torek, 30. avgust 2011

MTB maraton Statteg pri Gradcu

Po nekaj vročih dnevih so se roke in noge dodobra spočile, ohladila pa se je tudi glava, zato lahko napišem nekaj stavkov o maratonu, ki sem se ga udeležila prejšnjo nedeljo v Avstriji pri Gradcu. Maraton poln presežkov, ko beseda nanese tehnično zahtevnost proge. Imaš in dobiš vse – strme klance in hojo ob kolesu navzgor, drseče korenine, premikajoče se kamne in drseče skale navzdol. “Alles zusammen.”

Zame po dveh letih, ko sem tam nastopila na Svetovnem prvenstvu v maratonu, ponovno izziv. Maraton je speljan skozi kraje Statteg, Gratkorn, Gratwein, z vzponom na Schockl ter skozi znameniti Falschgraben. Trasa, ki ti ne da dihat, sploh pa v vročini in sopari, ki nas je pričakala to nedeljo. Kot tekmovalec oziroma tekmovalka se lahko udeležiš več različnih tras, a le najdaljša in tudi najzahtevnejša ti lahko prinese naslov Evropskega prvaka Masters v MTB maratonu. Za predstavnice ženskega spola je to pomenilo 84 km in 3061 vm. Naporno že v štartu, ko pa se spomnim na zahtevnost proge, pa to pomeni borba od prve do zadnje minute, v prvi vrsti samega s seboj.

In tako sem se ob petih zjutraj odpravila proti Stattegu. Napovedoval se je vroč in vsekakor naporen dan, sopara, ki nas je pričakala na štartu pa mi je dala vedeti, da bo danes res težko. A se ne damo. Štartni pok in že smo se zapodili proti “steni” v obliki 3km klanca, ki se dobesedno postavi pokonci. Noge pa mehke kot žele. Ob cviljenju sprednje zavore (v klanec!) sem bila že na tem, da eksplodiram, ampak sem si rekla – predolg je tale maraton, da bi obupala že po 4 km. Na vrhu tega klančka, kjer je z mene že dobesedno lilo, sem prišla malce k sebi. Sledil je odsek razmočenih korenin, ki so mi dale vedeti, da bo danes splozko tako gor kot tudi dol po terenu. Očitno v Stattegu ne glede na vročino v teh dneh vedno dežuje dan pred maratonom. Tehnično zahtevni deli mi na srečo ne predstavljajo večjih težav, k lažjemu premagovanju ovir je pripomogel seveda tudi polnovzmeteni Scalpel, ki je celo cvilečo prednjo zavoro dol grede spremenil v tiho in kvalitetno delujočo – čudeži se še dogajajo, tudi Avidu XX! Na tem mestu moram pohvaliti predvsem Leftya (beri – za tiste, ki niste “mtb friki”: Lefty je sprednja vzmetena Cannondale vilica), ki deluje fenomenalno.

Medtem ko je ura tekla, so se kilometri na tehnično zahtevnem terenu bolj počasi nabirali, vendar mi je del trase do nekje 50 km hitro minil, le noge se niso in niso hotele zbuditi pri “plezanju navzgor”. Ko pa se je bilo potrebno povzpeti proti Schocklu, me je na nek način zmanjkalo – ne glede na to, da sem v tem času spila ogromno količino tekočine, pojedla gele, banane (tu gre zahvala Primožu, ki me je čakal na vsaki feed coni in mi dal bidon). Strmina, skalnat teren, vročina in sopara so me izžele do te mere, da sem se v zmanjšanem tempu pripeljala do najvišje točke maratona, 1438m visokega Schockla. Na feed coni vzamem bidon in spijem Coca-Colo, da pridem malo k sebi, ker me je čakal še nadvse zahteven spust do cilja z vmesnim popestritvenim vzpončkom, kjer ne gre drugače kot peš. Ja, tudi to je MTB maraton!

