petek, 04. maj 2012

Sympatex Bike Festival Garda Trentino 2012

Prvič zame leta 2007 in nato 2008, 09, 10, 11...in tudi 2012. Pravzaprav vsako leto za prvomajske počitnice obiščem otvoritev sezone gorsko kolesarskih maratonov v Evropi...v mestecu Riva del Garda na severu Gardskega jezera v Italiji.
Kje naj sploh začnem? Mogoče z - bila je ljubezen na prvi pogled :). 


Pogled na sever Gardskega jezera.

Riva del Garda, Torbole, Arco, Tenno, itd. so večja ali malo manjša mesta ali še bolje naselja, ki se razprostirajo ob ali par kilometrov stran od najsevernejšega dela Gardskega jezera. Pot do tja poznam že na pamet - 500km čez Slovenijo, mimo Trsta in Benetk proti Veroni, nato zaviješ proti Trentu, mimo tako zelo znanega Gardalanda - ob šestih zjutraj štart v Celju in predvidoma okoli enajste ure že na trgu v Rivi del Gardi na cappuccione-ju :).


Brez cappucione-a ne gre....

Da se v bistvu lahko aktivni prvomajski dopust s piko na i - Rocky Mountain BIKE maratonom začne! 

Bike Festival Garda Trentino 
Sympatex Bike Festival Garda Trentino je za nas, gorsko kolesarske navdušence že "klasika", kjer lahko uživajo prav vsi. Ker tukaj vsi nekaj počnejo, kolesarijo, plezajo, tečejo, surfajo, jadrajo, hodijo, rolajo in še bi lahko naštevala. Ljudje so v "movingu". Dogaja se v času okoli prvega maja, ko se središče Rive spremeni v mestu kolesarjev in ne toliko avtomobilov - vsi se vozijo, s takšnimi ali drugačnimi kolesi :).


Slikano sicer lani...letos znova, tokrat na '29 cannondalu :)


V sklopu festivala se vsako leto odvije množica prireditev, ki ob kolesarskem sejmu dajejo utrip celotni pokrajini. Rocky Mountain BIKE maraton, Scott Junior trophy, Scott Nightsprint, Specialized Enduro ride, King of Dirt so del tega kolesarskega "cirkusa", ki se vsako leto ustavi ob severni obali Gardskega jezera. In to ne naključno. Veliko ljudi poimenuje Rivo del Gardo za gorsko kolesarski raj, kjer se najde nešteto stez in stezic, takšnih in drugačnih trailov, poti ter nenazadnje čudovitih pogledov na jezero in okolico. Zlahka rečem, da bi tukaj brez problema preživela večino mojega časa...


Expo prostor

Scott Nightspring

King of Dirt




Start Rocky Mountain Bike Marattona 2012

Torej Rocky Mountain Bike Marathon Riva Del Garda....moj prvi maraton leta 2007, ko mi Grande trasa s svojimi 86 km in 2705 vm ni bila usojena in sem odpeljala Picollo (53 km, 1659 vm), naslednje leto je bila Grande brez problema prevožena z uhajanjem pogleda proti Santa Barbari in najdaljši in najtežji trasi. A gremo lepo po vrsti, sem si rekla takrat. In od leta 2009 naprej se vedno podam na traso Extrema - 106 km in 3561 vm. Trasa se je skozi leta malenkost spreminjala, a ne veliko, zato so bili časi vedno za primerjavo. In čeprav sem vedela, da lanskega časa na letošnji progi ne morem izboljšati sem se mu poskušala približati. Imela sem ga na dosegu roke, a mi je spolzel iz rok na zloglasni Santa Barbari....in še danes ne vem točno zakaj. Pa pojdimo lepo po vrsti. Za tiste, ki tega maratona še niste peljali. V bistvu je za začetek sezone kar primerno, da je na voljo toliko tras, ki tehnično niso zahtevne - to govorim zdaj, če bi me vprašali 5 let nazaj, bi verjetno napisala drugače :). 


