Hero 2014

Val Gardena, Dolomiti, Sella Ronda Hero maraton

foto: sportograf

Na začetku naj povem, da je bila tale objava že skoraj napisana, pa potem zbrisana in napisana na novo. Ker »jamranja«, kako kaj ni bilo v duhu fairplaya in kaj bi bilo, če bi bilo, se mi ne da več opisovat. Tako pač je. Zaključena zgodba. Konec. Gremo naprej.

Po lanskoletnih mešanih občutkih, sem si v petek rekla: "Jutri pa ful gas od starta do cilja!" Po petkovem ogrevanju po hribčkih v okolici Gardene ter kolesarjenju po edini ravnini tam naokoli - dolini Valunga, je bil občutek dober, kaj dober, odličen!

Sobotno jutro je napovedovalo lep in sončen dan, temperatura je kljub svežemu gorskemu zraku rasla iz minute v minuto. Prvi start je bil ob 7 uri in 10 minut za ženske elite na kratki razdalji, deset minut kasneje pa so se na traso podali še moški elite in najboljši masterji na dolgi razdalji. Letos so naredili več t.i. "start grid-ov" in sama sem štartala šele ob 8.45 uri, ko so nekateri že dodobra zagrizi v klance. Z veseljem bi štartala tudi med licenciranimi tekmovalkami, a dolge razdalje kot ženska predstavnica nisem mogla odpeljati drugače kot med najboljšimi rekreativkami. 4014+ udeležencev je potrebno nekako "razporedit" po trasi, kar pa se je letos izkazalo za misijo nemogoče.

foto:sportograf

Traso so letos še bolj začinili. Ko si mislil, da pa bolj zaj**** ne more biti, so naredili prav to! Maraton po svojih značilnostih že tako slovi po strmih klancih, peš hoji za vsakogar ter ogromno "off road" vožnje. Letos je bilo asfaltne podlage za cele 3 kilometre od 84-tih! Ampak vsaka dobra stvar ima tudi svojo slabo stran. Še tako odlična trasa enostavno ne "popije" toliko udeležencev...in nastane pravi "traffic jam" in to ne enkrat! Duhomorno, kot je rekel Koka.

na vrhu Dantecepreis-a, foto: sportograf

In kako sem se z 84 kilometri in 4300+ vm spopadla že četrtič zapored? Nekako takole: Po poku startne pištole smo se hitro zapodili v prvi strm klanec proti zgornji postaji 2298 metrov visokega Dantecepreis-a. Naklonina se je večala in na trenutke je bila za nekatere že prevelik zalogaj, zato je bilo potrebno že na prvi klanec malo peš, ampak to pač vzameš v zakup. Na vrhu v 49 minutah, dober čas za nadaljevanje, sploh ker so se noge vrtele! Spust proti Corvari je bil v samem začetku tekoč, gužva se je standardno začela na sredini spusta, ko se je vse skupaj zoožalo v singlo.

Poskušam čim hitreje skozi "ožino", hodimo en za drugim, ko se po sosednjem travniku vsujejo vsi tisti, ki so bili za nami in si skrajšajo pot - pod trakom nazaj na progo. In nikogar, ki bi jim to preprečil. Sledil je spust po zavitem trailu, ki so ga naredili čisto na novo (ironično, da bi se izognili gužvi), ampak kdor je poznal traso je spet lahko ubiral bližnjice in ni jih bilo malo! Organizator ni poskrbel za primerno omejevanje proge s trakovi ali čim podobnim. Bi bilo popolnoma vseeno, če bi se kar po asfaltni cesti spustil v dolino, noben ne bi vedel! Ocenim, da bi bilo najbolje kar spustiti prvo feed cono in pičim dalje. Na drugi klanec proti Pralongi-ji. Lepo v ritmu, zopet prehitevam, tudi tiste sotekmovalke, ki sem jih že enkrat. Prolongia te v vsej svoji lepoti v kombinaciji z prekrasnim vremenom ne pusti hladnega. Spust do prelaza Compalongo je minil brez težav, spet se je zakompliciralo pred spustom v Arabbo. Čez travnik se je kar naenkrat naredila ogromna gneča pred ozkim delom, ki je peljal na drugo stran. In se je vsulo....z ene strani, od zgoraj, spodaj, med smrekami, itd. Nisi vedel kdo je pred tabo, kdo za tabo, samo to, da dejansko stojiš na mestu, ura pa teče....in teče. In potem na drugi strani spet zagledam tekmovalko, ki je bila pred tem za mano. »Ok, dovolj je bilo!« Iz vrste, po travi navzdol, čez potok in strmo nazgor...pa se pojdimo "malo zgrda". Seveda je bilo potrebno spet loviti navzdol.

