Kolcanje po Dolomitih - 1.del

Vsake toliko se mi začne kolcati...tokrat po Dolomitih. In ker sem še "dolžna" zapisa o letošnjem preživljanju počitniških dni v krajih Bruneck, Cortina, Kronplatz, Toblach.... je danes mogoče dan, ko zapišem stavek ali več... Mislim, da vsak športni entuziast, popotnik in nenazadnje razgledan človek VE, kje Dolomiti so.
Za tiste, ki ne veste - Dolomiti so del alpskega gorovja :). Nahajajo se v severni Italiji v deželah Južna Tirolska, Trentino in Belluno in se raztezajo od reke Adiže na zahodu do doline Piave(Cadore) na vzhodu. Severna in južna meja sta Pustriška dolina in Val Sugana. Območje je razdeljeno na vzhodne in zahodne Dolomite, enoti sta ločeni z linijo Gadertal -prelaz Campolongo - dolina Cordevole (Agordino).
Zdaj pa dost geografije, gremo na kolo!
V mesecu juliju, ko je na koledarju zabeležen Superbike MTB maraton v Villabassi ,s Primožem združiva prijetno s koristnim. Po končanem maratonu ponavadi ostanema par dni in naredima nekaj kolesarskih tur po okoliških krajih, vrhovih in planotah. Tudi letos. Lahko rečem, da sem v treh letih obiska Dolomitov videla in doživela že marsikaj. V spomin se mi je najbolj vtisnila idilična majhna vasica Moos v bližini večje Sexten in 10km oddaljenega Innichena (San Candida).

<> 

rožnato


Prijetna vasica v dolini, ki jo obkrožajo dolomitski vršaci. In odlično izhodišče za izlet s kolesi, za sprehode v idilični naravi, za treking po okoliških planotah in vrhovih, Vsaj lahko najde nekaj zase, ker je poskrbljeno za vse, od najmlajših do najstarejših.

leseni otroški gozdni otok

Nad Mossem se kot zelena kača med smrekami vije ena izmed številnih smučarskih prog v tem delu Dolomitov, na vrhu pa čudovita planota Prato Croda Rossa čez katero se vsako drugo leto pripravi tudi trasa Superbike MTB maratona.

Prato Croda Rossa

In če se s kolesom odpravimo po eni izmed številnih turistično kolesarskih poti, ki so resnično zgledno urejene se lahko pripeljemo do San Candida (Innichena), Toblacha, Villabasse (Niedorfa), vse do Brunecka na zahodu kot tudi Cortine d'Ampezzo proti jugu. Možnosti je v glavnem ogromno. Lago di Dobiacco, Lago di Landro so jezera na poti do znamenitosti tega dela Dolomitov - Tre Cime di Lavaredo (trije vrhovi - "mala, velika in zahodna cima"; najvišji vrh meri v višino 3000 metrov in so tudi priljubljena plezalna destinacija). Do koče pod vrhom na višini približno 2400m nadmorske višine vodi asfaltirana cesta, ki se kar nekajkrat postavi popolnoma pokonci, a se splača. Okoli Tre Cim poteka tudi krožna sprehajalna pot, do koče Lavaredo prevozna tudi z gorskim kolesom, razgled pa fantastičen.

sprehajalna pot

pogled proti dolini

pred kočo na 2344m

Po spustu nazaj v dolino (sicer po asfaltu, ker je bila druga varianta po planinski poti, za katero sva s Primožem kasneje tako ali tako izvedela, da je neprevozna s kolesi, zanimiva pa je bila, ker bi naju pripeljala direktno v Moos), se kolesarski dan lahko še podaljša preko kraja Misurina in še enega prelepega jezera čez Passo Tre Croci do Cortine d'Ampezzo."Samo še en majhen ovinek" ... je rekel Primož. No, ta ovinek je bil dolg preko 30 kilometrov, kar je turo podaljšalo na skoraj 130 km in ob dejstvu, da sva imela po "spustu" do Toblacha  za obkljukat še dodatnih 400vm v sedmih kilometrih je bila bera polna. Naporno, a vredno tudi trenutka, ko ti "zmanjka cukra" (kolesarji vedo o čem govorim, za ostale "koma"...ko ne gre več ne naprej, ne nazaj).

Lago di Misurina, v ozadju v oblakih Tre Cime di Lavaredo

Zanimiva, tehnično nezahtevna je tudi kolesarska tura na znameniti Plan de Corones ali Kronplatz z vrhom na 2275m nadmorske višine. Na vrh lahko prideš po več poteh in prvo leto sva s Primožem izbrala pot iz Olanga. Kar je posebej fino pri teh dolomitskih povezavah je to, da so posamezne vasice in naselja med seboj povezana s posebej cestami in potmi namenjeni kolesarjem z oznakami in tablami.

Levo-desno, čez mostiček

Pot do vrha se sicer vleče kot "kača", vendar ko prideš do Passo Furcia, se začne zanimiv del tudi za cestne kolesarske navdušence. Na Kronplatz se namreč na Giru di Italia večkrat pomerijo profesionalni kolesarji v vožnji na čas. Štart je sicer iz St. Vigilia, cesta pa se nato pri passo Furcia združi v eno samo in še to makedamsko, ki vodi do vrha.

passo Furcia in zadnjih 6 km makedama

Od tega dela naprej so serpetine posvečene znamenitim kolesarskim mojstrom v obliki velikih tabel in pri zadnji (prvi), ko se cesta resnično postavi pokonci, je tudi tabla posvečena Marcu Pantaniju.

malo pod vrhom-zadnja serpetina

Še malo in že smo na vrhu, kjer si z razglednega stolpa lahko ogledamo vrhove, ki se razpostirajo naokoli. Z vrha Kronplatza vodi tudi freeride proga Herrnsteig Freeride Trail, ki smo jo preizkusili letos (čeprav je trajalo, da smo se z našimi kolesi komaj "prisvaljkali" do Brunecka, kjer se proga konča) - vendar o tej prigodi kdaj drugič :)


Vrh Kronplatza

Ja, tudi poleti je lahko znano smučarsko središče še kako zanimivo in čeprav na vrh v poletnem času vozijo tudi gondole, tistim, ki imajo vsaj malo kolesarske kondicije in se ne bojijo izziva priporočam osvojitev vrha s kolesom!

pogled z vrha na Bruneck

In kaj je najboljše pri kolesarjenju v hrib? To, da si za prelit znoj in utrujene mišice nagrajen z spustom v dolino. Ni lepšega kot užitek na kolesu z vetrom v laseh... za danes toliko, enkrat v prihodnjih mesecih pa še o Anterselvi (Antholz), kjer te prime, da bi se rolkal in streljal, o Lago di Braies, kjer bi izležaval, o Prato Piazzi, o prigodi freeride proge z vrha Kronplatza in ogledu rekreativnega cestnega maratona Dles Dolomites na znamenitem Giau.
Better late than never.....