Black Hole maraton 2013

Črna lukna; foto: Miha Kolar

Ni minil niti teden dni po Transalpu, ko so me noge spet zasrbele in sem se odpeljala na prav poseben maraton, ki ga prirejajo na Koroškem. Malo nad Črno se je letos v takšni obliki že drugič odvil maraton Črna lukna, ki je s traso skozi opuščene rudniške rove verjetno edini na svetu. Ob tem naj omenim, da je močna svetilka obvezna oprema tekmovalca, saj 6 kilometrov trase poteka v popolni temi v ozkih rovih rudnika. Kalči je oblubil tudi dobre singlce, tako da je res bilo treba probat....rane pa so se tud že skoraj zacelile. 

Že jutro je napovedovalo vroč in soparen dan, ki pa sem jih bila vajena že iz Transalpa. Na luštnem prireditvenem prostoru se nas je zbralo veliko kolesarskih navdušencev in ob poku pištole in v spremstvu Kalčija na mopedu smo se zapodili v prvega od štirih "zank" in ne ravno krogov.  Poanta je bila v tem, da smo se kar štirikrat vrnili na startno-ciljni prostor. Začela sem "poletno" brez pravega naprezanja, ker niti nisem pričakovala, da se bodo noge po najbolj napornih 8 dneh kolesarjenja v mojem življenju sploh kam vrtele. A presenetljivo sveže obračanje pedal me je podal v lov za edino žensko predstavnico, ki je na štartu švignila mimo mene - Nino Homovec. Po prvih singlah in vožnji skozi prijento ohlajen rudnik sem jo dohitela na krajšem vzponu...brez kakršnegakoli problema z dihanjem ali težkimi nogami...pozdravila in se odpeljala naprej (kasneje je  Nina odstopila). 

foto: Peter Zajc

Trasa je bila zanimivo speljana, veliko singlc, ki so bile v primerjavi s preteklimi leti tudi bolj vzorno urejene (beri vozne). Všeč mi je bilo tudi to, da si se vračal na isto prizorišče večkrat, tako da bojazni da bi se peljal povsem narobe ni bilo. Čas na kolesu je minil kot bi trenil in že sem se četrtič vračala proti štarno-ciljnem prostoru. Tri ure in oseminštirideset minut sem potrebovala za cca 50 km in 1820 višinskih metrov ter tako prečkala cilj kot prva predstavnica nežnejšega spola. Časovno sem se na progi kar zamudila, a kot sem že dejala, bilo je po Transalpu in nekega hudega izčrpavanja si nisem želela, niti ga nisem - glede na maloštevilno konkurenco, potrebovala. V cilju pa napad na lubenice :)))

Maraton Črna lukna je glede na predhodnje različice presegel moja pričakovanja in ga v takšni obliki priporočam vsakemu navdušenemu mtbajkerju, ki se ne ustraši malo bolj zahtevnih singlc. Organiziran na nivoju ob spremljevalnem programu, ki se ga ne bi branil tudi kak večji in bolj znan maraton v tujini. Preprostost pa je tista, ki je mene osebno prepričala - dobra trasa, primerne feed cone, luštn start paket, ok zmanjkal je potem univerzalnih pokalov za najboljše, tako da ga dobim kasneje....ampak drugače pa je maraton dal vse, kar lahko od njega pričakuješ! Prijetna novost na slovenski mtb sceni. In če bodo odpravili še tiste majhne pomanjkljivosti se naslednje leto obeta še boljša izvedba... spet bom na štartu :)

Več o zanimivem slovenskem festivalu na Blackhole Bike Fest

Craft Bike Transalp 2013

Letošnji julij je bil zanimiv in dogodivščin poln mesec. Ko mi je splet dogodkov pod noge metal nova in nova polena, jst pa sem trmasto skakala čez njih...in uspela...priti do cilja!


Kdo bi si mislil, da bom pa letos 8-dnevno gorskokolesarsko preizkušnjo okusila tako zelo od blizu. Kot tekmovalka v mešanih dvojicah. Na žalost zaradi Primoževe poškodovane noge, ampak kdo bi se odrekel izzivu, če se ponuja na dlani? Jaz že ne...čeprav je to pomenilo, da imam natanko 10 dni časa, da saniram mojo udarjeno desno roko do te mere, da mi bo uspelo držati mtb belanco. Misija nemogoče? Ne, če verjameš vase in v nb.1 fizioterapevte (hvala Robi Drobne)!


Craft Bike Transalp powered by Sigma
 

Tako smo se 12.7. odpeljali Transalpu nasproti. Matej Kainz in jaz kot tekmovalca, Primož in Jernej kot spremljevalca. Osem dni, osem etap, 681 kilometrov in 20.450 višinskih metrov od Mittenwalda do Riva del Garde nas je ločilo od zastavljenega cilja: končati Transalp 2013...čim hitreje!

Tradicionalno se Transalp vsako leto prične v nemškem kraju in tudi letos ni bilo drugače. Mittenwald je bilo štartno mesto že vrsto let in tokrat nas je pričakalo v objemu sončnega zahoda, ki je obetal nadvse lep sobotni dan, ki pa se je zame začel čisto v slogu moje letošnje kolesarske sezone...lucky 13 :). Ampak gremo lepo po vrsti.

Improvizacija :(

 

1.etapa: 

Mittenwald-Mayrhofen (111 km in 2106 vm)

Etapa je bila po prevoženih višinskih metrih pravo ogrevanje za nadaljevanje, kilometri pa so bili tisti, ki so jo naredili dolgooo. Pred samim štartom, kjer je prevladovalo pravo gorskokolesarsko vzdušje sem imela dober občutek, roka bo zdržala sem si rekla... in je zdržala. Ni pa zdržal moj pasek na edinih kolesarskih čevljih, ki sem jih imela s seboj, tako, da sem 10 minut pred štartom še mrzlično iskala rešitev...in jo našla - "duck tape" navit okoli čevlja. Ok, to je to, kar se smole tiče za danes, ampak sem se zmotila, in to kako! Potem, ko sva z Matejem ujela pravi ritem in po uspešnem prečenju obeh prelazov, Hochalmsattel in Plumjoch, kjer je bilo predvsem prašnih odsekov na pretek, naju je mimo jezera ob kraju Wiesing čakalo še dobrih 40 kilometrov ravnine, ki to ni bila...šlo je res na nož in iz sebe sem iztisnila maksimum. A padec koncentracije kilometer pred ciljem je botroval k mojemu "ravnanju" asfalta pri 30+ km na uro. Sicer sem se takoj pobrala in nadaljevala, a okrvavljena leva roka in šok, ki je prihajal za mano sta botrovala k temu, da sem v cilju za nekaj minut "ne vedela za sebe". Moj komolec pa v razsulu! Po ogledu zdravnice in njenem stavku: "It's gonna need stiches!" mi je po glavi rojilo samo "ali lahko jutri štartam drugo etapo?!!??!"

