Craft Bike Transalp 2013

Letošnji julij je bil zanimiv in dogodivščin poln mesec. Ko mi je splet dogodkov pod noge metal nova in nova polena, jst pa sem trmasto skakala čez njih...in uspela...priti do cilja!


Kdo bi si mislil, da bom pa letos 8-dnevno gorskokolesarsko preizkušnjo okusila tako zelo od blizu. Kot tekmovalka v mešanih dvojicah. Na žalost zaradi Primoževe poškodovane noge, ampak kdo bi se odrekel izzivu, če se ponuja na dlani? Jaz že ne...čeprav je to pomenilo, da imam natanko 10 dni časa, da saniram mojo udarjeno desno roko do te mere, da mi bo uspelo držati mtb belanco. Misija nemogoče? Ne, če verjameš vase in v nb.1 fizioterapevte (hvala Robi Drobne)!


Craft Bike Transalp powered by Sigma
 

Tako smo se 12.7. odpeljali Transalpu nasproti. Matej Kainz in jaz kot tekmovalca, Primož in Jernej kot spremljevalca. Osem dni, osem etap, 681 kilometrov in 20.450 višinskih metrov od Mittenwalda do Riva del Garde nas je ločilo od zastavljenega cilja: končati Transalp 2013...čim hitreje!

Tradicionalno se Transalp vsako leto prične v nemškem kraju in tudi letos ni bilo drugače. Mittenwald je bilo štartno mesto že vrsto let in tokrat nas je pričakalo v objemu sončnega zahoda, ki je obetal nadvse lep sobotni dan, ki pa se je zame začel čisto v slogu moje letošnje kolesarske sezone...lucky 13 :). Ampak gremo lepo po vrsti.

Improvizacija :(

 

1.etapa: 

Mittenwald-Mayrhofen (111 km in 2106 vm)

Etapa je bila po prevoženih višinskih metrih pravo ogrevanje za nadaljevanje, kilometri pa so bili tisti, ki so jo naredili dolgooo. Pred samim štartom, kjer je prevladovalo pravo gorskokolesarsko vzdušje sem imela dober občutek, roka bo zdržala sem si rekla... in je zdržala. Ni pa zdržal moj pasek na edinih kolesarskih čevljih, ki sem jih imela s seboj, tako, da sem 10 minut pred štartom še mrzlično iskala rešitev...in jo našla - "duck tape" navit okoli čevlja. Ok, to je to, kar se smole tiče za danes, ampak sem se zmotila, in to kako! Potem, ko sva z Matejem ujela pravi ritem in po uspešnem prečenju obeh prelazov, Hochalmsattel in Plumjoch, kjer je bilo predvsem prašnih odsekov na pretek, naju je mimo jezera ob kraju Wiesing čakalo še dobrih 40 kilometrov ravnine, ki to ni bila...šlo je res na nož in iz sebe sem iztisnila maksimum. A padec koncentracije kilometer pred ciljem je botroval k mojemu "ravnanju" asfalta pri 30+ km na uro. Sicer sem se takoj pobrala in nadaljevala, a okrvavljena leva roka in šok, ki je prihajal za mano sta botrovala k temu, da sem v cilju za nekaj minut "ne vedela za sebe". Moj komolec pa v razsulu! Po ogledu zdravnice in njenem stavku: "It's gonna need stiches!" mi je po glavi rojilo samo "ali lahko jutri štartam drugo etapo?!!??!"

Po popoldanskih peripetijah z iskanjem klinike po Mayrhofnu in prepričevanjem Trasalp medic tima, da pa bi mogoče šlo tud brez šivanja (si lahko predstavljate, da so mi na zasebni kliniki želeli računati 500€+ za pregled in posledično šivanje, Coris nekoristen v danem trenutku), smo se na koncu "pogodili" za t.i. trakove, ki so stisnili skupaj mojo razmesarjeno levo roko. In lahko sem si oddahnila...seveda pa sem se pod nosom obrisala za vsaj malo počitka v popoldanskih urah, pa tudi noč ni bila kaj prida, ko te boli praktično celo telo (asfalt je pač bolj trd tekmec). Aja, etapo sva končala na 13.mestu med mešanimi dvojicami na 13.julija, 2013.

