nedelja, 9. december 2012

Predstavitev: CRAFT BIKE TRANSALP 2013



Predstavitev trase teden dni pred pričetkom prijav ene najbolj znanih gorsko kolesarskih etapnih dirk na svetu.

Naslednji teden se odprejo prijave za že šestnajsto izvedbo gorsko kolesarske etapne dirke prek Alp, ki jo poznamo pod imenom CRAFT BIKE TRANSALP. Na spletni strani www.bike-transalp.de se bo možno prijaviti od 11. decembra dalje, že danes pa je znana trasa, ki je s svojimi 681 kilometri in 20.490 višinskimi metri tokrat bolj »italijansko obarvana«. 

Medtem ko je letošnji Transalp štartal iz nemškega Oberammergauma preko avstrijskih mest vse do švicarskega Scuola in nato preko Livigna nazaj v Italijo ima trasa v letu 2013 z letošnjo skupen samo končni cilj in to je Riva del Garda. Kolesarski praznik, ki traja osem dni zapored se bo pričel 13. julija s pokom štartne pištole v nemškem Mittenwaldu in karavana profesionalcev in ostalih 1200 udeležencev, ki tekmujejo v dvojicah se bo podalo na zanimivo traso preko avstrijskega Mayrhofna do italijanskega Brixna, kjer se začne Dolomitska pravljica. Direktor dirke Marc Schneider je vključil nekaj zanimivih odsekov na trasi preko St.Vigila in Allegha vse do San Martina di Castrozza. Uli Stanciu, začetnik ideje Transalpa je v šesti etapi dodal še vse zanimivosti vojaških mulatjer na Monte Grappi in tako obljuba za nepozabno kolesarsko doživetje verjetno res ni iz trte zvita. Crespano del Grappa pa s tem postaja že šestinštirideseto različno mesto v vsej zgodovini Transalpa, ki gosti cilj oz. start posamezne etape. Sedma etapa bo 600 dvojic popeljala do Rovereta, kjer bo tekmovalce do cilja zadnje etape v Rivi del Gardi ločilo le še slabih štirideset kilometrov, sodeč po profilu pa bo zadnji del trase speljan po trasi dosedanjega Gardskega maratona, ki pa za naslednje leto ob 20. obletnici napoveduje spremembo v sami trasi.

Kot že omenjeno zgoraj  - prijave za Craft BIKE Transalp 2013 se pričnejo 11. decembra ob 12.uri. Mogoče se z izzivi Transalpa tudi v letu 2013 spopade kakšna slovenska dvojica? Nekaj je zagotovo – vsakdo, ki bo sprejel izziv bo bogato nagrajen. V prvi vrsti je nagrada za vse obremenitve in napore na poti, doživetje narave in njenih lepot, ki človeku jemljejo sapo. Predvsem pa izredna kolesarska izkušnja, ki te ne pusti hladnega…


