Craft BIKE Transalp 2014 "Inside Story"

BICIKEL.COM NA TRANSALPU

Start v Oberammergau, foto: sportograf

Kako preživeti aktivne počitnice? Nič lažjega. Prijaviš se na Craft BIKE Transalp, največjo večdnevno etapno dirko v Evropi. Z gorskim kolesom prekolesariš Dolomite v pisani družbi kolesarskih navdušencev iz celega sveta. In se ob koncu ponosno vržeš v Gardsko jezero. Uspelo ti je! Postal/a si »Finisher« ene izmed najtežjih, a tudi ene najlepših preizkušenj v gorsko kolesarskem svetu. A priti do skoka v Gardsko jezero ni tako enostavno kot se sliši.

foto: sportograf

Priprava

Transalp ni samo preživeti sedem dni s kolesom pod zadnjico. Transalp je doživetje, ki bi ga moral izkusiti vsak pravi gorski kolesar. Je sedem maratonov v sedmih dneh. Pomeni prevoziti okoli 600 kilometrov po terenu, kjer ne gre vse vedno tako kot si zamisliš in ob tem narediti še okoli 19.000 višinskih metrov. Ne ozirajoč se na počutje, podlago ali vremenske razmere. Premagati vse to, pomeni zmagati. Kajti vsak, ki prevozi ciljno črto v Rivi je zmagovalec. 

In kako zmagati? Najprej moraš najti nekoga, ki bi bil pripravljen s teboj »trpeti« na kolesu. Tekmovanje namreč poteka v dvojicah. Prijaviš se na spletni strani bike-transalp.de in ob tem malce sprazniš svoj bančni račun. Prijava pa naj bo dovolj zgodnja. Namreč odločitev odvoziti Transalp ne pomeni samo nedeljske vožnje s kolesom, ampak zahteva nekaj več kilometrov in obiskov okoliških hribov z gorskim kolesom pod zadnjico. Ja, ne samo noge, tudi zadnja plat se mora navaditi preživeti na sedežu več ur na dan, sedem dni zapored. Če seveda sploh želiš razmišljati o cilju na Rivi. Intenzivnost treningov, priprav pa se prilagodi pričakovanju posamezne dvojice. V našem primeru, Bicikel.com prek Alp ekipe bi se lahko reklo, da sta Primož in Matej z izkušnjami in kilometrino uspela doseči željen cilj. A pomembno je, da si ne zadaš prevelikih pričakovanj v tekmovalnem smislu, ker je lahko padec na realna tla še kako boleč. Izkušnje mi pravijo, da gre na Transalpu vedno nekaj narobe, obenem pa se mora veliko stvari poklopiti, da ti uspe. 

Start, Bicikel.com prek Alp; foto: sportograf, 2014

Matej in Primož

Nemška organiziranost

Prečenje Dolomitov se tradicionalno začne v Nemčiji, takoj za mejo z Avstrijo. Na 500 kilometrov dolgo pot smo se podali z avtodomom dan pred pričetkom. V Oberammergau (nedaleč od Garmisch-Partenkirchna) je bilo vse pripravljeno na začetek 17. izvedbe Craft BIKE Transalpa.

Organizacijsko je prireditev izvrstno izpeljana. Z dvajsetletnimi izkušnjami na področju organizacij maratonov nemški ley events gmbh, podprt s strani največje kolesarske revije v Evropi BIKE, deluje kot dobro naoljen nemški stroj. Poskrbljeno je za vse. V okvirih danih zmožnosti seveda. Pričakovati »all inclusive« za 695€ po osebi (tekmuje se v dvojicah) je kot pričakovati karbonsko kolo z top opremo skoraj zastonj! V startnem paketu se dobi ogromno športno torbo, knjižico z informacijami o trasi (GPS koordinate tras si kot udeleženec lahko brezplačno naložiš že pred tekmovanjem), darila sponzorjev. Zagotovljena je večerja pred in po vsaki etapi, tehnična in medicinska podpora skozi vse dni, okrepčevalnice s hrano in pijačo na progi ter v startno-ciljem prostoru. Pa še malo morje malenkosti na katere niti ne pomisliš, dokler jih ne potrebuješ. Ob uspešnem zaključku te v cilju na Rivi čaka še posebna »finisher« medalja ter kolesarska majica.

