s soncem obsijan dan. Potem ko spiš sicer na mehkem, v spalni vreči, zraven kolesa in ugotoviš, da imaš malo zmrznjen nos, se kaj hitro vstaneš in pretegneš. In ugotoviš, zakaj pa le ni bilo malo bolj toplo ponoči – okno na Trafficu je bilo vso noč spuščeno in spala sva na vsega 3 ali 4 stopinjah Celzija. No ja, vsaj temperaturna aklimatizacija je bila popolna. Po jutranjem prebujanju in pripravi koles smo se rahlo premraženi podali na štart.
Štartni prostor je že grelo sonce in 1500 navdušencev se je treslo od pričakovanega štarta. S Primožem sva imela štartno številko, ki naju je poslala v predzadnji boks, tako, da sva vedela, da bo do poka štartne pištole minilo še nekaj časa. Tudi v redu, se bo vsaj malo ogrelo. In se je začelo. Najprej za vse tiste s štartnimi številkami pod tisoč, nato vsi ostali. Takoj po štartu pa…klanec, najprej kilometer asfalta, nato makedam in nepregledna kača kolesarjev. V bistvu je bilo kot bi se zaletel v steno. Takoj mali zobnik spredaj in največja dva zadaj. Pa smo šli…v dveh vrstah, en za drugim, prehiteval si, če si imel seveda moč in energijo, po sredini. Neumorno pritiskanje pedal, sopenje in koncentracija…vrag je vzel šalo že po enem kilometru maratona. Kaj kmalu sem že prvič »shodila«. Seveda še zdaleč nisem bila edina. Ker je trasa maratona speljana ob ali po smučišču, so nakloni ponekod dosegli enorme vrednosti, dodajmo še razbit teren in rezultat je tukaj. Štiri kilometre je bil dolg prvi vzpon in vozila sem ga okoli 50 minut! Ampak, ker rezultat ni bil v prvem planu, se s tem nisem obremenjevala. Gremo naprej.
Z vrha nad Passo Gardena (2.298mnv) sem s kotičkom očesa ujela izreden razgled, ki ga je ponujalo jutranje sonce. Prelepo. Sledil je spust v dolino mimo Colfosca do Corvare. Večinoma po singli, vendar z manjšo lepotno napako – v zgornjem delu se je zaradi »ožine« trase vse skupaj rahlo zabilo in iz vožnje po najboljšem delu single ni bilo nič. Dejstvo pač je, da so nekateri precenili, drugi pa podcenili svoje sposobnosti pri vožnji navzdol. Tako sem del spusta imela tudi slovensko družbo, ki je ugotovila, da bi se tudi raje peljala navzdol, kot pa čakala. Predvsem komentar enega izmed njih se mi je vtisnil v spomin: »nism prišu hodit sem, če b’ hotu it peš, bi ostal doma in šou na Šmarno goro.« Ker pa se mi ni pretirano mudilo, sem pač počakala, da se lijak »izteče« in hop na kolo. Super spust v dolino je minil kot bi trenil in zopet nas je čakal klanec. V Corvari se je maraton prvič razcepil, in sicer: na dolgo preizkušnjo z 82 km in 4200 vm in krajšo preizkušnjo 50km in 2600 vm. Kar se izbranih razdalj tiče si se moral za izbrano razdaljo odločiti že pri prijavi. Seveda sem se prijavila na daljšo razdaljo, ki po podatkih vključuje 36 km single traila, 35 km off roada in 11 km ceste. Tudi klanec proti Pralongiji (2157mnv) je bil daleč od položnega, a je bil vsaj malo krajši. Predvsem pa se je neumorno pritiskanje na pedala poplačalo na vrhu, ko se odprl edinstven pogled na vrhove naokoli ter planoto, ki se je razgibano vlekla v daljavo. Vse zeleno, sredi te zelene barve pa bele potke, ki so risale črte v zeleno podlago. V tako lepem vremenu naravnost čarobno!