Video Highlights Transalp 2012: CRAFT BIKE Transalp 2012 Eventclip

petek, 31. avgust 2012

TRANSALP doživetja


Craft BIKE Transalp 2012 - osemdnevna etapna dirka preko Alp, 619 kilometrov in več kot 21.000 višinskih metrov - z gorskim kolesom.
Tokrat v vlogi support teama Primožu in Mateju, skupaj s Petro sva tudi midve bile svojo "bitko".
V prejšnjem mesecu se je vse vrtelo okoli Transalpa....uredi to, uredi ono, smo kaj pozabili, logistika, finance, oprema, kaj je še treba? Priznam, vse skupaj je bolj utrujajoče kot sam trening. Toda za spremembo tokrat meni ni bilo potrebno pritiskati na pedala, ampak skrbeti za čim bolj tekoč potek dnevov, ki so si sledili eden za drugim s svetlobno hitrostjo.
Med 14.7.  in 21.7. smo bili del veliko kolesarske karavane, ki je "potovala" čez alpe. Vsak dan nov kraj, nova doživetja, nov kolesarski praznik. In prvič sem imela priložnost opazovati zaplete in potek dogajanja s strani gledalca, support teama in ne izza balance :) ... bilo je res zanimivo.
Dnevi so leteli, dogodki so si sledili, starti in cilji etap so se menjavali kot po tekočem traku. Lahko bi napisala cele "litanije" o dogodivščinah na poti (vsakodnevno javljanje je objavljeno na bicikel.com spletni strani - povezava: Bicikel.com prek Alp na Transalpu ), pa se bom osredotočila mogoče samo na zadnji dan, zadnjo etapo letošnjega Transalpa, ki je name naredila še posebno močan vtis. 
Tradicionalno se zadnja etapa konča v meni zelo poznani Rivi del Gardi. In po osmih dneh dogodivščin, neštetih kilometrih, dirkanjem s časom (tako ali drugače) se vse zaključi na Rivi. Da je vse skupaj še bolj zanimivo, se nočno neurje, ki je divjalo nad Madonno di Campiglio, zjutraj malenkost umiri in na štartu etape je dež še zmeren, nato pa se kmalu potem nebo "odpre" in vso pot do Rive neusmiljeno lije, grmi, strele švigajo sem in tja... res ne bi bila rada v vlogi tekmovalcev v tistem trenutku. Toda Garda je Garda, si rečem...tam nikoli ne dežuje cel dan! In glej ga zlomka, s Petro se pripeljeva v Rivo, dež začenja pojenjati in izza oblakov že kuka sonce! Ko končno uspeva najti prostor za parking avtodoma se hitro odpraviva v ciljni prostor, kamor že prihajajo najhitrejši tekmovalci. In v ciljnem prostoru popustijo vse zavore...veselje, solze sreče, utrujenost in vzhičenost, blata za izvoz, premočeni in utrujeni eden za drugim kapljajo v cilj....Oblaki se dokončno razkadijo in modro nebo nakaže, da bo preostanek dneva sonce tisto, ki bo narekovalo tempo kolesarskega zaključka.  
Primož in Matej prvič v življenju uspešno prikolesarita v cilj etapne dirke. Zadovoljna, utrujena, polna takšnih in drugačnih vtisov... nič drugače ni s preostalimi udeleženci.
po zaključku zadnje etape
Na Rivi se ustavi čas....čustva, ki so del tega velikega kolesarskega praznika prevzamejo prav vsakega. Padejo vse ovire, napetost se sprosti in vsi zadovoljno ugotavljajo - uspelo mi je! Oči se mi malenkost orosijo. Čeprav nisem prekolesarila teh 8 etap, sem z njimi "živela" osem dni, ki so bili vse prej kot enostavni. V bistvu sem v teh dneh spoznavala tisti drugi del gorskega kolesarstva, tisto kar vidijo vsi gledalci in ostali opazovalci...gorsko kolesarstvo je način življenja - toliko življenskih izkušenj in paralelk lahko potegneš...mtb ti lahko ponudi neizprosen boj z naravo, mtb ti lahko da vse tiste občutke boja s samim seboj, ponudi ti fantastične razglede najbolj čudovitih kotičkov narave, ko je potrebno kdaj tudi peš, ko ti drsi po mokrih koreninah, se blato nalepi na tvoje kolo, ko sonce neumorno pripeka, ti pa sebe in svojega zvestega spremljevalca na dveh kolesih vodiš do cilja - preko strmih poti navzgor in navzdol, potem ko ti skale, dropi, traili poskušajo to čim bolj otežiti. Ampak vztrajaš, ker ti to predstavlja izziv. In ko prideš ves blaten, izmučen, popraskan, včasih tudi krvav v cilj...zajoče tudi kolo. 
Transalp ima tako v vsaki ekipi po štiri zmagovalce - dva kolesarja in njuna kolesa.

zaslužen počitek v cilju :)

Za konec lahko rečem, da je bilo lepo biti del CRAFT Bike Transalpa 2012. Naslednje leto zopet? Misel, ki se mi je utrnila ob "zlaganju" slik, video posnetkov v predstavitev Transalpa je bila naslednja: Pametne ideje pridejo same po sebi - ko so neumne stvari že narejene! "Neumnost" pa v tem primeru rodi nov izziv, ki se ga lotiš, če le uspeš dobiti priložnost. Zato...še pridemo!

Nekaj malega slik pa spodaj:


tik pred odhodom
pred štartom prve etape pod streho zaradi dežja
eden izmed osmih štartov (Iscghl)

vsakodnevno opravilo
relaksacija :)
Livigno bike park

edinstvena "kolo" pralnica na svetu



tud zlomilo se je kaj :(

debatiranje po koncu 7. etape

dnevni prizori

support "CE team" uspešno pripotoval na cilj v Rivo



petek, 3. avgust 2012

Dolomiti Superbike 2012

Nor mesec je za mano. Nor v smislu dogajanj, doživetij in zgodb. Zato zamujam tudi z določenimi objavami. Ampak zdaj verjetno bo čas tudi za te stvari....tudi za Dolomiti Superbike maraton, ki je letos potekal 7.julija s startom in ciljem nikjer drugje kot v Villabassi. In letos zopet v smeri, ki je zahtevna in predvsem doooolga :). 120 kilometrov in 3822 višinskih metrov je bilo treba prevozit, razmere za kolesarjenje pa takorekoč idealne. Tokrat sva s Primožem ubrala podobno "pot" kot pred letom dni v Selvo Gardeno. Traffic nama je služil kot prevozno sredstvo, spalnik in počivalnik :) dan pred soboto kar na travniku (parkirišče) pred Villabasso. Nič nama ni manjkalo, celo družba je bila super in povrhu še slovenska :).

V Traffica gre vse :)))

Sobotno jutro nas je pričakalo v rahli meglici in malo pred sedmo uro zjutraj sem že stala v štartno-ciljnem prostoru. Pok pištole in nato v klanec, sprva asfalten, po krajšem spustu pa se je pričel dolg makedamski in nato asflatiran vzpon na Platzwiese (Prato Piazza) 2000 metrov visoko. Noge pa se nekako kar niso zavrtele, zato tudi malenkost slabši rezultat na vrhu.