Prenočišča

Utrujeno telo po vsakodnevnih naporih je seveda potrebno spočiti. Proti plačilu je na voljo Transalp kamp, kar v prevodu pomeni spati med nekaj ducat utrujenimi kolesarji po telovadnicah v spalnih vrečah. Osebno prtljago, ki je spravljena v ogromno športno torbo ti skrbno pripeljejo v t.i. kamp, kjer je zjutraj na voljo tudi zajtrk. Za to opcijo se je letos odločila slovenska dvojica moovme. 

Če si človek, ki rabi mir je na voljo druga plačljiva opcija, nočitev v hotelih. Tudi ta vključuje prevoz osebne prtljage s strani organizatorja. Prikolesariš v cilj ter se utrujen odpraviš v hotel, kjer te že čaka tvoja ogromna športna torba.

Varovano prenočišče imajo zagotovljeno tudi zvesti spremljevalci kolesarjev. Parc Ferme poskrbi za mirni spanec koles. 

Skrbeli smo tudi za svoje zdravje :)

Lahko pa se odločiš za nočitev v lastni režiji, najpogostejša izbira je avtodom. Seveda to pomeni, da poleg kolesarskega sotrpina potrebuješ še nekoga, ki bo vse te kilometre prevozil na štirikolesni pogon. Ali povedano drugače, potrebuješ »support team«. In letos je Bicikel.com dvojec imel s seboj kar tri člane podporne ekipe, ki smo poskušali poskrbeti za vse tisto, kar udeležencu olajša življenje med samimi etapami.

Kdo vsako leto znova piše zgodbe Transalpa?

Kolesarski navdušenec željan novega izziva. Profesionalni kolesar odločen narediti vrhunski rezultat. Dobri rekreativni kolesar, ki se želi dokazati in biti blizu najboljših. Mešana dvojica iz Južno Afriške republike, ki je izbrala hudo zanimiv teden za preživljanje poročnega potovanja – odpeljati dirko, namesto poležavati nekje na plaži. Kaj pa motivacija 67-letnika, ki je kot najstarejši udeleženec prikolesaril vse do Riva del Garde? Zakaj se kolesarski navdušenec iz Avstralije, Južne Afrike ali pa Mehike odloči, da prepotuje pol sveta samo zato, da bi sedem dni zapored preživel na gorskem kolesu? Ko vidiš obraze v cilju hitro razumeš zakaj...

 

foto: sportograf

foto: sportograf

foto: sportograf

Čas na Transalpu mineva tako hitro, da šteješ samo etape in pozabiš na dneve.

Pravijo, da se po jutru dan pozna. Ob pogledu na vse utrujene obraze v startnem prostoru upaš, da temu ni tako. Pok startne pištole, ropotanje verig in zapenjanje pedalov. Po petih minutah je vsega konec, za prvim ovinkom pa se začne bitka za pozicijo ter borba s časom. Vprašanje čemu, če pa je Transalp dolg 600 kilometrov? A tekmovalnost, hoče nočeš, naredi svoje – ne glede na cilj. Se pa stvari hitro postavijo na svoje mesto.

Cilj v Naudersu po petih urah v dežju in mrazu.

Vsaka etapa piše številne zgodbe in riše najbolj neverjetne slike. Nekateri v svoji zagretosti že pretiravajo in včasih pregorijo, drugi poskušajo kolesarjenje izkoristiti tudi za kakšno fotko ali dve. GoPro kamere in pametni telefoni so obvezno v žepu tistih, ki se jim ne gre za sekunde. In to upravičeno! Ker pogledi so velikokrat dih jemajoči. Verjetno se tem pogledom ne izognejo niti vodilni tekmovalci, ki so v cilju v treh do štirih urah, večina pa uro, dve ali več za njimi. Utrujeni, umazani, včasih premraženi in mokri, včasih pa v iskanju prve sence in hladne pijače. 