Po popoldanskih peripetijah z iskanjem klinike po Mayrhofnu in prepričevanjem Trasalp medic tima, da pa bi mogoče šlo tud brez šivanja (si lahko predstavljate, da so mi na zasebni kliniki želeli računati 500€+ za pregled in posledično šivanje, Coris nekoristen v danem trenutku), smo se na koncu "pogodili" za t.i. trakove, ki so stisnili skupaj mojo razmesarjeno levo roko. In lahko sem si oddahnila...seveda pa sem se pod nosom obrisala za vsaj malo počitka v popoldanskih urah, pa tudi noč ni bila kaj prida, ko te boli praktično celo telo (asfalt je pač bolj trd tekmec). Aja, etapo sva končala na 13.mestu med mešanimi dvojicami na 13.julija, 2013.

2.etapa: Mayrhofen-Brixen (99,8 km in 2497 vm)
Mrzlo jutro s soncem za gorami se je v pritiskanju pedal po hribu navzgor hitro ogrelo, predvsem asfaltiran vzpon, ki je vodil do prečudovitega umetnega jezera Schlegeis Speicher je poskrbel, da sva padla v nek spodoben ritem, tako da bolečin niti nisem čutila preveč.

proti Pfitscherjoch-u

Po feed coni je sledilo vzpenjanje po, z ogromnimi skalami, posuti singlici, kjer je bilo potrebno tudi kdaj sestopiti, a sva hitro prispela do najvišje točke drugega dne Pfitscherjoch-a in meje z Italijo. Spust je bil prašen in hiter, kjer si hitro zgrešil idelano linijo preprosto se skozi meglo prahu ni videlo nič. Sledilo je nekje 30 kilometrov gor-dol večinoma asfaltiranih in makedamskih kolesarskih poti z začinjenim zadnjim vzponom pred spustom v Brixen, ki je bil dovolj tehnično zahteven, da nama je uspelo nadoknaditi zaostanke za tremi mešanimi pari, ki sva jih tako na račun divjega spusta prehitela tik pred ciljem. Etapo sva končala na 14. mestu absolutno med mešanimi dvojicami. Na mojo srečo pa mi ni bilo potrebno iskati bolnice in izgubljati časa s šivanjem moje leve roke - trakovi so svoje delo opravili brezhibno in dobila sem zeleno luč za nadaljevanje. Preostali del telesa pa je bil še vedno pod vplivom včerajšnje neumnosti...občutek? Kot bi me povozil avto...

3.etapa: Brixen-St.Vigilio (57 km in 2833vm)
Brixen je v svojem najožjem mestnem središču že navsezgodaj zjutraj ponujal idiličen pogled na kamnito in tlakovano mestno središče, kjer je bil start etape, ki je v svojih skoraj 57 kilometrih ponudila skoraj 3000 metrov vzpenjanja v lepem vremenu in po še lepši pokrajini.

Brixen zjutraj

Za začetek nas je čakalo 20 km vzpona na 2400 metrov visoki Lusener Scharte, pogled na Dolomitske vršace pa "za dol padit". Sledile so lepe singlce z vmesnimi "dodatki" koreninastih in skalnatih dropov čez gozd vse do cestnega prelaza Wurzjoch.

Tik pred ciljem se je trasa postavila pokonci in marsikateri tekmovalec vključno z mano je grizel belanco ali/in se sprehodil po strmem kolovozu do vrha Munt da Rina. Sledil je spust v dolino po asfaltni cesti ter "šprint" v St.Vigilio. Etapo sva zaključila na 17.mestu, v skupnem seštevku  še vedno na 14.mestu, vendar se je v nadaljevanju Transalp etap obetal še hud boj za najboljšo petnajsterico.

prihod v St. Vigilio

4.etapa: St.Vigilio-Alleghe (74 km in 2614 vm)
Ob osmih zjutraj je pok pištole naznanil start 4.etape, ki je prinesla kar nekaj rezultatskih preobratov.

Pa ne samo zaradi dnevne forme. Etapa, ki bi bila dolga 74 km in bi postregla s 2614 vm, je bila za vsaj 60 udeležencev, med katerimi sva bila na žalost tudi midva z Matejem, še malenkost bolj začinjena, saj smo po prečenju 2400m visoke koče Averau zašli s trase in se spustili po razbitem spustu dva kilometra v napačno smer. In to v trenutku, ko bi lahko samo še pridobivala na času!
Sledilo je vzpenjanje po visokogorskih pašnikih, ki ob potiskanju koles ni bilo nič kaj prijetno. Bilo je pa še kako zamudno. Kako nizko smo se spustili vam pove podatek, da so bili kolesarji pikice na travnikih nad nami, kamor smo se zopet morali povzpeti.

In če povem, da je bil zame ta dan  kot "ova noč nije moj dan" varianta že na prvem vzponu na Limojoch, ko sem se na vsega 8 stopinjah komaj ogrela do pričetka le -tega, na drugem vzpenjanju iz Cortine d'Ampezzo proti Pocolu in naprej proti koči Averau komaj preživela, je bila misel "dost mam" nekje v bližini. A je moja trma prevagala in pri motivaciji me je ohranjal 16 km "flow trail", na katerem naj bi uživali skoraj do ciljne črte. In res je bil nekaj posebnega, če ne bi bilo gužve, bi bilo še bolje....a kar je, pač je.

po prečenju prvega prelaza Limojoch

Nekje pol ure je šlo po zlu na račun pohajkovanja okoli Giau-a, zasedla sva 24. mesto v etapi in zaradi izgubljenega časa padla na skupno 18. mesto. Dobra novica zame tega dne pa je bila ta, da so zdravniki moji rani dali dovoljenje za "počivanje na zraku" brez povojev -"amazing healing" je izjavila zdravnica, ki je mojo rano oskrbela prvi dan - je bilo vsaj nekaj "amazing" tega dne...  bova poskušala malo več uživati in gledati naokoli ter malo manj trpeti v naslednjih etapah. A to je lažje reči kot storiti...ko padeš not :)

5.etapa: Alleghe - San Martino di Castrozza (73 km in 3137 vm)
Kraljevska etapa, so rekli...ampak meni se je zdelo, da je bila vsaka etapa do sedaj "kraljevska". Jutro ob jezeru je bilo sončno, kot je to v navadi za letošnji Transalp in kmalu smo se ob poku pištole zapodili po cesti navzdol. Ker je vsak štart na Transalpu v stilu "vsi moramo biti spredaj" so se odločili, da prvih par kilometrov po klancu navzdol "nevtralizirajo"...še dobro, ker je bilo že pri nevtraliziranem štartu mesarsko klanje, kaj bi bilo šele, če tega ne bi bilo. A po začetni nervozi, se je na prvi strm klanec vse postavilo pokonci in na svoje mesto.... v eno dooooolgo kačjo vrsto....