Platzwiese 2000 mnv

Sledil je hiter spust, kjer sem hitro uspela najti "spustaški" ritem in kar drvela sem mimo ostalih. Še dvakrat čez potoček in že smo hiteli proti Toblachu, kar po progah, ki pozimi služijo za tek na smučeh. Noge so se začele vrteti, tako da mi je bilo kar malo žal, da se je bilo potrebno ustaviti na "feed coni" in narediti zalogo za najtežji del maratona. A tako pač je. Saj se ti malo stoži, ko vidiš kako večina leti mimo in se jim bidoni kar podajajo, a izziv dohiteti in prehiteti jih nazaj, je prava motivacija za nadaljevanje. Poženem se v lov in kaj kmalu dohitim tudi nekaj deklet, ki so se odločile za daljšo različico maratona. Na Haunoldhütte nad San Candidom presenetljivo prehitevam, čeprav je klanec kratek in strm. Navzdol se ne pustim čakat in že se prične del trase, ki sicer izgleda ravninski, vendar v tem "ravninskem delu" pridelaš skoraj 400 višinskih metrov. In prav v tem delu nekaj novih odsekov, kjer ni manjkalo niti tiščanja kolesa po strmem travniku navzgor - kar tako, malo nepričakovano. Ko prikolesarimo v vasico Moos nas po prečkanju reke čaka strm vzpon na razbeljenem soncu na 1900 metrov visok vrh smučišča Rotwand.


Moos in prečkanje reke pred zahtevnim vzponom na Rotwand

Ta klanec se je vlekel v nedogled....a očitno se mi je tako samo zdelo, ker sem bila na vrhu izredno hitra glede na moj prejšnji rezultat na tej trasi. Zopet počakam, da mi napolnijo bidona, vzamem še ploščico (na tem mestu naj omenim, da imaš na t.i. "feed conah" na voljo prav vse in včasih mi je kar žal, da se mi vedno tako mudi) in že me čaka razbit, skalnat a hiter spust do Kreuzbergpassa (Passo Monte Croce)....in ne glede na zahteven spust prav uživam. To je to!

Nekaj singl po gozdu razbije monotonost makadamskih odsekov...
Sledi vzpenjanje na gorske pašnike in vratolomen spust nazaj v dolino, kjer pa ne manjka t.i. "hupslčkov"....malo gor, malo dol...ampak meni je tokrat to ustrezalo, saj sem poskušala svojo hitrost ohranjati tudi kadar je "napelo". V Innichen - San Candido sem dobesedno pridrvela, napolnila bidone in odhitela naprej. Tokrat so bidoni ostali na svojem mestu in se zgodba izpred dveh let, ko mi je poln bidon padel s kolesa (brez tekočine pri 30 stopinjah cele dve uri) ni ponovila. Noge so bile "taprave", kar sem ugotovila na zadnjem večjem vzponu na 1850 metrov visok Silvesterplatz - Piazza San Silvestro, kjer mi je uspelo prehiteti ogromno tekmovalcev in tudi tekmovalk. To mi je dalo dodatnega zagona in zdelo se mi je, da letim tako navzgor kot tudi navzdol. Pogled na uro in hiter izračun mi je povedal, da bo potrebno pritiskati pedala do konca za izpolnitev mojega cilja - odpeljati maraton pod sedmimi urami. Tako sem dala glavo dol in gasa naprej...


Zadnji spust proti Villabassi pa tako ali tako ne vem kako sem ga odpeljala, vem samo da izredno hitro, še kolo je "zacvililo". Uspelo mi je! Rezultat izpred dveh let sem popravila za skoraj deset minut in ciljno črto prepeljala v času 6:56:26, osvojila 1. mesto v svoji kategoriji ter 22. mesto absolutno med ženskami. Konkurenca je bila izredna, saj je maraton štel v serijo UCI, tako da je bil na štartu sam svetovni vrh gorskokolesarkega maratona, tudi v ženski kategoriji. Zadovoljna sem tako zapuščala Villabasso skupaj s Primožem, ki mu je končno uspelo "rešiti se" četrtih mest in se uvrstiti na 2. mesto v svoji kategoriji ter 64.mesto absolutno. To je bil vrhunski rezultat ter dobra napoved za Craft Bike Transalp, kjer sem pisala malce drugačno zgodbo.

"No brakes" na ciljnem spustu :) ... zdaj bi bil pa že čas za kak freeride spust!





torek, 3. julij 2012

Sella Ronda Hero 2012

Gruppa Saslongo

 

 

...Sella Ronda Hero - Where Heroes Dare...


