četrtek, 21. junij 2012

Kolesa polni meseci ...

Meseci hitro minevajo, ob tem teče tudi kolesarski števec in za mano je že tudi kar nekaj "dirk", čeprav letos nekega pravega plana tekmovanj niti nimam oziroma se vseskozi spreminja, prestavljanja tekmovanj in prekrivanja kar nekaj dirk so me oddaljile od začrtanih ciljev. Pa tudi neke velike hitrosti ni bilo v mojem "dirkanju". Bilo je nekaj vzponov, celo cestni maraton v Avstriji (Kaertner Rad Marathon), ki zame kar se nekega rezultata tiče, ni bil prav nič posebnega. Oziroma niti ni mogel biti. Še enkrat več se je pokazalo, da rezultat na cestnem maratonu ne more biti realen oziroma povsem "tvoj". En kup "šlepanja", "supporta" na progi, predvsem ženski populaciji, "vlečenje" in pozicija skupine v kateri si...nešteto dejavnikov in nerealen rezultat na koncu za marsikoga. Tako da, ko mi kdo reče, da je zasedel to in to mesto na cestnem maratonu, se samo nasmehnem... Ampak vsekakor dober trening zame. 

V začetku maja sem šla na kar dva vzpona v istem dnevu, ki sta se oba končala na Svetini oziroma malce višje na Vrunčevem domu nad Svetino. En dopoldne, drug popoldne. En na začetku zame malce prestrm, drug z nerealnim letečim štartom, vsaj kar se časov tiče. Končne uvrstitve pa so bile na mestu, absolutno. Čeprav kasneje izvem stvari, ki ne morejo biti v ponos poštenemu človeku, kaj šele športniku. A vsak ve zase, jaz si takšnih stvari ne bi nikoli dovolila! Tako sem bila dopoldan prva, popoldan druga. Čist v redu. 

Vzpon na Vrunčev dom 2012


Vzpon na Svetino 2012

Podelitev v Thermana Laško (Vzpon na Svetino)

V juniju sem se celo uspela udeležiti prve dirke Koroškega pokala v letošnjem letu (datumi se pač prekrivajo). Libeliška pentlja, lepo izpeljan dogodek z lepotno napako - spet je deževalo. Tokrat malo manj kot lani, trasa luštna razen na dveh delih, kjer nas je večina, ki proge ni poznala kot lasten žep peljala naravnost namesto desno po hribu navzdol (nepisano pravilo pravi: če ni posebej označeno, greš naravnost), tako sem mislila, da sem izgubila boj za prvo mesto, vendar mi je uspelo v zadnjem km spusta nadoknaditi zaostanek z norim spustom in še bolj hitrim šprintom v cilj. 

Ciljni 'šprint' KP Libeliška pentlja, foto: Kalči

Eden težjih vzponov v Sloveniji vodi na 1500 metrov visoke Golte, dober in lep vzpon, toda organizacija tokrat porazna. Pustimo ob strani dejstvo 2km makadamskega odseka, ki ga niso uspeli preplastiti (ne bi bilo nič takega, če se ne bi sprenevedali in spreminjali datume iz danes na jutri). Draga štartnina in po mnenju večine nespoštovanje razpisnih pogojev s strani organizatorjev tudi večjega medijskega odziva za ta vzpon letos ni bilo. Škoda. Iz te prireditve bi se dalo narediti marsikaj. Moje vzpenjanje na Golte pa kot dan in noč. Prvi del do makadamskega odseka super, potem pa tema. Nikakor nisem našla svojega ritma, tako da sem se prav obupano privekla gor in končala na drugem mestu, za na vzponih nepremagljivo Špelo; da je v formi je pokazala čez teden dni na Celjsko kočo (moj tradicionalen vzpon, ki pa se ga letos zaradi prekrivanja z maratonom Sella Ronda Hero, žal nisem mogla udeležiti - a bi po prvem delu vzpona na Golte sodeč šlo izredno hitro :), rekord bi brez dvoma padel).

Vzpon na Golte 2012 (foto: Dušan Rovšnik)
In tako so tekli kilometri na števcu, dvigovali so se višinci, jaz pa vedno bolj uživala na kolesu, sploh ko je še vreme dodalo svoje. In v tem vidim svoj največji uspeh. Uživanje na kolesu je največja motivacija za v naprej! Naslednja postaja: Val Gardena in Sella Ronda Hero, gorsko kolesarska dirka v Dolomitih organizirana na najvišjem možnem nivoju. Verjemem, da nas tudi letos čaka nekaj posebnega.