Spust, ki sledi iz Schockla so poimenovali “The Rolling Stones Trail”; je tehnično izredno zahteven, dež dan poprej je traso le še začinil. Najprej po skalah do poligona za testiranje terencev, kjer si ne smeš privoščiti zgrešene linije, če ne enostavno počakaš med skalami. Potem je na vrsti vertikalni spust po hudourniški grapi, seveda drseči, nato malo bolj tekoč singl po koreninah in že je čas za malo predaha, saj se pripeljem na cesto, kjer si lahko malce pretegnem prste na rokah, ki resnično trpijo. Pa znova med koreninaste drope in drseče skale, na eni izmed njih tudi meni malo pade koncentracija, ko mi odnese sprednjo gumo. K sreči nič hujšega, malo boleča dlan in malo opraskan komolec. Že hitim dalje. Ko me premetava po razbitem terenu, samo držim krmilo, da ne izgubim kontrole nad kolesom, ker bi se slednje rezultiralo v kakšnem hujšem padcu. Spet roke na udaru. In potem je potrebno še malo peš ob kolesu navzgor, ob dejstvu, da sem bila kot bi me kdo pravkar polil z vodo, je to bil prizor, ki ti vzame še tisto malo energije, ki jo imaš v sebi. A vendar se peljem naprej – “zdaj sem pa že čisto blizu” …si rečem, v meni pa je le še kanček energije. Še dobro, da imam trmo. Nekako se prebijem čez “klančke”, ki so mi še stali na poti in čaka me samo še znameniti Falschgraben, ki je bil poln gledalcev in kjer se lahko tvoja pot proti cilju konča tudi s padcem. Že po imenu lahko razberemo, da gre za “grabn”, izgleda pa nekako takole: priletiš po travniku navzdol, čez drseče korenine z ostrim ovinkom v levo za las mimo drevesa in njegovih korenin, v mokro in skalnato potko, ki gre cik-cak, sledi roknrol po koreninah in skalah in aplavz, če ti vse to uspe odpeljati.
 
Foto: Bike09.at

Ampak zabave še ni konec – zbranost in roke morajo zdržati vse do zadnjega “prostega pada” pred ciljno ravnino. Uspelo mi je tekoče odpeljati vse pasti, ki jih ponuja omenjen odsek, vendar sem se v cilj pripeljala “mrtva”, moji palci na roki so bili tako brez moči, da mi ni uspelo potisnit ročke za prestavo višje! A cilj je bil za ovinkom, še šprint in po 5 urah in 39 minutah sem zaključila Evropsko prvensto v MTB maratonu na 5.mestu v kategoriji in 8.mestu absolutno. Ja, punce se peljejo(mo)… Pošteno povedano, rezultatsko in časovno sem ciljala višje in hitreje. Vendar je bil moj dosežek glede na vse dejavnike optimalen z ogromno rezerve. Z novimi izkušnjami in nekaj popravljenimi napakami je ta rezerva v prihodnjem letu vsekakor dosegljiva. Zato bom rekla, da sem z odpeljanim maraton zadovoljna, saj sem dala vse od sebe, tudi takrat ko nisem mogla več – nisem vrgla puške v koruzo, ker sem goreč zagovornik naslednje misli: “Bolečina je trenutna, odstop traja večno!”

(Spolzko in drseče v Falschgrabnu za smetano na torti)
Foto: Mountainbike-challenge.at

In “Schocklmonster” je bil premagan že drugič, a zagotovo ne zadnjič! Maraton za vse, ki si želijo tehnično zahtevnih terenov, vendar z opozorilom – ne precenjavati svojih zmožnosti in podcenjevati večjih hitrosti na terenu – mene je streznil že samo pogled na ubogega tekmovalca, ki je nemočno ležal na makedamski cesti po očitno hudem padcu pri spustu. Ko sem se ustavila in povprašala dva, ki sta mu pomagala, če pomoč prihaja ter dobila pritrdilen odgovor, se mi je v glavo prikradla misel – za ovinkom si, ali pa nisi… Dejstvo je, da besede najboljših profesionalnih gorskih kolesarjev na svetu, ki so to traso spoznali na Svetovnem prvenstvu v maratonu leta 2009, nikakor niso iz trte zvite…tehnično eden izmed najtežjih maratonov na svetu, vreden naslova svetovnega prvaka. Za vse ostale pa definitivno pravi mtb izziv!

četrtek, 18. avgust 2011

En lušten vzpon…Vzpon na Strnadov travnik…

Že sedmo leto zapored, 15. avgusta prireja ŠD Socka en lušten vzpon na Strnadov travnik – in cilj dejansko je na travniku. Lansko leto na žalost prvič kot memorial v spomin na Blaža Beškovnika, letos znova prekosil marsikatero kolesarsko prireditev lokalnega značaja pri nas. In v čem tiči skrivnost tega? Odgovor na to vprašanje dobite pri Športnem društvu Socka (http://www.sd-socka.si/), jaz pa lahko s par stavki opišem zakaj mi je vzpon, čeprav kratek, tako zelo pri srcu.