Sledil je kroskantri stil, gor in dol, malo po gozdu, malo po makadamu, pa po asfaltu, pa singlcah...ter spet malo hoje po klancu navzgor, preden smo se po travnati singlci prvič ustavili na feed coni pri koči Flora Alpina ter se nato povzeli do cestnega prelaza San Pellegrino. Asfaltnemu spustu je sledil iz dveh delov sestavljen vzpon na Passo Lucia, kjer se je prvič odprl prečudovit razgled na Dolomite.

Passo Lucia

Po spustu po rahlo namočenih kamnih in travi (bilo je pestro) sva se bližala drugi feed coni, ki je bila na začetku doline Val Vanegia, ki je menda najlepša v Dolomitih. Da to potrdim, jo bom morala obiskati še enkrat, saj sem jo odpeljala že precej na koncu z močmi. Trasa zadnjega vzpona je bila enakomerno speljana, posuta z drobnim, a utrjenim peskom, kjer pa nisem mogla uporabiti lockout-a mojega leftya, ki je v zadnjem delu etape "zaštrajkal". Je bil pa Matejev žep toliko bolj na udaru :). Planinska koča Baita Segantini se je prikazala hitreje kot sem mislila in samo še spust v San Martino naju je ločil do uspešno zaključene kraljevske etape. Najprej po makedamki cesti, potem ob prehitevanju nekaj avtomobilov po cesti in zaključni hitri del čez gozd in travnike, kjer se je zopet poznala najina "hitrost" navzdol...dohitela sva dva mešana para in oba prehitela, čeprav se sekunde v maratonih, sploh etapnih ne poznajo, je bilo treba šprintat :) ...ko gre zares, gre pač zares! Etapo sva zaključila na 17.mestu in se tako povzpela po lestvici navzgor tudi v skupnem seštevku mešanih dvojic, kjer sva bila po petih etapah prav tako na 17.mestu. Znova igra številk na 17.7.2013 :)
Škoda za nepotreben treking včeraj!

Šprint do zadnjih atomov moči po ulicah San Martina.

6.etapa: San Martino di Castrozza-Crespano del Grappa (104 km in 2700 vm)

Etapa z dvema pravima klancema in vmesno doživetje čez tunele. Še en vroč in naporen dan na kolesu. In predvsem etapa v kateri mi je zmanjkalo dinamita v nogah in pijače v bidonih. Začelo se je obetavno, z prehitevanjem po trasi, ki se je rahlo in zavito spuščala navzdol. Sledil je prvi daljši vzpon in kar kmalu že feed cona, na kateri je bilo potrebno do vrha napolniti bidone. Vsi, ki smo "odvisni" od organizatorjevih feed con, smo se oborožili s hrano in pijačo. Žal je bilo slednje premalo do naslednje feed cone, ki ne bi mogla biti bolj neumno postavljena!

A gremo po vrsti. Energije in moči je bilo dovolj, da sem v ritmu pripeljala do koče Vederne, sledil je spust, pri katerem sem imela malo smole z verigo, ki se je zagozdila tako zelo, da sem se morala ustaviti in jo ročno naravnati, nato sem še malo zdrsnila v gužvi na enem izmed mnogih makedamskih ovinkih, tako, da je bil ves trud pobegniti bližnjim dvojicam zaman. Skoraj 35 km rahlega spusta čez cestne tunele do vznožja zadnjega vzpona, je bilo tako zelo mučnih, poleg tega pa so bile noge po občutku sodeč, že precej prazne. Pred nama pa še nič kaj nedolžen vzpon na Croce del Lebi v dolžini skoraj 20 kilometrov. Ko sem videla, da imajo ekipe "support" postavljen ob samem vznožju vzpona, sem upala, da imava dovolj tekočine. Na žalost sem se zmotila. Pa tudi noge so "odpovedale". A drugega kot gristi po razbitem 10+% klancu navzgor ti niti ne preostane. Matej je ob tem še "dopumpaval" svojo zadnjo gumo, ki je začela rahlo spuščati. Klanca pa ni in ni bilo hotelo biti konec, ko si že mislil, da je za ovinkom pa le feed cona...ne, še 4 kilometre. Praktično vsi, ki nismo imeli svojega supporta smo ostali brez tekočine, tako, da je bilo v cilju precej jeznih tekmovalcev na račun neumno postavljene zadnje feed cone. Le-ta je bila postavljena tik pred prečenje stare vojaške mulatjere, kjer je bilo potrebno tud malo peš. Razgled na vrhu fantastičen, spust po mulatjeri Cima Grappa pa pika na i celotne etape.

Kljub mojemu slabšemu počutju, ko noge niso šle nikamor, ko sem praktično dehidrirala na zadnjem vzponu, sva prišla v cilj na 22. mestu, a so imeli nekateri mešani pari podobno krizo, tako da sva v skupnem seštevku napredovala na skupno 16. mesto. Od vseh etap dosedaj mi je bila ta najtežja. A ne zaradi trase, ampak zaradi zgoraj omenjenih okoliščin. Dejstvo pa je, da se telo ni uspelo regenererirati, utrujenost je naredila svoje in noge so bile prazne. Koma! Po domače povedano.

Priznam, ko sem sedela utrujena v cilju, brez energije, sem bila v dvomih, kako jutri sploh štartati. A moja trma je hvalabogu večja od dvomov in kaj hitro sem se odločila izpustiti večerni "pasta party", domači karboload v avtodomu ter počitek (kolikor se je pač dalo pri 35 stopinjah) za naslednji dan, ko je bila na sporedu s 118 kilometri najdaljša etapa letošnjega Transalpa. Ali bom preživela?

7.etapa: Crespano del Grappa-Rovereto (118 km in 3005 vm)
Dan D. Danes zdržim in sva že skoraj na Rivi. Odločno sem se podala na štart. "Danes se bom potrudila za vse dni nazaj in za jutri" sem si rekla in upala, da se bo moje telo strinjalo z mano. Začelo se je živčno...prvih dvajset kilometrov nevtraliziran start in vožnja po cesti iz Crespana je bila izredno naporna z vidika koncentracije - vsi bi radi bili v prvi vrsti, čeprav odpadejo po dveh metrih klanca! Ne moreš verjet! Prav odahnnila sem si, ko smo se začeli vzpenjati, noge pa ...odlične! Za sedmi dan ful gas na kolesu! To mi je dalo nov zagon in šele takrat sem dejansko uvidela, kaj lahko naredi prava regeneracija in počitek, spanje. Na tako specifičnem tekmovanju je to ogromen delež uspeha!