Upaš ali ne upaš....to je bilo vprašanje, ki je rojilo po glavi 2012 (2013) udeležencem, ki so se prijavili na enega najtežjih mtb maratonov na svetu. Po enem letu zopet na štartu ene najbolj fascinantnih prog sredi italijanskih dolomitov, Selvi Gardeni (Val Gardeni). Maraton presežkov, se strinjajo vsi, ki so se ga udeležili. Maraton na katerem ne gledajo, kako speljati stvari po liniji najmanjšega odpora, ampak kako maraton narediti še boljši. Organizacijsko in medijsko podprt dogodek, ki pusti vtis. Napak pravzaprav ni, če pa že so, se organizatorji na njih učijo in jih hitro popravijo.
Letos sem imela možnost preživeti v Val Gardeni malce več dni - ni mi bilo treba dvakrat reči. In iz 30+ stopinj oditi na svež gorski zrak je predstavljalo le še smetano na torti...

Sella Ronda Hero maraton - 84 kilometrov, 4200 višinskih metrov.

"finish area" dan pred maratonom

Cilj letošnjega maratona je bil izboljšati lanski čas in tako odpeljati maraton pod sedmimi urami. Realno je bilo to dosegljivo, vendar na dan maraton misija nemogoče. Zakaj? Zaradi dežja - nevihte, ki je v zgodnjih jutranjih urah spremenila zgoraj omenjen cilj v misijo nemogoče oz. »Kdo si upa?« Ker je bil letos štart posameznih kategorij različen, je bilo časa do »našega« štarta še celo uro po prvem poku pištole. Rahlo rosenje se je v tej uri spremenilo v močan naliv, ki na 1500 metrih ne pomeni nič dobrega, kar se temperatur in možnosti sneženja tiče – čeprav sredi poletja...


Gremo na štart, ne gremo na štart, gremo na štart...v našem apartmaju štirje "neučakanci" pol ure pred štartom dejansko nismo vedeli kaj narediti...a sama sem si rekla, da če ne grem in čez pol ure preneha deževati, bom najbolj jezen človek v Val Gardeni! In ni bil problem v razmočenem in drsečem terenu, ampak v tem, da sem letos enkrat že vozila v takšnih razmerah, rezultat tega pa je bil novi nepotrebni finančni strošek in prehlad. Žal nismo profesionalci, zato to ni nepomemben razlog. Kocka je padla – gremo na štart in na prvem klancu se bo kaj hitro videlo kakšne so razmere. Tako se na hitro oblečem, v žepe dam gele in ploščice, napolnim bidon in pridem v štartni boks minuto pred štartom, Primož celo pol minute prej...malo je še deževalo, a kaj kmalu niti nisi vedel ali si moker od dežja ali od pota, saj se proga vse od štarta hitro vzpenja... pravzaprav se v prvih 4 kilometrih dvigne za več kot sedemsto metrov na Dantecepreis (2296 m). Nekje po petdesetih minutah prikolesarim na vrh, kjer presenetljivo ni bilo preveč mrzlo, prav tako je prenehalo deževati in ker me je skoraj nemogoče prepričati v odstop, niti ni bilo pravega razloga za to, sem se spustila v dolino proti Corvari, s tem pa »vrnitve nazaj«, razen odpeljanih celotnih 84 km in 4200 vm, ni bilo. Četudi začne snežiti, deževati ali kaj podobnega...te v vsakem primeru čaka kar nekaj vzponov in spustov, če želiš priti nazaj v Val Gardeno.