2.etapa: Mayrhofen-Brixen (99,8 km in 2497 vm)
Mrzlo jutro s soncem za gorami se je v pritiskanju pedal po hribu navzgor hitro ogrelo, predvsem asfaltiran vzpon, ki je vodil do prečudovitega umetnega jezera Schlegeis Speicher je poskrbel, da sva padla v nek spodoben ritem, tako da bolečin niti nisem čutila preveč.

proti Pfitscherjoch-u

Po feed coni je sledilo vzpenjanje po, z ogromnimi skalami, posuti singlici, kjer je bilo potrebno tudi kdaj sestopiti, a sva hitro prispela do najvišje točke drugega dne Pfitscherjoch-a in meje z Italijo. Spust je bil prašen in hiter, kjer si hitro zgrešil idelano linijo preprosto se skozi meglo prahu ni videlo nič. Sledilo je nekje 30 kilometrov gor-dol večinoma asfaltiranih in makedamskih kolesarskih poti z začinjenim zadnjim vzponom pred spustom v Brixen, ki je bil dovolj tehnično zahteven, da nama je uspelo nadoknaditi zaostanke za tremi mešanimi pari, ki sva jih tako na račun divjega spusta prehitela tik pred ciljem. Etapo sva končala na 14. mestu absolutno med mešanimi dvojicami. Na mojo srečo pa mi ni bilo potrebno iskati bolnice in izgubljati časa s šivanjem moje leve roke - trakovi so svoje delo opravili brezhibno in dobila sem zeleno luč za nadaljevanje. Preostali del telesa pa je bil še vedno pod vplivom včerajšnje neumnosti...občutek? Kot bi me povozil avto...

3.etapa: Brixen-St.Vigilio (57 km in 2833vm)
Brixen je v svojem najožjem mestnem središču že navsezgodaj zjutraj ponujal idiličen pogled na kamnito in tlakovano mestno središče, kjer je bil start etape, ki je v svojih skoraj 57 kilometrih ponudila skoraj 3000 metrov vzpenjanja v lepem vremenu in po še lepši pokrajini.

Brixen zjutraj

Za začetek nas je čakalo 20 km vzpona na 2400 metrov visoki Lusener Scharte, pogled na Dolomitske vršace pa "za dol padit". Sledile so lepe singlce z vmesnimi "dodatki" koreninastih in skalnatih dropov čez gozd vse do cestnega prelaza Wurzjoch.

Tik pred ciljem se je trasa postavila pokonci in marsikateri tekmovalec vključno z mano je grizel belanco ali/in se sprehodil po strmem kolovozu do vrha Munt da Rina. Sledil je spust v dolino po asfaltni cesti ter "šprint" v St.Vigilio. Etapo sva zaključila na 17.mestu, v skupnem seštevku  še vedno na 14.mestu, vendar se je v nadaljevanju Transalp etap obetal še hud boj za najboljšo petnajsterico.

prihod v St. Vigilio

4.etapa: St.Vigilio-Alleghe (74 km in 2614 vm)
Ob osmih zjutraj je pok pištole naznanil start 4.etape, ki je prinesla kar nekaj rezultatskih preobratov.

Pa ne samo zaradi dnevne forme. Etapa, ki bi bila dolga 74 km in bi postregla s 2614 vm, je bila za vsaj 60 udeležencev, med katerimi sva bila na žalost tudi midva z Matejem, še malenkost bolj začinjena, saj smo po prečenju 2400m visoke koče Averau zašli s trase in se spustili po razbitem spustu dva kilometra v napačno smer. In to v trenutku, ko bi lahko samo še pridobivala na času!
Sledilo je vzpenjanje po visokogorskih pašnikih, ki ob potiskanju koles ni bilo nič kaj prijetno. Bilo je pa še kako zamudno. Kako nizko smo se spustili vam pove podatek, da so bili kolesarji pikice na travnikih nad nami, kamor smo se zopet morali povzpeti.

In če povem, da je bil zame ta dan  kot "ova noč nije moj dan" varianta že na prvem vzponu na Limojoch, ko sem se na vsega 8 stopinjah komaj ogrela do pričetka le -tega, na drugem vzpenjanju iz Cortine d'Ampezzo proti Pocolu in naprej proti koči Averau komaj preživela, je bila misel "dost mam" nekje v bližini. A je moja trma prevagala in pri motivaciji me je ohranjal 16 km "flow trail", na katerem naj bi uživali skoraj do ciljne črte. In res je bil nekaj posebnega, če ne bi bilo gužve, bi bilo še bolje....a kar je, pač je.