Iz Pralongie je nato sledil spust po čudovitem single trailu do Passa Campolongo in naprej do Arrabe. Tehnično zahteven spust na nekaterih delih, ki je zahteval – če si ga hotel odpeljati na polno – veliko koncentracije in pozornosti pri prehitevanju počasnejših. Iz Arrabe se je proga spustila navzdol za kar nekaj km po asfaltu (večina asfaltne podlage na trasi prav v tem delu) in nekje na 30 km smo pričeli z vzpenjanjem na najvišjo točko herojskega maratona, 2351 m visok Sourasass. In to kakšno vzpenjanje! Ko sem dan prej gledala graf trase, je črta, ki označuje ta klanec v določenem odseku postavljena skoraj vertikalno (sodeč po grafu se naj bi v 2 km dvignil za 600vm) preden rahlo popusti. »Eh, saj bo šlo, sem si mislila, dan prej – saj tudi je šlo, ampak dejansko smo ta dva km bolj kot ne prehodili ob kolesu. Hoja me je dejansko psihično utrudila, ne glede na to, da mi rezultat ni bil prioriteta. Vmes sem malo »plezala« tudi na kolesu in jih v ta klanec tudi kar nekaj prehitela…kolesarjenje s 4-5 km/h je še vedno hitrejše od pešačenja ob kolesu! Kaj kmalu sem uspela prevoziti tudi najvišjo točko maratona in sledil je kratek spust in nato prečni single trail do Passo Pordoi (2239mnv), ki je priljubljen prelaz med cestnimi navdušenci kolesarstva.
Ampak ker govorimo o MTB maratonu, smo po asfaltu naredili slaba 2 km in že je sledil tehnično zahteven spust proti Canazei-u (1450mnv), kjer ni manjkalo korenin, dropov, skal… Dejansko si kar padel v Canazei, kjer se je trasa zopet postavila pokonci in začeli smo zadnji daljši vzpon na Passo Duron (2280mnv).
Prvi del vzpona je potekal po gozdni makedamski cesti, ki je bila tehnično nezahtevna, vendar izredno strma. Po najbolj strmem delu je sledilo 4 km vožnje po ravnem (beri: seveda ni bilo ravno, ampak glede na strmino prej, se ti je zdelo kot da se voziš po ravnini), nakar si se skozi gorske pašnike počasi prebijal po skalnatem in razritem terenu vse do prelaza Duron. Sledil je samo še spust v dolino, vsaj tako sem mislila, vendar me je po parih km lepih trailov in cest presenetil še en vzpon – presenetil zato, ker sem bila 100%, da je Duroi zadnji klanec (površno sem pogledala graf dan prej)….in spet prenos 28-36 na »hard«. Dejansko je bil zadnji del maratona, kjer se dolgi razdalji priključi tudi kratka, zame precej naporen, saj je teren zelo valovit, kjer lahko dejansko razviješ visoke hitrosti, če ti seveda noge to dopuščajo. In ne glede na to, da maratona nisem odpeljala na polno, sem bila v tem zadnjem delu že precej utrujena, ampak trmasta kot sem, nisem popustila in se v nekem zmernem tempu pripeljala vse do cilja, kamor dobesedno padeš – ne boste uganili – po single trailu! Utrujena in zadovoljna sem za traso potrebovala celih 7ur in 13 minut, osvojila 10. mesto absolutno med ženskami in 2. mesto v kategoriji. Ob dejstvu, da sem maraton šla odpeljat, sem z rezultatom zadovoljna, ker vem, da je rezerv ogromno! Po odličnih makaronih s polivko (ne moreš verjet, ampak Italijanom dejansko ne uspe razkuhat testenin), Coca-Coli in štrudlom na pasta party-u sva se s Primožem utrujena, a zadovoljna in z novo izredno izkušnjo odpeljala proti domu.
Če se ob koncu ustavim še pri organizaciji takšnega tekmovanja. Že na daleč se vidi,da je finančno in medijsko podprt. Okrepne postaje – ni da ni. Dobil si tisto, kar si potreboval – vodo, izotonični napitek, gele, ploščice, sadje, celo sendviče. Štart paket, pasta after-party, bogate nagrade za najhitrejše, označenost trase ter nešteto ljudi, ki so se trudili, da bi se vsak na trasi in ob njen počutil dobro. Vidi se, da se znajo iti! In da so podprti z vseh strani! Kar je pri nas še vedno utopija…
Ob zaključku…
Dejstvo je, da je Sella Ronda Hero maraton, ki na dolgi razdalji ponuja vse, kar od MTB maratona pričakuješ in še več! Dejstvo pa je, da dolge razdalje tega maratona, kot verjetno tudi krajše, ne moreš odpeljat nepripravljen. Strmi klanci, tehnično zahtevni single traili in nenazadnje tudi višina naredijo svoje. Zato menim, da je vsak, ki je odpeljal ta maraton, dejansko lahko heroj v pravem pomenu besede.
CHOSE TO BE A HERO IF IT BE FOR ONE DAY ONLY… Highlights of 2011 Edition
Foto: Sportograf, 2011