 

Prvi vzpon na Boccheta Granezza je potekal po asfaltu, kjer sva s tehniko sodelovanja pridobila kar nekaj mest. Letelo je! Dejansko sva se vozila tam, kjer se nisva niti prvi dan....visoko. Vročina nas je sicer ubijala že od samega starta, a je na drugem vzponu na skoraj 1800 m visoko Cra Vereno lepo popustila.

Idilične gorske cestice so nas vodile do druge okrepčevalnice, potem pa so se začele stvari malce zapletati. Na spustu je izpod Matejevega zadnjega kolesa začelo "sikati", popustila je zračnica, ki je včeraj nadomestila NoTubes mleko. Sama sem šla naprje, on je zamenjal zračnico in me lovil.
Na srečo v nesreči ravno pred odsekom, kjer medsebojna pomoč ne bi prišla do izraza. Ker je bila trasa zaštrikana je še dvakrat zgrešil, a sva kmalu spet vozila drug ob drugem. A sva spet (še) enkrat spregledala tablo in izgubila par minutk. Zadnji prelaz je bil prijetno položen in kmalu sva se že spuščala po "pikantni" singli do Rovereta. Za zaključek je bilo treba pri 35 stopinjah celzija gristi belanco še na strmem vzponom med ulicami in se nato s piskajočimi pljuči samo še spustiti v cilj.

13. mesto v etapi, vožnja in počutje kot je treba, niti smola z zračnico in malo "off tracka"  nama ni vzela zadovoljstva. In nagrada je bilo 15. mesto v skupni razvrstitvi ter blok A. Pred nama pa še "samo" slabih 40 kilometrov in 1269 višincev... Občutek pa spet tisti tapravi! Za zadnjo etapo me je dodatno nagradil tudi zdravnik - štartala sem lahko brez povoja na roki :)



8.etapa: Rovereto-Riva del Garda (38 km in 1269 vm)
Zadnja etapa...in (samo) slabih 40 kilometrov in (le) slabih 1300 višincev....kratko, a sladko. Skoraj konec, samo čez hrib je bilo treba prekolesarit in že se bomo spustili v "mojo" Riva del Gardo :). Glede na to, da so bila mesta v skupni uvrstitvi bolj kot ne fiksna, je bilo potrebno zadnjo etapo samo odpeljati v nekem tempu. A ko smo se pričeli vzpenjati proti vrhu prelaza Bordala, so bile moje noge dobro razpoložene in neglede na to, da se je klanec vedno bolj postavljal pokonci, se je meni "vrtelo". Tako sva bila na vrhu kot bi mignil, sledil je le še spust do Santa Barbare in nato po znani trasi bivše Extreme v dolino. Na spustu nisva pretiravala zaradi možnosti defekta, kar bi bila velika neumnost 10 km pred končno ciljno črto! Čeprav se mi je na trenutke zdelo, da se peljeva tako zelo počasi, je bilo zato še toliko bolje, da je bil Matej spredaj, ker mislim, da se sama ne bi mogla zadržati pri "nebremzanju". Brez problem sva se pripeljala do Bolognana, od tam pa samo še par kilometrov ravnine proti znanemu cilju v Rivi....in veselje se lahko začne!

In bolj ko sva se bližala cilju, bolj so mi šle dlake pokonci...uspelo nama je! Premagati vse ovire, bolečine, vse navpične poti, razbite makadamske "ceste", skale in korenine, vročino, nenazadnje 681 + kak extra kilometer in 20500+ višinskih metrov... v osmih dneh, osmih etapah.

A vse ni tako zelo enostavno kot se sliši. Da se vsedeš na kolo in se pač vsak dan voziš od štarta do cilja. Eni so za celotno traso potrebovali nekaj čez 27 ur, drugi pa čez 70 ur! Nikomur pa ni bilo lahko. Vendar je vsak izmed 924 tekmovalcev vedel, zakaj je tu...zaradi cilja!

Bicikel.com prek Alp ekipa 2013

Vztrajaš, ker imaš svoj cilj. Za nekatere je ta cilj prepeljati traso Transalpa, za druge zmagati. Moji, najini cilji? Če verjamete ali ne, je čudež, da mi je Transalp uspelo prepeljati do konca... v prvi vrsti je nastop sam prišel nepričakovano, ob tem, da se nanj nisem mogla optimalno pripraviti zaradi vnetja tetive palca na roki, padec v prvi etapi, posledično slabša regeneracija v kasnejših etapah (kaj bi dala za konkreten spanec)...proti koncu pa so se stvari počasi postavljale na svoje mesto... in v zadnjih dveh etapah sem videla, kaj sem sposobna in kako do tega priti. Kaj bi bilo, če bi bilo? Ne vem in nikoli ne bom. Vem pa, da sem svoj cilj izpolnila, skozi vse etape sem dala svoj maksimum in se potrudila, da je imel Matej z menoj čim manj dela :) ...ne glede na vse peripetije menim, da sva si to skupno 15. mesto zaslužila ter da prekolesariti letošnjo traso pod 40 urami ni ravno mačji kašelj. Čeprav je marsikaj šlo narobe, se je veliko stvari moralo tudi poklopiti. Nastopiti v dvojicah ni enako kot nastopiti kot posameznik. Odvisnost in prilagajanje je ključ do uspeha. Nikakor pa uspeh ne pride brez dobrega support tima - Primož in Jernej sta tu opravila levji delež.
In za konec.... zasluženo kopanje v Gardskem jezeru je bila prava nagrada za telo in dušo. Lepših "počitnic" si ne bi mogla zaželeti :)

Hero 2013

Hero 2013 je bil...zanimiv. Val Gardena je v petek, 21. junija zopet prinesla prijetno osvežitev in upanje na prijetno preživetih pet dni v Dolomitih. Dan kasneje se je kolo sreče zopet malo obrnilo - stran od mene! Pa pojdimo lepo po vrsti.

Hud tempo v mesecu juniju je pripomogel k temu, da sem že prav nestrpno pričakovala par dnevni aktivni oddih. Verjetno se mi je tudi zato vožnja do Val Gardene nenormalno vlekla. A ko sem stopila iz avtomobila na Passo Gardena in vdihnila prijetno svež gorski zrak, je bila energija spet tukaj.