po prečenju prvega prelaza Limojoch

Nekje pol ure je šlo po zlu na račun pohajkovanja okoli Giau-a, zasedla sva 24. mesto v etapi in zaradi izgubljenega časa padla na skupno 18. mesto. Dobra novica zame tega dne pa je bila ta, da so zdravniki moji rani dali dovoljenje za "počivanje na zraku" brez povojev -"amazing healing" je izjavila zdravnica, ki je mojo rano oskrbela prvi dan - je bilo vsaj nekaj "amazing" tega dne...  bova poskušala malo več uživati in gledati naokoli ter malo manj trpeti v naslednjih etapah. A to je lažje reči kot storiti...ko padeš not :)

5.etapa: Alleghe - San Martino di Castrozza (73 km in 3137 vm)
Kraljevska etapa, so rekli...ampak meni se je zdelo, da je bila vsaka etapa do sedaj "kraljevska". Jutro ob jezeru je bilo sončno, kot je to v navadi za letošnji Transalp in kmalu smo se ob poku pištole zapodili po cesti navzdol. Ker je vsak štart na Transalpu v stilu "vsi moramo biti spredaj" so se odločili, da prvih par kilometrov po klancu navzdol "nevtralizirajo"...še dobro, ker je bilo že pri nevtraliziranem štartu mesarsko klanje, kaj bi bilo šele, če tega ne bi bilo. A po začetni nervozi, se je na prvi strm klanec vse postavilo pokonci in na svoje mesto.... v eno dooooolgo kačjo vrsto....

Sledil je kroskantri stil, gor in dol, malo po gozdu, malo po makadamu, pa po asfaltu, pa singlcah...ter spet malo hoje po klancu navzgor, preden smo se po travnati singlci prvič ustavili na feed coni pri koči Flora Alpina ter se nato povzeli do cestnega prelaza San Pellegrino. Asfaltnemu spustu je sledil iz dveh delov sestavljen vzpon na Passo Lucia, kjer se je prvič odprl prečudovit razgled na Dolomite.

Passo Lucia

Po spustu po rahlo namočenih kamnih in travi (bilo je pestro) sva se bližala drugi feed coni, ki je bila na začetku doline Val Vanegia, ki je menda najlepša v Dolomitih. Da to potrdim, jo bom morala obiskati še enkrat, saj sem jo odpeljala že precej na koncu z močmi. Trasa zadnjega vzpona je bila enakomerno speljana, posuta z drobnim, a utrjenim peskom, kjer pa nisem mogla uporabiti lockout-a mojega leftya, ki je v zadnjem delu etape "zaštrajkal". Je bil pa Matejev žep toliko bolj na udaru :). Planinska koča Baita Segantini se je prikazala hitreje kot sem mislila in samo še spust v San Martino naju je ločil do uspešno zaključene kraljevske etape. Najprej po makedamki cesti, potem ob prehitevanju nekaj avtomobilov po cesti in zaključni hitri del čez gozd in travnike, kjer se je zopet poznala najina "hitrost" navzdol...dohitela sva dva mešana para in oba prehitela, čeprav se sekunde v maratonih, sploh etapnih ne poznajo, je bilo treba šprintat :) ...ko gre zares, gre pač zares! Etapo sva zaključila na 17.mestu in se tako povzpela po lestvici navzgor tudi v skupnem seštevku mešanih dvojic, kjer sva bila po petih etapah prav tako na 17.mestu. Znova igra številk na 17.7.2013 :)
Škoda za nepotreben treking včeraj!

Šprint do zadnjih atomov moči po ulicah San Martina.

6.etapa: San Martino di Castrozza-Crespano del Grappa (104 km in 2700 vm)

Etapa z dvema pravima klancema in vmesno doživetje čez tunele. Še en vroč in naporen dan na kolesu. In predvsem etapa v kateri mi je zmanjkalo dinamita v nogah in pijače v bidonih. Začelo se je obetavno, z prehitevanjem po trasi, ki se je rahlo in zavito spuščala navzdol. Sledil je prvi daljši vzpon in kar kmalu že feed cona, na kateri je bilo potrebno do vrha napolniti bidone. Vsi, ki smo "odvisni" od organizatorjevih feed con, smo se oborožili s hrano in pijačo. Žal je bilo slednje premalo do naslednje feed cone, ki ne bi mogla biti bolj neumno postavljena!