Na štartno-ciljem prostoru se vedno nabere okoli 3000 kolesarskih navdušencev in tudi letos izjeme ni bilo. Vremenske razmere čisto OK za "navijanje" pedal in ob spremljavi pesmi "Highway to Hell" ter poku pištole je čez startno preprogo zdrvelo na tisoče koles. Prvih 5 km po široki cesti s hitrostjo 45 km/h in več je ubijalskih...ali si ali pa te ni. Če si, potem po vsej verjetnosti ugasneš na prvem ozkem in serpetinastem klancu proti Tennu, če te "ni" prideš malo bolj svež do dela, kjer se teren postavi navzgor in uspešv nekem tempu prevoziti betonske serpetine. To seveda ne velja za tiste najboljše :).  Po nekje pol ure se povzpneš do Tenna, kjer se trasa še naprej nenehno vzpenja, vednar strmina nekoliko popusti. Dokler po hitri "feed coni" ne prideš do "Obersdorfa", ki je hvala bogu asvaltiran, 2 km del do Calina, kjer se nato malo spuščaš in nato dviguješ po gozdnih cestah vse do San Giovannija. In moj tempo tega odseka je bil kar soliden. Sledi več kot 10 - kilometrski spust v dolino, ki je izredno hiter, tako da je potrebno na razbitem makadamskem delu resnično paziti, da se ne pridružiš množici ob strani s predrto zračnico, še prej pa na singli upaš, da ne boš poletel čez kakšno skalo. Le - te te čakajo tudi v spodnjem delu spusta, kjer je potrebno malo občutka ob večji hitrosti in tudi to je za teboj. In lahko rečem, da s takšnimi težjimi odseki nimam nikakršnih težav, pravzaprav so mi izziv, kako jih čim hitreje prevoziti. Očitno mi je to uspelo, saj sem bila na razcepu tras, kjer se lahko odločiš ali boš zavil na krajšo ali na daljši različici hitrejša od lanskega časa. Sledi del trase, ki so jo v zadnjem letu spremenili, pravzaprav so spremenili podlago. Na slabše, kar se tiče pravega MTB maratona, saj so tehnični del ob reki proti Pietramurati uredili v pravo kolesarsko sprehajalno stezo. Ampak tako pač je. Mimo Lago di Cavedine so zaradi zaprtja dela ceste traso malenkost podaljšali in jo speljali po bolj strmem odseku do Dosso del Croce, ki mu je sledil pravi XC odsek dol in gor, ki je zaradi svoje razgibanosti hitro minil in že smo na "žagicah"(makadamski odsek, kjer gre teren stopničasto gor/dol, letos en del še posebej razrit, tako da so gume kar kopale). Spust do Vigo Cavedine je hitro minil, do zadnje feed cone, pred katero gre zahvala Kalčiju za bidon vode še veter v prsa, ki je napovedal, da bo zadnjih 10 km proti Rivi "pasjih". Še prej pa zadnji daljši vzpon iz Braila na 15 km oddaljeno Santa Barbaro. Moj čas pa na odcepu na moje presenečenju hiter. "Super" si rečem, "zdaj pa gasa". Po 500 metrih klanca pa kot da bi me kdo odrezal. Mravljinci po telesu in ....nič....noge kot da niso moje, nič več od tiščanja :(... samo še vožnja po klancu navzgor. Jedla in pila sem dovolj, tako da mi ni bilo nič jasno. A očitno tudi to pride včasih. Spust iz Santa Barbare je vedno hiter in predvsem dolg, zgornji del poteka po freeride progi, spodnji del pa po hitrih makadamskih cestah in še veš ne, pa si že v Bolognanu. Iz 70 km/h pribremzaš na 10 km/h, ker sledi 90 stopinjski ovinek in nekje približno 600 m klančka, ki pa se po 10 km spustu zdi precej bolj strm, noge pečejo. Nato med vinogradi cik-cak ter nato na cesto, kjer te pričaka močan kontra veter, ki te spremlja vse do cilja. In v tem vetru sem ponavadi sama ali pa vlečem na čelu (noben drug noče). Tokrat sem v drugem delu dobila "slovensko družbo" iz Grande trase in vsaj malo zavetrja, vendar se tokrat niti nisem pretirano naprezala, saj sem ogromno časa izgubila na zadnjem vzponu in tudi minuta gor ali dol ne bi spremenila mojega končnega zadovoljstva. V cilj sem družno prikolesarila v družbi dveh "bodyguardov" v času 6:20,23. Nič kaj impresiven rezultat, ampak po težavah na zadnjem vzponu, pričakovan. Se pač ni izšlo, tudi to se mora kdaj zgoditi. Da pride slab dan. Včasih mora iti tudi malo "dol", da lahko gre potem spet "gor". 

V cilju...ni šlo.


Ampak gremo naprej :)

Se pa ob koncu prvomajskih počitnic, ki jih zadnjih par let preživljam na Gardi vedno sprašujem koliko "kolesarske Garde" še nisem videla zaradi maratona? Veliko, kajti poti tu naokoli je ogromno, časa pa vedno premalo. Tremalzo, Monte Baldo, Bocca di Tovo, Monte Velo...Lago di Ledro, Tenno, Cavedine in še mnoga druga. Nekaj že obkljukanih, veliko še neodkritih z moje strani. Vsekakor pa raj za gorske kolesarje....Riva del Garda :)

Pogled na Rivo na poti do Secret Pointa.