Pogled s Passo Gardena

Po dvigu štartnih številk, smo se razpakirali na stari lokaciji "apartmaju Vintlana" in ob prijetnih temperaturah ter sončku, ki je ravno prav grel sem zavrtela pedala in se odpravila v "klance", saj tu ravnine praktično ni. Val Gardena je bila odeta v "Hero barve", kamorkoli ti je segel pogled, trgovine, gostilne, hoteli, balkoni hiš in apartmajev polni "Hero" zastav in panojev...pravi kolesarski praznik se je znova obetal...

"prometni zamašek" na cesti :)

...ki spet ni razočal. Organizatorji so sicer imeli obilo težav z morebitnimi spremembami trase, saj je bil letošnji sneg na nekaterih mestih še vedno v večjih količinah, nekaj so ga uspeli odstraniti, nekaj pa ga je stopila "vročina" zadnjega tedna in tako so se tik pred maratonom odločili za originalno traso, ki naj bi ponudila obilo užitkov na kolesu. Na tem mestu naj omenim, da so prvotne trase iz prejšnjih let malenkost spremenili, da so zadostili kriterijem UCI, saj se bo na tej trasi leta 2015 odvijalo svetovno prvenstvo v gorskokolesarskem maratonu. In to je pomenilo dodatne kilometre in seveda, ker ravnine tukaj praktično ni, tudi dodatne višinske metre. Tako, da so uradni podatki sledeči: dolga razdalja-84km in 4300vm, kratka razdalja maratona pa 62km in 3300vm. Sem mislila, da še huje ne more bit! Pa je očitno lahko :)

Tako okrogle štartne številke pa še nisem imela...

Sobotno jutro je bilo že prav kičasto - sonce, 15 stopinj, brez oblačka, štart pa ob 8.45 uri... časa za pripravo več kot dovolj, v primerjavi s prejšnjim letom, ko je lilo kot iz škafa, sem se v štartne bokse zapeljala že ob 8.00, saj je bilo na soncu prav prijetno toplo, zato sem Primožu dala še brezrokavnik in štartala kar v kratkih hlačah in rokavih. Pravilna odločitev, saj kasneje občutka, da bi me zeblo (pustimo zadnji del maratona) nisem imela.

3,2,1 in štart...sem pričakovala, da se bodo vsi zapodili po klancu navzgor, se je pa bolj kot ne pedaliralo prvih par sto metrov...ok, tud v redu, čeprav sem po petsto metrih pričela že kar pošteno pritiskati na pedala...kot se je izkazalo na vrhu Dantecepriesa več kot uspešno. Kot kača se je vila proga proti vrhu, letos malenkost spremenjena zaradi postavljanja nove gondole, ampak to mi je znano že iz prejšnjih let...presenetilo me je to, da sem uspela cel klanec prekolesariti brez hoje (se sliši smešno hodit na maratonu, ampak na tem je to stalnica :) - 4km in 700vm z vmesnimi strmimi nakloni - za začetek), noge so očitno bile več kot odlične, saj sem se pripeljala tudi mimo kasnejše zmagovalke ter prečila vrh pred njo. Sledil je spust, ki je bil letos speljan po luštnih singlcah, vendar jih nisi mogel izkoristiti na polno, saj se je nemalokdo odločil, da se bo raje malo "sprehajal" (nekako takole je zgledalo: "onboard" kamera enega izmed udeležencev) in nastal je cel cirkus po cikcakih navzdol. Tukaj sem ugotovila, da se pa enostavno ne znam gužvat, da sem preveč uvidevna in "prijazna", saj se Lucie V. (kasnejša zmagovalka) ni kaj prida ozirala na ostale udeležence in je "lepo" smuknila mimo. In ko se kača ljudi ustavi pred lijakom (ki se ga da btw. čisto lepo odpeljat) se iz 20m razlike naredi minuta in več razlike.... in spet sem lahko samo še lovila pikico pred mano...in jo skoraj ulovila po klancu navzgor na Prolongio. Noge so bile res fantastične letos.

Na Prolongi-i pa zopet fantastični razgledi po okoliških gorovjih, ki so se kopali v soncu. Spust iz Prolongie je bil adrenalinsko hiter, kjer makedam pri večjih hitrostih ni dopuščal niti najmanjše napake, saj si v nasprotnem primeru pustil kar nekaj kože in še česa na terenu. Prečna singla in spust proti Passo Compolongu pa letos super, ker ni bilo pretirane gužve (kratko razdaljo so letos na tem delu speljali drugače) in si na spustu res lahko užival in se osredotočil na svojo vožnjo.

Iz Passa Compolonga navzdol pa so stvari zopet malo ustavile, ker je bil teren res razbit in zato so se vsi posledično počasneje peljali (hodili) - tu sem bila že malo "huda" (ker se je dalo peljat! pa čeprav počasi...ne mi pa hodit!), trasa je bila v nadaljevanju zopet malo spremenjena glede na prejšnja leta, in sicer z prečenjem travnikov nad Arrabo, kjer smo se spet vozili "u izi" en za drugim...ni trajalo dolgo (hvalabogu) in že si drvel pa makedamski cesti v Arrabo, kjer so se trase spet razcepile...vsi "željni" navpičnih kolesnic smo po feed coni odvili na levo Saurassosu naproti, vsi malo manj navdušeni nad višinskimi metri pa desno proti Passo Pordoi :)
  Plezati na Saurassas pomeni spustiti se nekaj kilometrov po asfaltu še nižje v dolino, da lahko spet pritiskaš na pedale po hribu navzgor...in to takšnemu, da je potrebno tu in tam iti tudi peš ob kolesu. Vendar je letos to pešačenje hitro minilo in kot bi mignil že sem bila skoraj pod vrhom najvišje točke maratona. Na feed coni se ustavim, da napolnim bidon in s pogledom navzgor opazujem "obersdorf" - naravnost in samo gor - spet je bilo potrebno malo peš. Sledil je spust proti prečni singli proti prelazu Pordoi, kjer smo imeli še nekaj snežnih preprek, ki pa še zdaleč niso tako zelo upočasnjevale kot "nesrečniki" na singli, ki dejansko niso vedeli kam se naj dajo - ali na kolo ali ob njega! Če se na prvem spustu nisem šla prerivat, sem tukaj naredila bolj pametno potezo in se namesto, da bi čakala vsakega posebej ali bo zvozil čez potok ali ne, enostavno prijela kolo in čez grmovje mimo čakajoče vrste ter tako zadnjih nekaj sto metrov single lahko dejansko odpeljala.