Takoj na začetku makadamskega spusta sem nekako obudila upanje na izboljšanje lanskega časa, vendar je to isto upanje kaj hitro uplahnilo, ko smo prišli na singlo, ki vodi čez smučišče, kjer se je začela prava drsalnica – kolesa in tekmovalci pa s(m)o plesali »roknrol« po celotnem smučišču...blato, drseča trava, voda, zarošena očala – dobitna kombinacija za spektakularne padce, ki pa sem se jih izognila. Vendar takšne razmere niso dopuščale vratolomnih spustov, pa tudi tisti, ki niso zaupali v svoje sposobnosti so naredili kar precejšnji zastoj. Škoda, ker spust mimo Colfoschka v Corvaro je lahko pravi izziv in uživancija. Do konca spusta sem bila že skoraj »slepa« - očala zapacana z osušenim blatom, vidljivosti skoraj ni bilo. A na srečo se je kmalu začel novi klanec na Pralongio, kjer sem za silo uspela očistiti očala, saj brez njih zaradi leč na blatnih spustih ne morem voziti. Spomin na lanski osupljiv razgled na vrhu je bil v oblačnem vremenu pravi balzam, čakal pa me je nov tehnično zahteven spust proti Passo Compolongo, kjer je tudi  »feed« cona. Še prej pa malo »slide stila«, mimo drsečih korenin in »slaloma« med počasnejšimi tekmovalci. Na Compolongu pa prvi pravi postanek za praktično vsakega udeleženca. Blata na kolesu in na meni za kakšen kilogram, na hitro očistim očala, blato okoli menjalnikov poskušam odstraniti kar s prsti, napolnim bidon in gremo dalje – v nove drseče in blatne odseke – super izziv v takšnih razmerah. Brez težav na spustih zagrizem v nov klanec, kjer se začnejo prvi problemi, blato naredi svoje in menjalnik le še s težavo prestavlja, kar pomeni novo ustavljanje in čiščenje (kolikor pač lahko narediš z vodo iz bidona in prstmi). Klanec na najvišji vrh Sourasass (2351 m) je še vedno enako strm kot lani, tako, da hoja ob kolesu pričaka prav vsakega tekmovalca na daljši različici maratona. Spust oziroma prečenje proti Passo Pordoi (2239 m) pa me je že malo razjezil – zakaj? Ker se po singli praktično ni dalo prehitevati, še posebej »zanimivi« so bili določeni udeleženci s kratke trase (skupaj se trasi združita prav na tej singli), ki so potrebovali 5 minut, da so se odločili ali bi se peljali ali ne... in če dirkaš na rezultat je to več kot moteče. Tukaj sem izgubila ogromno časa in dokončno izgubila upanje na izboljšanje lanskega rezultata. Podobni problemi so bili na spustu proti Canazei-u, ampak zdaj je bilo tako ali tako vseeno. Edina dobra stvar je bila ta, da je posijalo sonce in nas dodobra ogrelo. Slabost tega pa, da se je veriga popolnoma osušila in brez olja na verigi je bil menjalnik zopet na težki preizkušnji. Še vzpon na Passo Duron (2260 m) in malo gor in dol vse do Val Gardene, ki me je pričakala v soncu. Pogled name pa verjetno za smejat – blatna od glave do pet, besna zaradi »zastojev«, ki so mi onemogočili boljši rezultat ter obenem vesela, da sem se odločila odpeljati maraton slabemu vremenu zjutraj navkljub. Maraton sem prevozila v 7 urah in 27 minutah, kar je za te razmere pomenilo 2. mesto v kategoriji HobbyW absolutno. Škoda, ker razmere niso dovoljevale več, ker noge so bile "ta prave".

Po povratku v apartma nas je čakalo čiščenje koles, čevljev, tuširanje...in proti popoldnevu odhod na "pasta party" z zaključno prireditvijo, ki je bila res velik spektakel. Očitno znajo narediti pravi šov.


Najboljši profesionalni kolesarji.
Podelitev najbolšim v absolutnih kategorijah.

Gruppo Sella v ozadju.
Po zaključnem večeru se je dodobra zjasnilo tudi nebo in napovedalo prijetno sončno nedeljo, ko so se ceste okoli Sella gorovja zaprla za promet in so ceste in prelaze Gardena, Sella, Pordoi in Campolongo zasedli kolesarji na tako imenovanem "Sella Ronda Day" dogodku. Tudi mi smo šli na izlet po okoliških hribih in planotah, ravnine pa tukaj praktično ni - ali greš gor, ali pa se pelješ dol... Tako smo prekolesarili zadnji del krajše različice maratona, se povzpeli na Passo Sella in raziskali okolico, šli do ciljnega prostora zloglasne smuk proge pod Sas Lungo gorovjem in turo zaključili s skutino rezino na trgu v Gardeni. Bolj popoln dan v Dolomitih bi bil samo še, če bi šli na SellaRondaMTBTour , a vsega v treh dneh ne moreš videti ali narediti. Zato se v te kraje definitivno še vrnem. 
Za konec še uradni video, ki vsaj malo v sliki pokaže, čemu smo bili priča letošnji udeleženci MTB HERO maratona. Izziv, ki te žene, da poskusiš znova in znova...
Link do videa: Sella Ronda Hero 2012


četrtek, 21. junij 2012

Kolesa polni meseci ...

Meseci hitro minevajo, ob tem teče tudi kolesarski števec in za mano je že tudi kar nekaj "dirk", čeprav letos nekega pravega plana tekmovanj niti nimam oziroma se vseskozi spreminja, prestavljanja tekmovanj in prekrivanja kar nekaj dirk so me oddaljile od začrtanih ciljev. Pa tudi neke velike hitrosti ni bilo v mojem "dirkanju". Bilo je nekaj vzponov, celo cestni maraton v Avstriji (Kaertner Rad Marathon), ki zame kar se nekega rezultata tiče, ni bil prav nič posebnega. Oziroma niti ni mogel biti. Še enkrat več se je pokazalo, da rezultat na cestnem maratonu ne more biti realen oziroma povsem "tvoj". En kup "šlepanja", "supporta" na progi, predvsem ženski populaciji, "vlečenje" in pozicija skupine v kateri si...nešteto dejavnikov in nerealen rezultat na koncu za marsikoga. Tako da, ko mi kdo reče, da je zasedel to in to mesto na cestnem maratonu, se samo nasmehnem... Ampak vsekakor dober trening zame. 

