Hero 2013

Hero 2013 je bil...zanimiv. Val Gardena je v petek, 21. junija zopet prinesla prijetno osvežitev in upanje na prijetno preživetih pet dni v Dolomitih. Dan kasneje se je kolo sreče zopet malo obrnilo - stran od mene! Pa pojdimo lepo po vrsti.

Hud tempo v mesecu juniju je pripomogel k temu, da sem že prav nestrpno pričakovala par dnevni aktivni oddih. Verjetno se mi je tudi zato vožnja do Val Gardene nenormalno vlekla. A ko sem stopila iz avtomobila na Passo Gardena in vdihnila prijetno svež gorski zrak, je bila energija spet tukaj.

Pogled s Passo Gardena

Po dvigu štartnih številk, smo se razpakirali na stari lokaciji "apartmaju Vintlana" in ob prijetnih temperaturah ter sončku, ki je ravno prav grel sem zavrtela pedala in se odpravila v "klance", saj tu ravnine praktično ni. Val Gardena je bila odeta v "Hero barve", kamorkoli ti je segel pogled, trgovine, gostilne, hoteli, balkoni hiš in apartmajev polni "Hero" zastav in panojev...pravi kolesarski praznik se je znova obetal...

"prometni zamašek" na cesti :)

...ki spet ni razočal. Organizatorji so sicer imeli obilo težav z morebitnimi spremembami trase, saj je bil letošnji sneg na nekaterih mestih še vedno v večjih količinah, nekaj so ga uspeli odstraniti, nekaj pa ga je stopila "vročina" zadnjega tedna in tako so se tik pred maratonom odločili za originalno traso, ki naj bi ponudila obilo užitkov na kolesu. Na tem mestu naj omenim, da so prvotne trase iz prejšnjih let malenkost spremenili, da so zadostili kriterijem UCI, saj se bo na tej trasi leta 2015 odvijalo svetovno prvenstvo v gorskokolesarskem maratonu. In to je pomenilo dodatne kilometre in seveda, ker ravnine tukaj praktično ni, tudi dodatne višinske metre. Tako, da so uradni podatki sledeči: dolga razdalja-84km in 4300vm, kratka razdalja maratona pa 62km in 3300vm. Sem mislila, da še huje ne more bit! Pa je očitno lahko :)

Tako okrogle štartne številke pa še nisem imela...

Sobotno jutro je bilo že prav kičasto - sonce, 15 stopinj, brez oblačka, štart pa ob 8.45 uri... časa za pripravo več kot dovolj, v primerjavi s prejšnjim letom, ko je lilo kot iz škafa, sem se v štartne bokse zapeljala že ob 8.00, saj je bilo na soncu prav prijetno toplo, zato sem Primožu dala še brezrokavnik in štartala kar v kratkih hlačah in rokavih. Pravilna odločitev, saj kasneje občutka, da bi me zeblo (pustimo zadnji del maratona) nisem imela.

3,2,1 in štart...sem pričakovala, da se bodo vsi zapodili po klancu navzgor, se je pa bolj kot ne pedaliralo prvih par sto metrov...ok, tud v redu, čeprav sem po petsto metrih pričela že kar pošteno pritiskati na pedala...kot se je izkazalo na vrhu Dantecepriesa več kot uspešno. Kot kača se je vila proga proti vrhu, letos malenkost spremenjena zaradi postavljanja nove gondole, ampak to mi je znano že iz prejšnjih let...presenetilo me je to, da sem uspela cel klanec prekolesariti brez hoje (se sliši smešno hodit na maratonu, ampak na tem je to stalnica :) - 4km in 700vm z vmesnimi strmimi nakloni - za začetek), noge so očitno bile več kot odlične, saj sem se pripeljala tudi mimo kasnejše zmagovalke ter prečila vrh pred njo. Sledil je spust, ki je bil letos speljan po luštnih singlcah, vendar jih nisi mogel izkoristiti na polno, saj se je nemalokdo odločil, da se bo raje malo "sprehajal" (nekako takole je zgledalo: "onboard" kamera enega izmed udeležencev) in nastal je cel cirkus po cikcakih navzdol. Tukaj sem ugotovila, da se pa enostavno ne znam gužvat, da sem preveč uvidevna in "prijazna", saj se Lucie V. (kasnejša zmagovalka) ni kaj prida ozirala na ostale udeležence in je "lepo" smuknila mimo. In ko se kača ljudi ustavi pred lijakom (ki se ga da btw. čisto lepo odpeljat) se iz 20m razlike naredi minuta in več razlike.... in spet sem lahko samo še lovila pikico pred mano...in jo skoraj ulovila po klancu navzgor na Prolongio. Noge so bile res fantastične letos.

Na Prolongi-i pa zopet fantastični razgledi po okoliških gorovjih, ki so se kopali v soncu. Spust iz Prolongie je bil adrenalinsko hiter, kjer makedam pri večjih hitrostih ni dopuščal niti najmanjše napake, saj si v nasprotnem primeru pustil kar nekaj kože in še česa na terenu. Prečna singla in spust proti Passo Compolongu pa letos super, ker ni bilo pretirane gužve (kratko razdaljo so letos na tem delu speljali drugače) in si na spustu res lahko užival in se osredotočil na svojo vožnjo.