In gremo dalje čez prelaz Pordoi brez posebnosti, sledil je spust v Canazei, kjer mi je pri izogibanju kolesarja, ki je hodil pred mano, na najbolj strmem prečnem delu odneslo sprednjo gumo in "tresk" - priletela sem direkt na desni komolec. Sicer rahla bolečina, ki me je ovirala predvsem pri zaviranju, ni ponehala do konca maratona, ampak se je vseeno dalo z vso močjo pritiskati na pedala. Noge so še vedno "šle". Po spustu v Canazei je sledilo še vzpenjanje na zadnji večji prelaz Duron, ki je minil v pripekajočem soncu in nasprotnemu vetru na planoti tik pod vrhom. Ta del sem odpeljala v nekem zmernem ritmu, saj sem vedela, da sem "tam nekje vmes". Na spustu z Durona pa so sonce zakrili oblaki in ni minilo 5 minut, ko so po meni začele padati prve kapljice. Najprej sem si mislila fino, malo kapelj ne škodi po tej 6-urni vročini. Ampak kapljic je bilo vedno več in nekje pol ure do cilja se je vlilo kot iz škafa! Pred mano pa spust v dolino, s temnimi "šibcami" na nosu, brez možnosti, da bi očala dejansko lahko snela z obraza (zaradi leč)! V bistvu je bila to vožnja navzdol na slepo! Ob tem je z neba pričela padati še manjša toča in slika je bila ironično popolna.

Premočena, malenkost premražena z mravljinci v prstih, brez pravega pogleda in z obilo občutka pod nogami sem se pripeljala v cilj v sedmih urah in 32 minutah, kar je najprej pomenilo 2. mesto absolutno in v kategoriji med ženskami na dajši razdalji maratona Hero (kasneje so Italijani vmes uvrstili še svojo tekmovalko, ki "naj" bi bila druga na daljši razdalji, čeprav pravila pravijo, da trase tekom maratona ne smeš spreminjati, imela pa je štartno številko za krajši maraton, kako dokazati, da je prepeljala dolgo traso - uradni časomerilec Datasport jo je DSQ) - na uradni podelitvi pa sem se nato uvrstila na generalno tretje mesto med ženskami na 84km dolgi preizkušnji.

Večerna podelitev nagrad najboljšim.

Hero 2013 je bil za mano, občutek na kolesu noro dober, grenak priokus zaradi padca in posledično oteklega komolca, ki mi ni dopuščal vožnje na Sella Ronda Bike Day-u v nedeljo, pa je pomenil konec kolesarjenja v Dolomitih za ta teden. Za nameček je v noči iz nedelje na ponedeljek še snežilo in Val Gardena je bila v ponedeljek pobeljena - in to 24.junija!

Če potegnem črto čez celotno dogajanje v Val Gardeni lahko z gotovostjo trdim, da se za čas maratona v Val Gardeni in okolici ustavi čas, vse "diha" z Hero-m, saj je v vso organizacijo vpeto nešteto ljudi, sponzorjev in podpornikov...in zaradi vsega tega se vsako leto znova maratona udeleži vedno več kolesarjev. Biti heroj je pač nekaj posebnega, pa čeprav samo za en dan :)

Vsaka stvar, pa čeprav slaba, je za nekaj dobra...

Hja, kaj naj rečem...sem upala, da bo moj naslednji zapis o moji prvi (verjetno tudi zadnji) etapni mtb dirki, pa je moje "upanje" odplavalo po Donavi in ne vem kateri reki vse še, navzdol. Dobesedno!

Nekaj dnevno močno deževje je povzročilo masivne poplave tudi v krajih, kjer naj bi izvedli trase štirih etap Four Peaks-a. To organizatorjev sicer ni ustavilo, je pa dobesedno ustavilo kar nekaj nesojenih udeležencev tega dogodka. Tudi naju z Matejem - v prvi vrsti iz čisto moralnega vidika, po ogledu posnetkov krajev skozi katere bi se morali voziti, mi je bilo čist mimo se vozit in dirkat, medtem ko je nekaterim samo dan ali dva pred tem, voda uničila dobesedno vse! In ker vem, kako je, ko lahko samo nemočno gledaš, kako voda uniči vse...sem se s težkim srcem strinjala z Matejem - Four Peaks letos odpade... Da o transferju do samega Ruhpoldinga niti ne govorim - "stau" na avtocesti, dostop sila vprašljiv, sploh kar se 7m+ dolgega avtodoma tiče - spoznavanje novih, ozkih in ne vem kakšnih cest s tako veliko "igračo" ni mala šala.

Zato sem poskušala te moje težko prigarane proste dni izkoristiti za prave male mini priprave, ki so glede na zadnje dni prav dobro uspele. Ker se moja rebra še vedno "oglašajo" je mogoče stavek, da je vsaka stvar, pa čeprav slaba, za nekaj dobra, še kako na mestu. Medtem pa se je vreme bistveno spremenilo in nič kaj toplo vreme je zamenjala vročina, ki ne popušča. Tako se zopet prav veselim obiska Dolomitov - Hero maraton s startom v Selva val Gardeni je letos zaradi dolge zime še bolj brutalen s svojimi 90km in 4350vm. Upam, da moja rebrca tole preživijo, ker forma se nedvomno dviga... kako visoko pa lahko posežem bo odvisno tudi od sreče - upam, da se tehnica sreče v letošnjem letu končno nagne na pravo stran... mojo stran :)

Garda 2013

Zamujam...vem...pred mesecem dni sem preživela (spet) enega najlepših, sproščujočih in dogodivščin polnim tednom, ki pa mi je zaznamoval in "naredil" mesec maj še težji v smislu delati tisto, kar počneš rad. Pa gremo lepo po vrsti...

Na Gardo sem se odpravila utrujena v pravem pomenu besede. Nor tempo v službi je naredil svoje, prehlad in kašelj sta se v mesecu aprilu počutila še kako domače pri meni in ni mi preostalo drugega kot, da spakiram torbe, kolo in se odpravim težko pričakovanim počitnicam z novim izzivom nasproti v Rivo del Gardo. Prva dva, tri dni mi je deževno vreme čez dan še kako koristilo - spanje brez budilke, z dopoldanskim cappucionem in sprehajanjem po ulicah Rive in Arca, kosilom brez hitenja, popoldanskim kolesarjem (po dežju VEDNO posije sonce) - napolnila sem si "baterije". 