 

v cilju po etapi

Na nek način občudujem vse tiste, ki v cilj prihajajo šele takrat, ko se recimo Primož in Matej že odpravljata na večerjo. Pa daleč od tega, da bi bila spočita in polna energije. Ura je šest zvečer, nekdo je ravnokar pripeljal v cilj in odšel… na večerjo.  Po njej pa ga čaka še ogromno dela preden se preda spancu ob tem, da ga čez nekaj ur čaka isti »delavnik«. Sliši se precej bolj naporno kot zgodba profesionalca, ki oddela svojih par ur na kolesu, potem pa je njegovo »delo« namenjeno regeneraciji in počivanju. Za vse ostalo poskrbi ekipa okoli njega. In to je največja razlika med profesionalci in navadnimi smrtniki.

Potujoča karavana čez Dolomite

»Zjutraj si želim, da bi bil v support timu, ko pridem v cilj sem pa vesel, da sem tekmovalec.« Primoževa izjava po tretji etapi pove veliko. Biti v podporo ne pomeni samo prestavljanje avtodoma iz kraja v kraj. Seveda ob tem vidiš ogromno čudovitih stvari, spiješ kakšno kavico ter vsak dan doživiš nekaj novega. Spleteš nova poznanstva in ugotoviš, da je iznajdljivost bistvenega pomena. 

Rescheen See

Od trenutka, ko se je v cilj posamezne etape pripeljala naša dvojica pa se je delo šele dobro začelo. Potem ko adrenalin popusti, se najesta in napijeta, skočita pod tuš ter počivata ob pripovedovanju dogodkov na trasi. Njuni kolesi pa je potrebno očistiti in pripraviti na novo etapo. To pomeni najti »bike wash«, se postaviti v vrsto ter čim hitreje in temeljito očistiti kolesi. In preslišati marsikatero besedo, ki je posledica utrujenosti kolesarjev. Medtem se v avtodomu že pripravlja popoldanski obrok, da se zdrži do večerje. Sploh, če »pozabiš« jesti med etapo in razmišljaš o užitnosti smrekovih vršičkov kot se je to zgodilo Mateju. V primeru deževnih dni, letos so bili vsaj trije takšni, je potrebno oprati in posušiti še kolesarska oblačila. In ko ob koncu dneva opraviš še masažo utrujenih in bolečih nog enega izmed tekmovalcev ter napišeš poročilo o dnevnem dogajanju na Transalpu se zasluženo odpraviš spat. Ker te naslednji dan čaka ista zgodba.

Gabba saves the day; a pranju in čiščenju se ne uide.

Ko se prilagodiš razmeram; pranje pred avtodomom

Nauders je kljub dežju deloval čarobno.

Kateri je večji? :) transalp karavana je potovala bolj kot ne skupaj...

Kolesarski super zvezdnik.

Zmagovalca letošnjega Transalpa, Kass in Kaufmann; foto: sportograf

Vital Pretnar, slovenska ekipa moovme: »Na srečo je Scott eden od sponzorjev Transalpa. Ne vem kako bi šlo drugače, saj bi imel vsak dan še delo s čiščenjem in servisiranjem. Tako pa prideš v cilj in kolo, ki je tako blatno, da se ga niti dotaknil ne bi, samo pustiš ob njihovem šotoru, čez dve uri pa dobiš nazaj popravljenega in očiščenega, da je kot nov. In počutiš se kot kolesarski super zvezdnik.« Besede Vitala Pretnarja (moovme) so dokaz temu, da če se na Transalp odpraviš brez podpore, ti le-to na pol zastonj nudi organizator. 