V začetku maja sem šla na kar dva vzpona v istem dnevu, ki sta se oba končala na Svetini oziroma malce višje na Vrunčevem domu nad Svetino. En dopoldne, drug popoldne. En na začetku zame malce prestrm, drug z nerealnim letečim štartom, vsaj kar se časov tiče. Končne uvrstitve pa so bile na mestu, absolutno. Čeprav kasneje izvem stvari, ki ne morejo biti v ponos poštenemu človeku, kaj šele športniku. A vsak ve zase, jaz si takšnih stvari ne bi nikoli dovolila! Tako sem bila dopoldan prva, popoldan druga. Čist v redu. 

Vzpon na Vrunčev dom 2012


Vzpon na Svetino 2012

Podelitev v Thermana Laško (Vzpon na Svetino)

V juniju sem se celo uspela udeležiti prve dirke Koroškega pokala v letošnjem letu (datumi se pač prekrivajo). Libeliška pentlja, lepo izpeljan dogodek z lepotno napako - spet je deževalo. Tokrat malo manj kot lani, trasa luštna razen na dveh delih, kjer nas je večina, ki proge ni poznala kot lasten žep peljala naravnost namesto desno po hribu navzdol (nepisano pravilo pravi: če ni posebej označeno, greš naravnost), tako sem mislila, da sem izgubila boj za prvo mesto, vendar mi je uspelo v zadnjem km spusta nadoknaditi zaostanek z norim spustom in še bolj hitrim šprintom v cilj. 

Ciljni 'šprint' KP Libeliška pentlja, foto: Kalči

Eden težjih vzponov v Sloveniji vodi na 1500 metrov visoke Golte, dober in lep vzpon, toda organizacija tokrat porazna. Pustimo ob strani dejstvo 2km makadamskega odseka, ki ga niso uspeli preplastiti (ne bi bilo nič takega, če se ne bi sprenevedali in spreminjali datume iz danes na jutri). Draga štartnina in po mnenju večine nespoštovanje razpisnih pogojev s strani organizatorjev tudi večjega medijskega odziva za ta vzpon letos ni bilo. Škoda. Iz te prireditve bi se dalo narediti marsikaj. Moje vzpenjanje na Golte pa kot dan in noč. Prvi del do makadamskega odseka super, potem pa tema. Nikakor nisem našla svojega ritma, tako da sem se prav obupano privekla gor in končala na drugem mestu, za na vzponih nepremagljivo Špelo; da je v formi je pokazala čez teden dni na Celjsko kočo (moj tradicionalen vzpon, ki pa se ga letos zaradi prekrivanja z maratonom Sella Ronda Hero, žal nisem mogla udeležiti - a bi po prvem delu vzpona na Golte sodeč šlo izredno hitro :), rekord bi brez dvoma padel).

Vzpon na Golte 2012 (foto: Dušan Rovšnik)
In tako so tekli kilometri na števcu, dvigovali so se višinci, jaz pa vedno bolj uživala na kolesu, sploh ko je še vreme dodalo svoje. In v tem vidim svoj največji uspeh. Uživanje na kolesu je največja motivacija za v naprej! Naslednja postaja: Val Gardena in Sella Ronda Hero, gorsko kolesarska dirka v Dolomitih organizirana na najvišjem možnem nivoju. Verjemem, da nas tudi letos čaka nekaj posebnega.

petek, 4. maj 2012

Sympatex Bike Festival Garda Trentino 2012

Prvič zame leta 2007 in nato 2008, 09, 10, 11...in tudi 2012. Pravzaprav vsako leto za prvomajske počitnice obiščem otvoritev sezone gorsko kolesarskih maratonov v Evropi...v mestecu Riva del Garda na severu Gardskega jezera v Italiji.
Kje naj sploh začnem? Mogoče z - bila je ljubezen na prvi pogled :). 


Pogled na sever Gardskega jezera.

Riva del Garda, Torbole, Arco, Tenno, itd. so večja ali malo manjša mesta ali še bolje naselja, ki se razprostirajo ob ali par kilometrov stran od najsevernejšega dela Gardskega jezera. Pot do tja poznam že na pamet - 500km čez Slovenijo, mimo Trsta in Benetk proti Veroni, nato zaviješ proti Trentu, mimo tako zelo znanega Gardalanda - ob šestih zjutraj štart v Celju in predvidoma okoli enajste ure že na trgu v Rivi del Gardi na cappuccione-ju :).


Brez cappucione-a ne gre....

Da se v bistvu lahko aktivni prvomajski dopust s piko na i - Rocky Mountain BIKE maratonom začne! 

Bike Festival Garda Trentino 
Sympatex Bike Festival Garda Trentino je za nas, gorsko kolesarske navdušence že "klasika", kjer lahko uživajo prav vsi. Ker tukaj vsi nekaj počnejo, kolesarijo, plezajo, tečejo, surfajo, jadrajo, hodijo, rolajo in še bi lahko naštevala. Ljudje so v "movingu". Dogaja se v času okoli prvega maja, ko se središče Rive spremeni v mestu kolesarjev in ne toliko avtomobilov - vsi se vozijo, s takšnimi ali drugačnimi kolesi :).