Je ena izmed redkih prireditev na katero se pripeljem z MTB-jem direktno na štart, saj je Socka iz Celja oddaljena dobrih 15km. Še vedno ko sem se pojavila na štartu me je pozdravilo lepo sončno vreme in še vedno mi je uspelo priti na travnik kot prvi med predstavnicami nežnejšega vzpona. Tudi tokrat. Vzpon predstavlja nekje 2km strmega asfaltnega terena in 2km dokaj zahtevnega makedama, ki ne dopušča popuščanja. In kot bi trenil si na vrhu. No ja, to mogoče velja za Robija Vrečerja, ki je na vrh pridrvel kot prvi, nekaj časa za njim pa vsi ostali. Tudi meni je uspelo prisopihati po 23 minutah in nekaj sekundah na cilj, kjer sem si privoščila Red Bull in počvekala s kolesarskimi prijatelji. Toda priti v cilj je bilo vse prej kot enostavno. Že dan poprej sem “postrelila vse metke” in noge na štartu niso obetale hitrosti. Toda po začetnem šoku sem nekako začela funkcionirati, noge so se zavrtele, čeprav mi je bilo pošteno vroče. A vroče je bilo tako ali tako vsem, ki smo sopihali po klancu navzgor. Na polovici je proga zavila na makedamski del, ki je bil na srečo v senci dreves, a zaradi tega nič lažji, saj je bila podlaga mehka, drseča in strma – a tu sem se še vedno znašla in se odpeljala tako kot je treba. Noge so že pošteno pekle, glava je bila razgreta, a z vsako minuto sem bila bližje cilju, ki je bil letos malce podaljšan, a vsaj zame prijetno presenečenje. Še “aufzic” do cilja in sledil je zaslužen počitek.

Foto: Tomaž Stojan
Preprostost in sproščenost prireditve je tisto nekaj več, kar pritegne, klepet s prijatelji dodana vrednost, luštno okolje pa smetana na torti. Človek ne potrebuje veliko, da je srečen, vsaj jaz osebno ne – delam, kar mi je všeč, čeprav to pomeni tudi trpeti, a trpeti z nasmehom na obrazu, biti obkrožen s prijatelji, ki se znajo nasmejati ter preživeti dan v naravi – to je bil včeraj zame pojem sreče. Do naslednjega leta, ko se obeta še en lušten vzpon na Strnadov travnik!

ponedeljek, 1. avgust 2011

KJER NI IZRECNO PREPOVEDANO, JE ZAŽELJENO….

… stavek, ki ga je izrekel še en navdušen pristaš gorskega kolesarjenja zavedajoč se, da je to v naši državi le pobožna želja. V sosednjih državah pa vsakdanjost. In zato ni čudno, da se vedno ko zapeljem z makedamskih cest na gozdne poti počutim prikrajšano za svobodo, ki jo imam samo zato, ker si jo moram vzeti in ker mi ni dana. Pa čeprav s tem ne uničujem gozdnih poti in ne ogrožam nikogar drugega kot sebe na kakšnem strmem spustu. Toda raje padem na mokrih koreninah sredi gozda kot pa na razbiti asfaltni cesti pod avto. Zavedam se, da se povsod najdejo izjeme, ki potrjujejo pravila, vendar se te izjeme lahko izlušči in s časom se le-te izgubijo. “Divjajo” lahko tudi po bike parkih ali posebej za njih označenih poteh, ki pa jih pri nas na žalost ni. In zato pogrešam table kot jih vidiš recimo na Kronplatzu, kjer smo bili z družbo pred mesecem dni. Z vrha Kronplatza imajo v dolino speljano freeride progo, ki je namenjena samo kolesarjem, medtem ko so pohodnikom namenjene druge pešpoti. In je volk sit in koza cela… Z našo zakonodajo pa še dolgo, žal utopija.

Ko bi se le upoštevalo mnenja nekaterih – http://www.delo.si/novice/slovenija/zakaj-gorski-kolesarji-le-s-hitrostjo-do-40-km-na-uro-v-naravi.html (odstavek Kolesa bi jasno ločili od motornih vozil) - bi stavek: ”kjer ni izrecno prepovedano, je za zaželjeno” zvenel bistveno drugače…