Masažna ekipa nudi svoje storitve za smešno majhno ceno, medtem ko za tvoje umazano, blatno kolo poskrbi ekipa Scottovih mehanikov. Iz grdega račka se kolo prelevi v prelepega laboda. A ta labod se mora imenovati Scott, da je deležen vsega tega zastonj. Zato se prav nič ne čudim dejstvu, da je večina udeležencev zaprisežena tej znamki koles. Kako zelo je nekaterim pomembna Scott podpora vidiš, ko se na omenjeni znamki kolesa pojavi »Lefty« vilica. Delujoče kolo je za sedemdnevno izkušnjo tako pomembno kot dobro počutje tistega, ki ga vozi. Zato pravim, da na Transalpu vedno zmagajo štirje. Oba kolesarja in njuni kolesi. Letos je bila zaradi mokrih in blatnih razmer na progi, polno zasedena tudi Craftova pralnica dresov. Ideja lastnika znamke športnih oblačil že drugo leto zapored lajša življenje transalp karavane. 

Scott ekipa v pripravljenosti

Luggage support

Rescue team

Premagovanje kilometrov in višincev terja svoj davek.

Ko si vpet v aktivnost, ki izčrpava tvoje telo, je regeneracija izrednega pomena. Utrujenost je vsak dan večja, regeneracijski napitki nekaterim ne pomagajo več. Pomemben je spanec. A včasih od utrujenosti še zaspati ne moreš. In skoraj toliko kot je udeležencev na Transalpu je tudi različnih načinov za relaksacijo. Vsak pač počne tisto, kar mu ustreza. Večerni sprehod, raztezanje, steklenica piva, kozarec vina ali pa regeneracijski šejk. Velikokrat je potrebno spočiti tudi glavo. Kot je to storil Vital pred zadnjo etapo. »Sedel sem v lokalu v Trentu, poslušal lokalnega DJ-ja, pil malo pivo za 5€. Glasba mi je totalno ustrezala kot tudi to, da okrog mene ne skačejo tipi v pajkicah s pobritimi nogami.«

 

Ko se v klanec zažene Lakata in druščina.

Transalp je edinstvena priložnost, da doživiš »vesoljce« v živo. Ni veliko športnih prireditev, kjer bi se lahko direktno primerjal s profesionalnimi športniki. Zato je biti med 1200 udeleženci, med katerimi so profesionalci, dobri rekreativni tekmovalci in kolesarski navdušenci, privilegij. 

foto: sportograf

Vodilni tekmovalci težke prenose obračajo kot za šalo in ob tem dajejo občutek kot da klanca sploh ni. A nekaj je zagotovo. Vsem je težko. Tako zmagovalcem, ki so za celotno traso potrebovali manj kot 30 ur, kot tistim, ki so za isto razdaljo potrebovali enkrat več časa. Po sedmih dneh pa je ves trud poplačan. Boleče mišice, žulji in praske, prelit znoj ter stiskanje zob, vse je pozabljeno. Ostajajo pa spomini in zgodbe, ki jih bo lepo pripovedovati še leta. Ker Transalp je več kot samo tekmovanje. Je druženje ljubiteljev gorskega kolesarstva, ki obenem ponuja še odkrivanje najlepših kotičkov narave… in to ga naredi neprecenljivega!

Cilj v Riva del Garda; foto:sportograf

Uspešno zaključen Transalp se vedno proslavi :)

Vse o tekmovalnem delu Transalpa skozi moje oči  pa najdete na naslednjih linkih:

1. etapa: Oberammergau - Imst

2. etapa: Imst - Nauders

3. etapa: Nauders - Naturns

4. etapa: Naturns - Sarntal

5. etapa: Sarntal - Kaltern

6. etapa: Kaltern - Trento 

7. etapa: Trento - Riva del Garda 

Julijski festivali in kolo

SOČA OUTDOOR FESTIVAL
Na povabilo organizatorja sem se v soboto, 6.julija udeležila Soča MTB maratona v Tolminu. Uradna stran