Slikano sicer lani...letos znova, tokrat na '29 cannondalu :)


V sklopu festivala se vsako leto odvije množica prireditev, ki ob kolesarskem sejmu dajejo utrip celotni pokrajini. Rocky Mountain BIKE maraton, Scott Junior trophy, Scott Nightsprint, Specialized Enduro ride, King of Dirt so del tega kolesarskega "cirkusa", ki se vsako leto ustavi ob severni obali Gardskega jezera. In to ne naključno. Veliko ljudi poimenuje Rivo del Gardo za gorsko kolesarski raj, kjer se najde nešteto stez in stezic, takšnih in drugačnih trailov, poti ter nenazadnje čudovitih pogledov na jezero in okolico. Zlahka rečem, da bi tukaj brez problema preživela večino mojega časa...


Expo prostor

Scott Nightspring

King of Dirt




Start Rocky Mountain Bike Marattona 2012

Torej Rocky Mountain Bike Marathon Riva Del Garda....moj prvi maraton leta 2007, ko mi Grande trasa s svojimi 86 km in 2705 vm ni bila usojena in sem odpeljala Picollo (53 km, 1659 vm), naslednje leto je bila Grande brez problema prevožena z uhajanjem pogleda proti Santa Barbari in najdaljši in najtežji trasi. A gremo lepo po vrsti, sem si rekla takrat. In od leta 2009 naprej se vedno podam na traso Extrema - 106 km in 3561 vm. Trasa se je skozi leta malenkost spreminjala, a ne veliko, zato so bili časi vedno za primerjavo. In čeprav sem vedela, da lanskega časa na letošnji progi ne morem izboljšati sem se mu poskušala približati. Imela sem ga na dosegu roke, a mi je spolzel iz rok na zloglasni Santa Barbari....in še danes ne vem točno zakaj. Pa pojdimo lepo po vrsti. Za tiste, ki tega maratona še niste peljali. V bistvu je za začetek sezone kar primerno, da je na voljo toliko tras, ki tehnično niso zahtevne - to govorim zdaj, če bi me vprašali 5 let nazaj, bi verjetno napisala drugače :). 


Na štartno-ciljem prostoru se vedno nabere okoli 3000 kolesarskih navdušencev in tudi letos izjeme ni bilo. Vremenske razmere čisto OK za "navijanje" pedal in ob spremljavi pesmi "Highway to Hell" ter poku pištole je čez startno preprogo zdrvelo na tisoče koles. Prvih 5 km po široki cesti s hitrostjo 45 km/h in več je ubijalskih...ali si ali pa te ni. Če si, potem po vsej verjetnosti ugasneš na prvem ozkem in serpetinastem klancu proti Tennu, če te "ni" prideš malo bolj svež do dela, kjer se teren postavi navzgor in uspešv nekem tempu prevoziti betonske serpetine. To seveda ne velja za tiste najboljše :).  Po nekje pol ure se povzpneš do Tenna, kjer se trasa še naprej nenehno vzpenja, vednar strmina nekoliko popusti. Dokler po hitri "feed coni" ne prideš do "Obersdorfa", ki je hvala bogu asvaltiran, 2 km del do Calina, kjer se nato malo spuščaš in nato dviguješ po gozdnih cestah vse do San Giovannija. In moj tempo tega odseka je bil kar soliden. Sledi več kot 10 - kilometrski spust v dolino, ki je izredno hiter, tako da je potrebno na razbitem makadamskem delu resnično paziti, da se ne pridružiš množici ob strani s predrto zračnico, še prej pa na singli upaš, da ne boš poletel čez kakšno skalo. Le - te te čakajo tudi v spodnjem delu spusta, kjer je potrebno malo občutka ob večji hitrosti in tudi to je za teboj. In lahko rečem, da s takšnimi težjimi odseki nimam nikakršnih težav, pravzaprav so mi izziv, kako jih čim hitreje prevoziti. Očitno mi je to uspelo, saj sem bila na razcepu tras, kjer se lahko odločiš ali boš zavil na krajšo ali na daljši različici hitrejša od lanskega časa. Sledi del trase, ki so jo v zadnjem letu spremenili, pravzaprav so spremenili podlago. Na slabše, kar se tiče pravega MTB maratona, saj so tehnični del ob reki proti Pietramurati uredili v pravo kolesarsko sprehajalno stezo. Ampak tako pač je. Mimo Lago di Cavedine so zaradi zaprtja dela ceste traso malenkost podaljšali in jo speljali po bolj strmem odseku do Dosso del Croce, ki mu je sledil pravi XC odsek dol in gor, ki je zaradi svoje razgibanosti hitro minil in že smo na "žagicah"(makadamski odsek, kjer gre teren stopničasto gor/dol, letos en del še posebej razrit, tako da so gume kar kopale). Spust do Vigo Cavedine je hitro minil, do zadnje feed cone, pred katero gre zahvala Kalčiju za bidon vode še veter v prsa, ki je napovedal, da bo zadnjih 10 km proti Rivi "pasjih". Še prej pa zadnji daljši vzpon iz Braila na 15 km oddaljeno Santa Barbaro. Moj čas pa na odcepu na moje presenečenju hiter. "Super" si rečem, "zdaj pa gasa". Po 500 metrih klanca pa kot da bi me kdo odrezal. Mravljinci po telesu in ....nič....noge kot da niso moje, nič več od tiščanja :(... samo še vožnja po klancu navzgor. Jedla in pila sem dovolj, tako da mi ni bilo nič jasno. A očitno tudi to pride včasih. Spust iz Santa Barbare je vedno hiter in predvsem dolg, zgornji del poteka po freeride progi, spodnji del pa po hitrih makadamskih cestah in še veš ne, pa si že v Bolognanu. Iz 70 km/h pribremzaš na 10 km/h, ker sledi 90 stopinjski ovinek in nekje približno 600 m klančka, ki pa se po 10 km spustu zdi precej bolj strm, noge pečejo. Nato med vinogradi cik-cak ter nato na cesto, kjer te pričaka močan kontra veter, ki te spremlja vse do cilja. In v tem vetru sem ponavadi sama ali pa vlečem na čelu (noben drug noče). Tokrat sem v drugem delu dobila "slovensko družbo" iz Grande trase in vsaj malo zavetrja, vendar se tokrat niti nisem pretirano naprezala, saj sem ogromno časa izgubila na zadnjem vzponu in tudi minuta gor ali dol ne bi spremenila mojega končnega zadovoljstva. V cilj sem družno prikolesarila v družbi dveh "bodyguardov" v času 6:20,23. Nič kaj impresiven rezultat, ampak po težavah na zadnjem vzponu, pričakovan. Se pač ni izšlo, tudi to se mora kdaj zgoditi. Da pride slab dan. Včasih mora iti tudi malo "dol", da lahko gre potem spet "gor". 