A gremo po vrsti. Energije in moči je bilo dovolj, da sem v ritmu pripeljala do koče Vederne, sledil je spust, pri katerem sem imela malo smole z verigo, ki se je zagozdila tako zelo, da sem se morala ustaviti in jo ročno naravnati, nato sem še malo zdrsnila v gužvi na enem izmed mnogih makedamskih ovinkih, tako, da je bil ves trud pobegniti bližnjim dvojicam zaman. Skoraj 35 km rahlega spusta čez cestne tunele do vznožja zadnjega vzpona, je bilo tako zelo mučnih, poleg tega pa so bile noge po občutku sodeč, že precej prazne. Pred nama pa še nič kaj nedolžen vzpon na Croce del Lebi v dolžini skoraj 20 kilometrov. Ko sem videla, da imajo ekipe "support" postavljen ob samem vznožju vzpona, sem upala, da imava dovolj tekočine. Na žalost sem se zmotila. Pa tudi noge so "odpovedale". A drugega kot gristi po razbitem 10+% klancu navzgor ti niti ne preostane. Matej je ob tem še "dopumpaval" svojo zadnjo gumo, ki je začela rahlo spuščati. Klanca pa ni in ni bilo hotelo biti konec, ko si že mislil, da je za ovinkom pa le feed cona...ne, še 4 kilometre. Praktično vsi, ki nismo imeli svojega supporta smo ostali brez tekočine, tako, da je bilo v cilju precej jeznih tekmovalcev na račun neumno postavljene zadnje feed cone. Le-ta je bila postavljena tik pred prečenje stare vojaške mulatjere, kjer je bilo potrebno tud malo peš. Razgled na vrhu fantastičen, spust po mulatjeri Cima Grappa pa pika na i celotne etape.

Kljub mojemu slabšemu počutju, ko noge niso šle nikamor, ko sem praktično dehidrirala na zadnjem vzponu, sva prišla v cilj na 22. mestu, a so imeli nekateri mešani pari podobno krizo, tako da sva v skupnem seštevku napredovala na skupno 16. mesto. Od vseh etap dosedaj mi je bila ta najtežja. A ne zaradi trase, ampak zaradi zgoraj omenjenih okoliščin. Dejstvo pa je, da se telo ni uspelo regenererirati, utrujenost je naredila svoje in noge so bile prazne. Koma! Po domače povedano.

Priznam, ko sem sedela utrujena v cilju, brez energije, sem bila v dvomih, kako jutri sploh štartati. A moja trma je hvalabogu večja od dvomov in kaj hitro sem se odločila izpustiti večerni "pasta party", domači karboload v avtodomu ter počitek (kolikor se je pač dalo pri 35 stopinjah) za naslednji dan, ko je bila na sporedu s 118 kilometri najdaljša etapa letošnjega Transalpa. Ali bom preživela?

7.etapa: Crespano del Grappa-Rovereto (118 km in 3005 vm)
Dan D. Danes zdržim in sva že skoraj na Rivi. Odločno sem se podala na štart. "Danes se bom potrudila za vse dni nazaj in za jutri" sem si rekla in upala, da se bo moje telo strinjalo z mano. Začelo se je živčno...prvih dvajset kilometrov nevtraliziran start in vožnja po cesti iz Crespana je bila izredno naporna z vidika koncentracije - vsi bi radi bili v prvi vrsti, čeprav odpadejo po dveh metrih klanca! Ne moreš verjet! Prav odahnnila sem si, ko smo se začeli vzpenjati, noge pa ...odlične! Za sedmi dan ful gas na kolesu! To mi je dalo nov zagon in šele takrat sem dejansko uvidela, kaj lahko naredi prava regeneracija in počitek, spanje. Na tako specifičnem tekmovanju je to ogromen delež uspeha!

 

Prvi vzpon na Boccheta Granezza je potekal po asfaltu, kjer sva s tehniko sodelovanja pridobila kar nekaj mest. Letelo je! Dejansko sva se vozila tam, kjer se nisva niti prvi dan....visoko. Vročina nas je sicer ubijala že od samega starta, a je na drugem vzponu na skoraj 1800 m visoko Cra Vereno lepo popustila.

Idilične gorske cestice so nas vodile do druge okrepčevalnice, potem pa so se začele stvari malce zapletati. Na spustu je izpod Matejevega zadnjega kolesa začelo "sikati", popustila je zračnica, ki je včeraj nadomestila NoTubes mleko. Sama sem šla naprje, on je zamenjal zračnico in me lovil.
Na srečo v nesreči ravno pred odsekom, kjer medsebojna pomoč ne bi prišla do izraza. Ker je bila trasa zaštrikana je še dvakrat zgrešil, a sva kmalu spet vozila drug ob drugem. A sva spet (še) enkrat spregledala tablo in izgubila par minutk. Zadnji prelaz je bil prijetno položen in kmalu sva se že spuščala po "pikantni" singli do Rovereta. Za zaključek je bilo treba pri 35 stopinjah celzija gristi belanco še na strmem vzponom med ulicami in se nato s piskajočimi pljuči samo še spustiti v cilj.