Dolino Soče nisem obiskala že nekaj časa, zato sem se tega festivala še posebej veselila. Pa še lepo se je udeležiti kakšne prireditve tudi v Sloveniji, da se ne vozimo samo v tujino. 
Vstajanje ob štirih zjutraj mi je predstavljalo nočno moro, a sem se nekako spravila pokonci. Še preden sem se dobro "zbudila", že sem lahko opazovala smaragdno reko Sočo, ki se je vila po dolini. Na prireditvenem prostoru v Tolminu nas je najprej presenetila jutranja ploha, kasneje pa se je naredil prekrasen in sončen dan. Ker sem se maratona udeležila prvič (lani se je festival organiziral sploh prvič) nisem poznala trase, seznanjena sem bila samo z dolžino in višinskimi metri (46 kilometrov in 1500 višinskih metrov). Kratko, a sladko. Vsaj zame. Na štartu se je znašlo kar nekaj znanih imen slovenskega kolesarstva in kar nekaj rednih udeležencev maratonov. Prvo ime je bila nedvomno Tanja Žakelj, ki so jo organizatorji prav tako povabili in se je vabilu tudi odzvala. Vse spoštovanje. 

Trasa samega maratona je bila tako speljana na planino Razor, v 20 kilometrov dolgem, a nezahtevnem vzponu. Po koncu tega vzpona, v katerem smo oddelali večino prej omenjenih višinskih metrov se je prava uživancija šele začela. Spustili smo se na Tolminske Ravne, v Zadlaz, luštne single in teren. Po prvem daljšem spustu smo se zopet dvignili skoraj do Čagra, sledil je nov trail in spust v Polog, še malo "terena" in po makademski cesti ter travi nazaj na sotočje Soče in Tolminke, kjer je bil prireditveni prostor. Sam maraton mi je bil res všeč. Prvi del vzpona sicer nič posebnega, ampak nekako moraš priti "gor", da se lahko potem spustiš dol :). Drugih 20 kilometrov+ so bili pa čisto mtbjevski. Single, dobri in urejeni traili, res so se potrudili. Trasa super označena, okrepčevalnic na poti še preveč :), redarjev dovolj. Trasa, ki vsekakor ima svoj potencial, če jo še malo podaljšajo bo pa že kičasto :).

Lahko rečem, da sem v slabih treh urah na kolesu doživela vse tisto, kar od mtb maratona pričakujem. In mislim, da je bila trasa vse prej kot avtocesta navzdol, kar je za našo zakonodajo že kar pravi mali čudež. A upam, da je to samo začetek nečesa velikega, tradicionalnega. Menim, da je bil maraton všeč prav vsem, ki so se na traso podali, bilo jih je okoli 150. Med moškimi predstavniki je zmagal Daniele Braidot, ki je ugnal Miho Halzerja na drugem in Lenarta Noča na tretjem mestu. Pri ženskah sem v cilj prišla na pričakovano drugo mesto za aktualno evropsko prvakinjo v cross-countryu, Tanjo Žakelj in pred Švicarko Simone Schaerer. Glede na dolžino trase je bil maraton le bolj podoben XC dirki kot pa maratonu :) ...zato sem po prepeljanem maratonu še kakšno uro in pol odkrivala lepote doline Soče na kolesu. V mislih sem sicer imela še en krog po trasi, a je sonce že močno pripekalo in še enkrat 20 kilometrov vzpona na žgočem soncu bi bilo preveč. Glede na vreme je osvežitev v Soči še kako pasala. Še hladna pijača in "zmaga" je bila popolna. Ob tem naj omenim, da sem bila nadvse vesela, da se je maratona udeležilo tudi večina punc iz celjske MTB runde, ki so dokaz, da se da, če se hoče. In to z nasmeškom na obrazu. Ja, v Celju se definitivno miga tudi na kolesu. Še enkrat, bravo punce! Vem, da je bilo to za večino ogromen zalogaj, čeprav se je meni zdelo prekratko. A še nekaj let nazaj bi takšna trasa tudi zame pomenila nekaj nepredstavljivega... 