Iz Passa Compolonga navzdol pa so stvari zopet malo ustavile, ker je bil teren res razbit in zato so se vsi posledično počasneje peljali (hodili) - tu sem bila že malo "huda" (ker se je dalo peljat! pa čeprav počasi...ne mi pa hodit!), trasa je bila v nadaljevanju zopet malo spremenjena glede na prejšnja leta, in sicer z prečenjem travnikov nad Arrabo, kjer smo se spet vozili "u izi" en za drugim...ni trajalo dolgo (hvalabogu) in že si drvel pa makedamski cesti v Arrabo, kjer so se trase spet razcepile...vsi "željni" navpičnih kolesnic smo po feed coni odvili na levo Saurassosu naproti, vsi malo manj navdušeni nad višinskimi metri pa desno proti Passo Pordoi :)
  Plezati na Saurassas pomeni spustiti se nekaj kilometrov po asfaltu še nižje v dolino, da lahko spet pritiskaš na pedale po hribu navzgor...in to takšnemu, da je potrebno tu in tam iti tudi peš ob kolesu. Vendar je letos to pešačenje hitro minilo in kot bi mignil že sem bila skoraj pod vrhom najvišje točke maratona. Na feed coni se ustavim, da napolnim bidon in s pogledom navzgor opazujem "obersdorf" - naravnost in samo gor - spet je bilo potrebno malo peš. Sledil je spust proti prečni singli proti prelazu Pordoi, kjer smo imeli še nekaj snežnih preprek, ki pa še zdaleč niso tako zelo upočasnjevale kot "nesrečniki" na singli, ki dejansko niso vedeli kam se naj dajo - ali na kolo ali ob njega! Če se na prvem spustu nisem šla prerivat, sem tukaj naredila bolj pametno potezo in se namesto, da bi čakala vsakega posebej ali bo zvozil čez potok ali ne, enostavno prijela kolo in čez grmovje mimo čakajoče vrste ter tako zadnjih nekaj sto metrov single lahko dejansko odpeljala.

In gremo dalje čez prelaz Pordoi brez posebnosti, sledil je spust v Canazei, kjer mi je pri izogibanju kolesarja, ki je hodil pred mano, na najbolj strmem prečnem delu odneslo sprednjo gumo in "tresk" - priletela sem direkt na desni komolec. Sicer rahla bolečina, ki me je ovirala predvsem pri zaviranju, ni ponehala do konca maratona, ampak se je vseeno dalo z vso močjo pritiskati na pedala. Noge so še vedno "šle". Po spustu v Canazei je sledilo še vzpenjanje na zadnji večji prelaz Duron, ki je minil v pripekajočem soncu in nasprotnemu vetru na planoti tik pod vrhom. Ta del sem odpeljala v nekem zmernem ritmu, saj sem vedela, da sem "tam nekje vmes". Na spustu z Durona pa so sonce zakrili oblaki in ni minilo 5 minut, ko so po meni začele padati prve kapljice. Najprej sem si mislila fino, malo kapelj ne škodi po tej 6-urni vročini. Ampak kapljic je bilo vedno več in nekje pol ure do cilja se je vlilo kot iz škafa! Pred mano pa spust v dolino, s temnimi "šibcami" na nosu, brez možnosti, da bi očala dejansko lahko snela z obraza (zaradi leč)! V bistvu je bila to vožnja navzdol na slepo! Ob tem je z neba pričela padati še manjša toča in slika je bila ironično popolna.

Premočena, malenkost premražena z mravljinci v prstih, brez pravega pogleda in z obilo občutka pod nogami sem se pripeljala v cilj v sedmih urah in 32 minutah, kar je najprej pomenilo 2. mesto absolutno in v kategoriji med ženskami na dajši razdalji maratona Hero (kasneje so Italijani vmes uvrstili še svojo tekmovalko, ki "naj" bi bila druga na daljši razdalji, čeprav pravila pravijo, da trase tekom maratona ne smeš spreminjati, imela pa je štartno številko za krajši maraton, kako dokazati, da je prepeljala dolgo traso - uradni časomerilec Datasport jo je DSQ) - na uradni podelitvi pa sem se nato uvrstila na generalno tretje mesto med ženskami na 84km dolgi preizkušnji.

Večerna podelitev nagrad najboljšim.

Hero 2013 je bil za mano, občutek na kolesu noro dober, grenak priokus zaradi padca in posledično oteklega komolca, ki mi ni dopuščal vožnje na Sella Ronda Bike Day-u v nedeljo, pa je pomenil konec kolesarjenja v Dolomitih za ta teden. Za nameček je v noči iz nedelje na ponedeljek še snežilo in Val Gardena je bila v ponedeljek pobeljena - in to 24.junija!

Če potegnem črto čez celotno dogajanje v Val Gardeni lahko z gotovostjo trdim, da se za čas maratona v Val Gardeni in okolici ustavi čas, vse "diha" z Hero-m, saj je v vso organizacijo vpeto nešteto ljudi, sponzorjev in podpornikov...in zaradi vsega tega se vsako leto znova maratona udeleži vedno več kolesarjev. Biti heroj je pač nekaj posebnega, pa čeprav samo za en dan :)