Sredi tedna so nas že pošteno zanimale nove trase Rocky Mountain Bike maratona, zato smo se upajoč, da so neznane trase že označene podali v raziskovanje. Čez čas se je izkazalo, da je trasa še daleč od tega da bi bila vsa označena, tako da smo se kar precej "navozili" in se ob tem tudi izgubili. Ampak bilo mi je všeč, raziskovanje (ne)znanega, ure na kolesu so minevale, kot so hitro minevali tudi dnevi. Bližal se je nedeljski maraton, kjer sem si zadala odpeljati novo traso Extrema maratona (94km in 3813vm), ki je obljubljala bolj mtbjevski maraton kot v prejšnjih letih. Pa je prišel četrtek, 2.maj, ki je moje cilje zaradi, še vedno pravim "neumnega" padca, spremenil. Padla sem preko belance, se že ujela na roke, ko mi je v rebra s polnim "reboundom" udarila sprednja guma! Ostala sem brez sape, se vseeno hitro pobrala in razen parih prask mi ni bilo nič, razen bolečine v rebrih - pain in the ass! O slabi volji in moji jezi sploh ne bom govorila. Moja napaka, moj problem. A jaz ne bi bila jaz, če tega problema ne bi želela čimprej rešit! Kreme, streching, protibolečinske tablete, počivanje na ležalniku ob bazenu v petek in stanje v soboto je bilo že neprimerno boljše. Pravzaprav takšno, da sem se v soboto odločila odpeljat Extremo.

Nedeljsko jutro je napovedalo lep dan in strah pred morebitnim dežjem, ki bi še dodatno otežil baje že tako ali tako težko traso je bil odveč. Moja bolečina pa je bila tudi v meji normale. In tako sem se odpeljala na štart, upajoč da bo šlo. In je šlo, vsaj na začetku. Prvih par kilometrov je bila trasa maratona speljana identično prejšnjim letom - se pravi "super fast speed" po glavni cesti naravnost v "cik-cak lijak" pot, kjer se naredi gužva in se počasi v dveh kolonah prebijaš po poti navzgor. To, da gre počasi mi je bilo glede na moje stanje všeč in v tem tempu sem maraton tudi nadaljevala. Po cca 15 km, ko so se noge že ogrele in me je čakal "Obersdorf" (strmina, ki smo jo s prijatelji tako poimenovali že pred leti - strm asfaltni klanec s pogledom daleč naprej) sem poskusila malo bolj pritisniti na pedala, dvigniti pulz oz. pospešiti dihanje... bolečina je bila vsekakor prisotna, a niti ne tako moteča. Prvi razcep je bil v kraju Calino (17 km), kjer se je trasa razcepila na Piccolo desno ter Grande in Extremo na levo. 

Kam? Levo seveda :) Po nekje dveh kilometrih mimo mene prisopiha Mirč, vpraša kak gre, rečem "bo, gremo dalje". Začne se prvi spust, da bo mokro mi je bilo jasno, ker je bila prva singla speljana po grabnu, kjer druga kot blato, kamenje in vodo niti ni bilo za pričakovat. Pljusk in smo že blatni do čelade - to je pač mtb in tudi zaradi tega mi je všeč (očitno tudi mojemu Scalpelu, ki neha "cvilit"). Zvozim prvi zahteven del, pred mano malo zaštrikajo, gremo peš in potem hop, spet na kolo čez blatno kopel naravnost med spolzke korenine. Gužva in drsenje naredijo svoje, mimo prileti "oštja" iz Gorice, nekaj benti na ostale kolesarje, pozdravi :) in drvi dalje. Po gozdni poti se pripeljemo do doline Val Lomasone, kjer se začne drugi večji vzpon čez Malga Vigo na Sentiero dei Russi. In na tem vzponu spoznam, da se organizatorji z višinskimi metri vsekakor niso hecali. V petih kilometrih vzpona do "feed" cone smo se dvignili za več kot 600 metrov, s tem, da so bili nakloni na določenih mestih po moji oceni blizu 25-30°! Potem se je makadamska cesta vzpenjala bistveno bolj položno in že nas je čakal nov "roknrol" po singlah navzdol z dodatkom mokrega odpadlega listja - bilo je kar nekaj padcev, pa žal tudi kak odstop. Kmalu za tem se je trasa ponovno razcepila na Grande in Extremo, jaz pa pred odločitvijo - kam?! 

Razum je premagala želja po izzivu in moj "firbec" kako izgleda najbolj ekstremna različica maratona. Zavila sem na Extremo. 

Po kratkem spustu nas je čakal tretji daljši klanec dolg približno 9 kilometrov, ki v štartu ni bil pretirano zahteven proti koncu pa se je pokazal v vsej svoji veličini - 1,5 km "plezanja" po betonski poti z zobmi na krmilu! Pa niti slučajno ne dol stopit - ker si prisiljen hodit do vrha, tako strmo je bilo. Bilo je težko, priznam, a mi je uspelo prevozit, kar mi je dalo vedeti, da noge so v dobrem stanju, rebra pa...ne več. Bolelo je, vedno bolj, na spustih je še nakako šlo, ker so roke in noge skupaj z vzmetenjem absorbirale tresljaje, ko pa sem prišla gozdno območje enoslednic Prati del Granzoline - Gorghi me je par zaporednih sunkov zlomilo in ni me sram priznati - potočila sem tudi kakšno solzico. Teren pa za uživat! Singlce dol, gor, levo, desno... Škoda, sem si mislila in z zadnjimi napori prišla do "feed" cone pred San Giovanni del Monte na 66 kilometru. V tem delu so se vse tri trase zopet združile. Vzela sem si kakšno minuto več za postanek, gel in ploščico več in se poskušala pripravit še na zadnjih 28 kilometrov. 

Gremo dalje. Najprej spust poznan že iz prejšnjih let, nato pa presenečenje z novo singlo, ki ji je sledil strm (zopet) betoniran klanec (nič novega), spet malo singlce, vmes še spust po gozdu, kjer si dobil občutek, kot da si "padel" iz četrtega nadstropja :) , pa spet malo gor-dol po gozdu nazaj na hiter makadamski spust iz prejšnjih let. Vsega sem imela že poln "kufer", ko mi izza ovinka s sireno pripelje še rešilec! Še dobro, da sem ga slišala in se pripravila za srečanje, ker prostora za dva ni bilo! Ko je mimo na cesti pripeljal še drugi, mi ni bilo več prijetno pri srcu. Tako sem se z mešanimi občutki odpeljala po cesti navzdol do novega razcepa pri Doss del Clef. 

Vsi, ki so se odločili za Piccolo in Grande so se odpeljali po cesti navzdol, vsi "ta nori" pa smo morali premagati še cca. 4 km makedamskega vzpona na Bocca di Tovo, ki je bil vse prej kot položen, spust pa tako ali tako še bolj začinjen. Ker niti pod točko razno že dolgo nisem več "dirkala" ampak se odločila prepeljati traso, sem seveda zavila po cesti navzgor. Kozarec coca-cole me je malo dvignil, da sem premagala še te zadnje kilometre vzpona, pri spustu pa nisem pretiravala, zadnji spust je itaq zmagal :), ampak v celoti se na prvo žogo z moje strani ni dal prepeljati. Potem me je čakalo samo še nekaj malo ravnine in veter v prsi ter cik-cak po ulicah Rive vse do cilja. Po sedmih urah in dvajsetih minutah sem dosegla tisto, kar sem si pred štartom zadala - prepeljati Extremo. Vse ostalo tisti trenutek ni bilo pomembno. 

 končno v cilju;  foto @Andrej

Naslednji dan se mi moja odločitev, odpeljati cel maraton, pa čeprav ne hitro, ni več zdela tako zelo pametna. Rebra so bolela pri vsakem gibu, da o vdihu niti ne govorim. Na srečo ni  nič počeno ali zlomljeno, le udarjeno. Vendar je to vseeno pomenilo mirovanje in počitek. Kar mi v mesecu, ki je bil pred mano ni niti malo dišalo. 