Naslednji postanek na feed coni v Arabbi pred plezanjem na 2.351 metrov visok Saurassas, pred katerim so letos naredili še en obvoz na hrib in navzdol (še nekaj višincev in minut več). Ob potiskanju kolesa na več strmih in razbitih odsekih se mi na petah naredijo krvavi žulji (letos novi, sicer "uležani" kolesarski čevlji so bili pretrdi za dolgotrajno hojo), a se ne dam! S stiskanjem zob ob hoji ter potiskanju pedal tam, kjer je večina okoli mene hodila, sem vedela, da so danes noge »taprave«.

Na singli do cestnega prelaza Pordoi bi lahko imeli piknik, saj se je čez prečko vila doooolga neprevozna kača kolesarjev. Priznam, skoraj sem že obupala nad nekim uspehom. Potem pa zopet zagledam pred seboj znano številko sotekmovalke, s katero sem očitno bila boj za 2.mesto (tudi vodilna ni bila preveč oddaljena, kot sem videla kasneje po vmesnih rezultatih, a v nepregledni množici ne veš kje si), se potrudim ter "prilepim na zadnji obroč" do vrha Pordoi-a, kjer sem taktično smuknila mimo. Vedela sem, da sem lahko po klancu navzdol hitrejša. Tam kjer se je dalo, sem odpeljala na polno, na trenutke že prehitro, ampak adrenalin, jeza in trma sta naredili svoje. Brez boja se ne dam! "Against all odds." :))) 

 spust proti prelazu Pordoi, foto:sportograf

Kot v transu sem začela vzpon iz Canazei na Duron in nisem popuščala, se ozirala, ampak samo neumorno pritiskala na pedala. Proti vrhu 2280 metrov visokega Durona samo še enkrat stisnem zobe zaradi hoje po razbitem terenu (žulji) in se odpeljem po hribu navzdol. Hudo (pre)hiter makedamski spust! Sledi še zadnji vzpon mimo cerkvice, pokurim še tisto zadnjo energijo ter zopet spuščanje proti Sasslungo smučarski progi, kjer so nam letos prihranili še kratek klanček in naredili novo gozdno pot. Še malo tekoče gozdne single tik pred ciljem in konec. 

singla tik pred ciljem; foto: sportgraf

 V cilju v 7 urah in 40 minutah, kar je zadostovalo za generalno 2.mesto v ženski kategoriji dolge različice maratona. Zadovoljna s svojo predstavo? Absolutno! Verjetno najbolje odpeljan maraton v mojem življenju! Lahko rečem, da sem od štarta do cilja vse naredila prav. Ostalo ni bilo v mojih rokah (nogah).

večerna podelitev; foto: tadej maligoj

Ob koncu lahko le še enkrat ponovim to, kar sem v zadnjih dneh večkrat omenila: Za moje pojme še vedno najlepši, najtežji in najbolj raznovrsten gorskokolesarski maraton, ki sem ga kadarkoli odpeljala. Ponuja fantastične razglede, dobre single, (pre)strme vzpone. A vsaka še tako čudovita stvar ima tudi svoje slabosti. Upam, da si bodo organizatorji po letošnji izvedbi maratona le natočili čistega vina in si priznali, da se za vsako ceno pač ne da »iti skozi zid«. Imajo odlične pogoje za vrhunski gorskokolesarski  maraton. Letos so poskušali s cifro 4014 udeležencev, vendar je to številka, za katero je jasno, da je že ob lanskih »feedbackih« na takšni trasi enostavno prevelika. Kozarec je bil poln. In potem se še tako dobro in kvalitetno »vino« razlije, izgubi, ostane pa madež.

Letošnji Hero je pisal veliko zgodb. Vsak izmed udeležencev ima svojo. Zgodbe veselja, poguma, sreče in zadovoljstva, pa tudi zgodbe razočaranja, jeze in nemoči. Eni so iskali "heroje" v njih samih, drugi smo tekmovali s časom in sotekmovalci. Ampak primerjati čase na maratonu bi bilo tako zelo nesmiselno kot vreči vse te zgodbe v isti »koš«, pa čeprav bi jih morali, saj smo tekmovali na isti progi?!

Neglede na to, je lepo biti del teh zgodb, biti junak – biti Hero… vendar pride čas, ko si rečeš, dovolj je. Ob neverjetnem navalu na prijave za letošnjo izvedbo, skorajda ne verjamem, da bo naslednjih letih kaj drugače – sploh, ker bo maraton leta 2015 štel tudi za Svetovno prvenstvo v MTB maratonu. 
Brez kakršnegakoli pomisleka prepuščam "biti heroj" še komu drugemu. Dovolj je bilo :) 
www.sellarondahero.com