Celjska ženska MTB runda

Razglasitev v kategoriji

Celjani na Soči

Generalka pred Dolomiti Superbike je tako uspela. Občutek na klanec je bil dober, navzdol z malo rezerve zaradi nepoznavanja terena, ki je bil po jutranjem dežju še masten in moje že tako zlizane gume niso imele pravega oprijema. Generalno gledano sem odpeljala optimalno, čeprav so rezerve definitivno še bile. Ampak te sem skušala pokuriti v Villabassi, na tradicionalnem, že dvajsetem Superbike MTB maratonu. Kot se je kasneje izkazalo, telo je zdržalo brez večjih problemov, kolo pa je malo izgubilo "sapo".
 
In kaj se je dogajalo v Dolomitih? 
www.dolomitisuperbike.com

Dolomiti Superbike, foto: Sportograf

"Südtirol Dolomiti Superbike 2014: A legend among the European mountain bike races is 20 years old. Kurt Ploner, “The snowfall ten years ago and the World Cup of 2008 have made the race immortal." 

Tile stavki mislim, da povedo vse. Legenda se lahko rodi skozi čas...upam, da bomo lahko čez dvajset let enako rekli za kakšen slovenski mtb maraton :) Leta 1995 je 650 kolesarjev startalo na mtb maratonu, ki je čez leta zaradi svoje prepoznavnosti, čudoviti pokrajini in fantastični organizaciji privabljal vedno več kolesarskih navdušencev. Letos rekordnih 4700. Nepredstavljiva številka za gorsko kolesarski dogodek. A za razliko od letošnjega Hero maratona brez kakršnihkoli pretiranih gužvanj na progi ali celo večminutnih zastojev. Pametni razmišljajo, bi rekla. Trasa maratona pač omogoča pretok takšne številke kolesarjev. Ni tehnično preveč zahtevna, še vedno pa poskrbi, da doživiš vse, kar mtb maraton lahko ponudi. Organizacija fantastična. Mesta živijo z maratonom. Villabassa, Toblach, San Candido...postojanke na praktično 10-15 kilometrov, gasilci, prostovoljci, domačini, otroci, mimoidoči obiskovalci...vsi so del tega dogodka. In svoje doda še vreme. V dvajsetih letih je zatajilo samo enkrat, 2004 so morali maraton zaradi snega in posledično varnosti tekmovalcev prekiniti. Kot dodaja Primož, ki se je takrat maratona udeležil, je bilo nepredstavljivo. Sneg, mraz, dež ... Čeprav je okoli poldneva posijalo sonce in so se oblaki razkadili. A to so Dolomiti. Ironično ali pač lepa gesta so tisto leto prav vsi udeleženci maratona po pošti prejeli zimsko kapo "Survivor of Dolomiti Superbike 2004"... ja, vsi so preživeli :) 

Če povzamem letošnje dogajanje na omenjenem maratonu - borba same s seboj. Na maraton sem šla z mislijo, da popravim svoj rezultat izpred dveh let. Glede na trenutno formo sem že pred startom vedela, da s tem ne bi smela imeti problemov. Pa poskusimo "konkretno" popravit rezultat, sem si rekla. 120 kilometrov in 3800 višinskih metrov je bilo pred mano ob 7.30 uri zjutraj. Start in prvi klanec se je vlekel, noge se niso in niso zbudile, želodec je še prebavljal zajtrk, v glavnem nočna mora. 