13. mesto v etapi, vožnja in počutje kot je treba, niti smola z zračnico in malo "off tracka"  nama ni vzela zadovoljstva. In nagrada je bilo 15. mesto v skupni razvrstitvi ter blok A. Pred nama pa še "samo" slabih 40 kilometrov in 1269 višincev... Občutek pa spet tisti tapravi! Za zadnjo etapo me je dodatno nagradil tudi zdravnik - štartala sem lahko brez povoja na roki :)



8.etapa: Rovereto-Riva del Garda (38 km in 1269 vm)
Zadnja etapa...in (samo) slabih 40 kilometrov in (le) slabih 1300 višincev....kratko, a sladko. Skoraj konec, samo čez hrib je bilo treba prekolesarit in že se bomo spustili v "mojo" Riva del Gardo :). Glede na to, da so bila mesta v skupni uvrstitvi bolj kot ne fiksna, je bilo potrebno zadnjo etapo samo odpeljati v nekem tempu. A ko smo se pričeli vzpenjati proti vrhu prelaza Bordala, so bile moje noge dobro razpoložene in neglede na to, da se je klanec vedno bolj postavljal pokonci, se je meni "vrtelo". Tako sva bila na vrhu kot bi mignil, sledil je le še spust do Santa Barbare in nato po znani trasi bivše Extreme v dolino. Na spustu nisva pretiravala zaradi možnosti defekta, kar bi bila velika neumnost 10 km pred končno ciljno črto! Čeprav se mi je na trenutke zdelo, da se peljeva tako zelo počasi, je bilo zato še toliko bolje, da je bil Matej spredaj, ker mislim, da se sama ne bi mogla zadržati pri "nebremzanju". Brez problem sva se pripeljala do Bolognana, od tam pa samo še par kilometrov ravnine proti znanemu cilju v Rivi....in veselje se lahko začne!

In bolj ko sva se bližala cilju, bolj so mi šle dlake pokonci...uspelo nama je! Premagati vse ovire, bolečine, vse navpične poti, razbite makadamske "ceste", skale in korenine, vročino, nenazadnje 681 + kak extra kilometer in 20500+ višinskih metrov... v osmih dneh, osmih etapah.

A vse ni tako zelo enostavno kot se sliši. Da se vsedeš na kolo in se pač vsak dan voziš od štarta do cilja. Eni so za celotno traso potrebovali nekaj čez 27 ur, drugi pa čez 70 ur! Nikomur pa ni bilo lahko. Vendar je vsak izmed 924 tekmovalcev vedel, zakaj je tu...zaradi cilja!

Bicikel.com prek Alp ekipa 2013

Vztrajaš, ker imaš svoj cilj. Za nekatere je ta cilj prepeljati traso Transalpa, za druge zmagati. Moji, najini cilji? Če verjamete ali ne, je čudež, da mi je Transalp uspelo prepeljati do konca... v prvi vrsti je nastop sam prišel nepričakovano, ob tem, da se nanj nisem mogla optimalno pripraviti zaradi vnetja tetive palca na roki, padec v prvi etapi, posledično slabša regeneracija v kasnejših etapah (kaj bi dala za konkreten spanec)...proti koncu pa so se stvari počasi postavljale na svoje mesto... in v zadnjih dveh etapah sem videla, kaj sem sposobna in kako do tega priti. Kaj bi bilo, če bi bilo? Ne vem in nikoli ne bom. Vem pa, da sem svoj cilj izpolnila, skozi vse etape sem dala svoj maksimum in se potrudila, da je imel Matej z menoj čim manj dela :) ...ne glede na vse peripetije menim, da sva si to skupno 15. mesto zaslužila ter da prekolesariti letošnjo traso pod 40 urami ni ravno mačji kašelj. Čeprav je marsikaj šlo narobe, se je veliko stvari moralo tudi poklopiti. Nastopiti v dvojicah ni enako kot nastopiti kot posameznik. Odvisnost in prilagajanje je ključ do uspeha. Nikakor pa uspeh ne pride brez dobrega support tima - Primož in Jernej sta tu opravila levji delež.
In za konec.... zasluženo kopanje v Gardskem jezeru je bila prava nagrada za telo in dušo. Lepših "počitnic" si ne bi mogla zaželeti :)