V cilju...ni šlo.


Ampak gremo naprej :)

Se pa ob koncu prvomajskih počitnic, ki jih zadnjih par let preživljam na Gardi vedno sprašujem koliko "kolesarske Garde" še nisem videla zaradi maratona? Veliko, kajti poti tu naokoli je ogromno, časa pa vedno premalo. Tremalzo, Monte Baldo, Bocca di Tovo, Monte Velo...Lago di Ledro, Tenno, Cavedine in še mnoga druga. Nekaj že obkljukanih, veliko še neodkritih z moje strani. Vsekakor pa raj za gorske kolesarje....Riva del Garda :)

Pogled na Rivo na poti do Secret Pointa.


ponedeljek, 12. marec 2012

Pomlad pred vrati...zvončki in trobentice že cvetijo? Ali pač ne?

Vsakdo se vsako leto, ne glede na to ali ima rad zimo, mraz, sneg ali ne, razveseli pomladi. Sama nisem prav nobena izjema, prej bi rekla da konec februarja prav navijam za sonce, prijetnejše temperature in vonj po pomladi. Pa ne samo zato, ker je čas za kolo...sploh ne, kajti letos sem kolesarila tudi čez zimo, saj so vremenske razmere to dovoljevale. Ravno toliko, da nisem pozabila kako je, ko ti brije okoli ušes, ko premaguješ zračni upor in se nadihaš svežega zimskega zraka.
Pa vendar, kar se kolesarjenja tiče vsaka zima še ne prinese pomladi in tam, kjer sem lani končala, naj bi nadaljevala...Pa bom res? Občutki so mešani, cilji postavljeni, tihe želje pa tudi že jasne...Motivacija ni bila na začetku sezone nikoli problem kot tudi ne trma. Zato je potrebna samo še trdna volja, doslednost izvajanja treningov in občutek, da je pa vse zgoraj našteto lahko tudi užitek brez primere...
In vse je poplačano ko se želje uresničijo in cilji izpolnejo. Ker vsak posameznik posebej ve, kaj vse je moral narediti za dosego cilja in velikokrat se zgodi, da nekateri dvomijo oziroma ne verjamejo, da je meje mogoče premikati - jaz pravim, da je vsekakor možno!
V letošnji kolesarski sezoni se obeta kar nekaj izzivov, sicer so se mi termini določenih dirk nesrečno prekrili in tako bo potrebno izpustiti kakšno "klasiko" tik pred pragom, vendar je pač tako, da vsepovsod ne moreš biti in se je potrebno za nekaj odločit. Kot trenutno kaže se mi bo tudi letos izmuznil nastop na Salzkammergut Mountainbike Trophy-u, a tudi dogodivščine (čeprav verjetno ne čisto kolesarske) bodo v tem času zagotovo pestre. V vsakem primeru pa bom poskušala v vsakem dnevu na kolesu v prvi vrsti uživati - čeprav vem, da bodo tudi dnevi trpljenja - za dosego ciljev mora biti tudi to prisotno, vendar z nasmehom na obrazu je vse lažje. In v teh primerih vsekakor drži naslednje: "I'm made of all the days you don't see, not just the one you do!"
Naslednjič pa res o .... mtb maraton otvoritvi evropske sezone....
 ... Rivi del Garda.