 

foto: Sportograf

foto: sportograf

Končno sem prikolesarila na vrh Platzwiesa, sledil je spust v dolino mimo Lago di Landro in Lado di Dobbiaco. Tukaj po dveh elastikah ugotovim, da z mojim prenosom 39x11 in 26" kolesi nikakor ne morem pokrivat lukenj drvečih se "bigwheelsov" aka 29" koles. Zato v svojem tempu nadaljujem in malo pred Toblachom padem v mojo skupino, skupino 26-tk :)). Po okrepčevalnici v Toblachu, upam da se bodo moji "ocvirki" (beri: noge) počasi zbudili še pred vzponom na Haunold nad San Candidom. Ni bilo te sreče ali pa me je občutek varal. Prehiti me Slovenec, Matjaž, pozdravi in kar švigne mimo mene, ja ni prave hitrosti...ne še. Na spustu iz Haunolda pa hitro ugotovim, da mi je lefty zablokiral (sesedel). Poskušam ga spravit "v življenje", enkrat, dvakrat...ne gre. V tistem trenutku sem želela kar odstopit. Potem pa sem si rekla, da DNF pač ni nekaj, kar jaz naredim. Nisem sicer vedela, kaj je z lefty-jem, a karkoli je že, slabše že ne more biti, če grem pač naprej. Do Moosa imam borbo sama s seboj, dirkat al ne dirkat - si rečem, da grem do vrha Monte Croda Rosse, ki ji sledi spust do prelaza Monte Croce - takrat bom videla ali bo vilica zdržala ali ne. Se zapodim v klanec v smešno nizki poziciji sprednjega dela kolesa (navzgor je v bistvu ta pozicija še boljša), sonce pripeka, strmim v makedam pod sabo in neumorno poganjam pedala. Iz same jeze. Pa zakaj se je spet zgodilo nekaj neumnega? Se boriš sam s seboj, z vsemi tekmovalkami s spremstvom na in ob progi, bigwheelsi, zdej pa še s "trdo" vilico?!?! Na vrh prikolesarim z boljšim časom kot pred dvemi leti. Vauuu...kljub vsem stanju ob progi, "ocvirki" in "nedirkanjem" do Moosa. 

Spust je bil cel cirkus. Paziti sem mogla na vse mogoče luknje, amortizirat vse samo z rokami in obenem pazit, da ne naredim "masakra"..pa hitrost tud ni bila absolutno najhitrejša :) ... mah, do cilja bom že prišla, sem si rekla. In tako sem se vozila gor na polno, dol z "občutkom" naslednjih 25 kilometrov do San Candida.

foto: sportograf

Še zadnji vzpon je bil pred mano. Glava se je počasi "naštimala" na trenutno "hendikep situacijo" zato sem v zadnjih 30 kilometrov šla na polno in to preklemano hitro (po občutku, pa tudi po pregledu časa odsekov po koncu maratona). Zadnjih šest kilometrov je bilo še posebno zanimivih, s podrto geometrijo, brez amortizerja po koreninah in skalah...super! Roke so že malo bolele. Cilj je bil za ovinkom. Hvalabogu! Si ne  predstavljam Primoža s prazno zadnjo gumo v zadnjih 6 kilometrih... Nič kaj pretirano vesela nisem prečkala ciljno črto. Čas je bil hitrejši kot dve leti nazaj, a kaj ko sem pustila na progi čisto preveč minut. Kaj bi pokazala ura ob tem, da tehnika ne bi zatajila, ne bom nikoli vedela. Sem pa sama pri sebi kasneje izračunala, a bom številke zadržala zase. Ker niso pomembne. Kar mi je osebno bolj pomembno je dejstvo, da nisem obupala. Marsikdo bi. In čist razumem zakaj. Ko se je glava ohladila, sem se tudi sama zadovoljno smehljala.

Osvojila sem 14. mesto absolutno med ženskami in 1. mesto v svoji kategoriji. In dobila najbolj pomembno bitko tistega sobotnega dne - boj same s seboj! 

 

Obisk Dolomitov je bil kratek, a proti koncu sproščujoč, sladek in zabaven. V naslednjem tednu sledi zanimivo odkrivanje novih krajev in dogodivščin na Transalpu 2014 kot support team Bicikel.com prek Alp ekipe letos zopet v postavi izpred dveh let. Z malo sreče bosta razturala :) - v to sem prepričana!