Težko je, ko slišiš bolelo bo še vsaj en mesec, ti imaš pa pred seboj cilje, ki bi jih rad izpolnil. Najlažje je obupat, se vdati v usodo. Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi naredila vse, da bi bolečina čim prej izginila. Večino bolečine, kot sem izvedela kasneje na fizioterapiji, je bilo zaradi prepone. Fizioterapija pri nr.1 fizioterapevtih Mateju, Robiju in Juretu, t.i. superhrana :) in predvsem želja ter trma po izboljšanju so bili dovolj za to, da sem danes lahko odpeljala skoraj na polno na mojem domačem vzponu na Celjsko kočo. In bila na koncu nasmejana do ušeš. Pa ne za to, ker bi se ne vem kako hitro peljala (osebni rekord mi je ušel za 50s, optimalno pripravljena bi ga lahko veliko več kot izboljšala), ampak za to, ker sem se sploh lahko peljala - ker nisem obupala, ker sem šla z glavo skozi zid in uspela :).

Danes sem prebrala tole misel: "Če ne moreš zmagati, se bori. Če se ne moreš boriti, se skrij. Če se ne moreš skriti, zbeži. Če ne moreš zbežati, zmagaj!" Moja zgodba meseca maja...

Čez par dni pa nov izziv, ki me čaka: Four Peaks (aka Trans Germany) .
EDIT: izziv, ki je dobesedno splaval po vodi :(

"Nori kolesarski april"

Fijuuuuuuuuuuu....Kaj vse ni bilo za doživeti v mesecu aprilu. Sneg, pa dež, pa mraz in zdaj še sonce in temperature 20+. Prava priprava za vse kar prihaja ob koncu meseca in pa seveda v prvih dneh maja...GARDA. 
Spet in znova. Nikoli se ne naveličaš. Ko po dežju vedno posije sonce, ko "parkiraš" kolo in se vsedeš na najbolšji kapučino ter sproščeno opazuješ okolico, ko odkrivaš vedno nove in nove kraje, poti in razglede...komaj čakam.
Še prej pa bo treba zdržati in potrpeti v tem norem tempu, ki ga vsaj zame prinaša mesec april. A se ne dam, in čeprav se ne rešim kašljanja in smrkanja, prehladov...vztrajam na svoji poti. 
Letos se v sklopu Bike Festivala Garda ob 20. obletnici pripravljajo povsem nove trase maratona, ki naj bi ponudile veliko več pravega mtbja...se že veselim. Sodeč po profilu bo Extrema letos res ekstremna s svojimi 94 km in več kot 3800 vm....na prvi pogled velik zalogaj za prvi maraton v sezoni, še posebej po "zimski" pomladi, ki ni dopuščala prav veliko mtb kolesarjenja. A bela zastava ne pride v poštev. Kakršnakoli že bo Extrema, jo napadem na polno, brez ustavljanja :)

Bike Festival Garda

Konec zime, pomlad...prihajaš?

Letošnja zima je nam kolesarjem res dala "tinte piti"! Vsaj v zadnjih dveh mesecih. In mislim, da se prav nič ne motim, če rečem, da ima večina snega že vrh glave vključno z menoj. Pa imam rada sneg in snežne radosti, da ne bo pomote. Ampak saj veste, kako pravijo: "Vedno si želiš tistega, kar tisti trenutek nimaš." 

V zimskih razmerah pač najdeš nove izzive, ki ti popestrijo vsakdanje aktivnosti. Gazenje po celem snegu gor, dol, gor, dol v snegu, vetru, tudi soncu. Marsikdo si verjetno ob vsem tem kidanju misli, kako se mi v snegu ljubi "rinat" v okoliške hribe? Ampak meni je "fajn". Ko se pokrajina obleče v belo, ko ti mehak sneg škripa pod nogami, ko v snegu ustvarjaš prve sledi in se kristali oblikujejo v male snežne kepice, ki drsijo po snežno beli podlagi... Predvsem pa se lahko umakneš od ponorelega vsakdanjega sveta, težav in skrbi, si spočiješ glavo. Tako se mi velikokrat v glavi porodi misel: "Če je glava nora, celo telo trpi!" K tej misli pa skoraj vedno dodam nadaljevanje: "...da včasih telo mora trpeti, da se glavi lahko spočije!"

Tek na smučeh - Rogla.

Če posije še sonce, se pa tako ali tako odpraviš v snežno pravljico. In "miganje" v takšnem je podobno letenju :)

Mrzlica z najmanj metrom snega.

Tolsti vrh me je v letošnji zimi videl kar nekajkrat.

Čeprav se mi včasih stoži (ker sem pa vseeno bolj naklonjena toploti), da ne živim v temperaturno prijetnejših krajih čez celo leto, to pri nas lahko hitro rešiš s "skokom" na morje. Dve urci vožnje in iz sneženja se pripelješ na sončno in toplejšo obalo. Pa čeprav samo čez vikend. To sva s Primožem v mesecu februarju dvakrat tudi naredila. In ni mi bilo žal. Sprememba okolja, toplo sonce, suhe ceste (še vedno je kolo v prvem planu) ti dajeta novo energijo...in minevajo ure, se vrtijo kilometri in se nabira višina. Tisti, ki morsko obalo v naši bližini (Istra) enačite z ravnino, živite v zmoti. Vseskozi gor-dol. Ampak ima tudi to svoj čar - kot pravi eden izmed mojih kolesarskih "sotrpinov": "Če je ravno, ni zabavno!"

Motovun

 Barbariga

Marsikdo me vpraša zakaj toliko ur preživim na kolesu, prekolesarim nešteto kilometrov(vsaj za tiste, ki si ne predstavljajo narediti več kot 30 km na dveh obročih) in se preganjam po hribih gor in dol? Kratek odgovor bi bil: "Zato!" Malce dajši pa: "Življenje je polno stvari, aktivnosti in ljudi, ki te lahko osrečujejo in tisti, ki se tega zaveda je lahko vesel. Tisti, ki pa si vse to dovoli doživeti in izkusiti pa je lahko srečen!" In jaz sem si to dovolila!