Hero 2014

Val Gardena, Dolomiti, Sella Ronda Hero maraton

foto: sportograf

Na začetku naj povem, da je bila tale objava že skoraj napisana, pa potem zbrisana in napisana na novo. Ker »jamranja«, kako kaj ni bilo v duhu fairplaya in kaj bi bilo, če bi bilo, se mi ne da več opisovat. Tako pač je. Zaključena zgodba. Konec. Gremo naprej.

Po lanskoletnih mešanih občutkih, sem si v petek rekla: "Jutri pa ful gas od starta do cilja!" Po petkovem ogrevanju po hribčkih v okolici Gardene ter kolesarjenju po edini ravnini tam naokoli - dolini Valunga, je bil občutek dober, kaj dober, odličen!

Sobotno jutro je napovedovalo lep in sončen dan, temperatura je kljub svežemu gorskemu zraku rasla iz minute v minuto. Prvi start je bil ob 7 uri in 10 minut za ženske elite na kratki razdalji, deset minut kasneje pa so se na traso podali še moški elite in najboljši masterji na dolgi razdalji. Letos so naredili več t.i. "start grid-ov" in sama sem štartala šele ob 8.45 uri, ko so nekateri že dodobra zagrizi v klance. Z veseljem bi štartala tudi med licenciranimi tekmovalkami, a dolge razdalje kot ženska predstavnica nisem mogla odpeljati drugače kot med najboljšimi rekreativkami. 4014+ udeležencev je potrebno nekako "razporedit" po trasi, kar pa se je letos izkazalo za misijo nemogoče.

foto:sportograf

Traso so letos še bolj začinili. Ko si mislil, da pa bolj zaj**** ne more biti, so naredili prav to! Maraton po svojih značilnostih že tako slovi po strmih klancih, peš hoji za vsakogar ter ogromno "off road" vožnje. Letos je bilo asfaltne podlage za cele 3 kilometre od 84-tih! Ampak vsaka dobra stvar ima tudi svojo slabo stran. Še tako odlična trasa enostavno ne "popije" toliko udeležencev...in nastane pravi "traffic jam" in to ne enkrat! Duhomorno, kot je rekel Koka.

na vrhu Dantecepreis-a, foto: sportograf

In kako sem se z 84 kilometri in 4300+ vm spopadla že četrtič zapored? Nekako takole: Po poku startne pištole smo se hitro zapodili v prvi strm klanec proti zgornji postaji 2298 metrov visokega Dantecepreis-a. Naklonina se je večala in na trenutke je bila za nekatere že prevelik zalogaj, zato je bilo potrebno že na prvi klanec malo peš, ampak to pač vzameš v zakup. Na vrhu v 49 minutah, dober čas za nadaljevanje, sploh ker so se noge vrtele! Spust proti Corvari je bil v samem začetku tekoč, gužva se je standardno začela na sredini spusta, ko se je vse skupaj zoožalo v singlo.

Poskušam čim hitreje skozi "ožino", hodimo en za drugim, ko se po sosednjem travniku vsujejo vsi tisti, ki so bili za nami in si skrajšajo pot - pod trakom nazaj na progo. In nikogar, ki bi jim to preprečil. Sledil je spust po zavitem trailu, ki so ga naredili čisto na novo (ironično, da bi se izognili gužvi), ampak kdor je poznal traso je spet lahko ubiral bližnjice in ni jih bilo malo! Organizator ni poskrbel za primerno omejevanje proge s trakovi ali čim podobnim. Bi bilo popolnoma vseeno, če bi se kar po asfaltni cesti spustil v dolino, noben ne bi vedel! Ocenim, da bi bilo najbolje kar spustiti prvo feed cono in pičim dalje. Na drugi klanec proti Pralongi-ji. Lepo v ritmu, zopet prehitevam, tudi tiste sotekmovalke, ki sem jih že enkrat. Prolongia te v vsej svoji lepoti v kombinaciji z prekrasnim vremenom ne pusti hladnega. Spust do prelaza Compalongo je minil brez težav, spet se je zakompliciralo pred spustom v Arabbo. Čez travnik se je kar naenkrat naredila ogromna gneča pred ozkim delom, ki je peljal na drugo stran. In se je vsulo....z ene strani, od zgoraj, spodaj, med smrekami, itd. Nisi vedel kdo je pred tabo, kdo za tabo, samo to, da dejansko stojiš na mestu, ura pa teče....in teče. In potem na drugi strani spet zagledam tekmovalko, ki je bila pred tem za mano. »Ok, dovolj je bilo!« Iz vrste, po travi navzdol, čez potok in strmo nazgor...pa se pojdimo "malo zgrda". Seveda je bilo potrebno spet loviti navzdol.

Naslednji postanek na feed coni v Arabbi pred plezanjem na 2.351 metrov visok Saurassas, pred katerim so letos naredili še en obvoz na hrib in navzdol (še nekaj višincev in minut več). Ob potiskanju kolesa na več strmih in razbitih odsekih se mi na petah naredijo krvavi žulji (letos novi, sicer "uležani" kolesarski čevlji so bili pretrdi za dolgotrajno hojo), a se ne dam! S stiskanjem zob ob hoji ter potiskanju pedal tam, kjer je večina okoli mene hodila, sem vedela, da so danes noge »taprave«.

Na singli do cestnega prelaza Pordoi bi lahko imeli piknik, saj se je čez prečko vila doooolga neprevozna kača kolesarjev. Priznam, skoraj sem že obupala nad nekim uspehom. Potem pa zopet zagledam pred seboj znano številko sotekmovalke, s katero sem očitno bila boj za 2.mesto (tudi vodilna ni bila preveč oddaljena, kot sem videla kasneje po vmesnih rezultatih, a v nepregledni množici ne veš kje si), se potrudim ter "prilepim na zadnji obroč" do vrha Pordoi-a, kjer sem taktično smuknila mimo. Vedela sem, da sem lahko po klancu navzdol hitrejša. Tam kjer se je dalo, sem odpeljala na polno, na trenutke že prehitro, ampak adrenalin, jeza in trma sta naredili svoje. Brez boja se ne dam! "Against all odds." :))) 

 spust proti prelazu Pordoi, foto:sportograf

Kot v transu sem začela vzpon iz Canazei na Duron in nisem popuščala, se ozirala, ampak samo neumorno pritiskala na pedala. Proti vrhu 2280 metrov visokega Durona samo še enkrat stisnem zobe zaradi hoje po razbitem terenu (žulji) in se odpeljem po hribu navzdol. Hudo (pre)hiter makedamski spust! Sledi še zadnji vzpon mimo cerkvice, pokurim še tisto zadnjo energijo ter zopet spuščanje proti Sasslungo smučarski progi, kjer so nam letos prihranili še kratek klanček in naredili novo gozdno pot. Še malo tekoče gozdne single tik pred ciljem in konec. 

singla tik pred ciljem; foto: sportgraf

 V cilju v 7 urah in 40 minutah, kar je zadostovalo za generalno 2.mesto v ženski kategoriji dolge različice maratona. Zadovoljna s svojo predstavo? Absolutno! Verjetno najbolje odpeljan maraton v mojem življenju! Lahko rečem, da sem od štarta do cilja vse naredila prav. Ostalo ni bilo v mojih rokah (nogah).

večerna podelitev; foto: tadej maligoj

Ob koncu lahko le še enkrat ponovim to, kar sem v zadnjih dneh večkrat omenila: Za moje pojme še vedno najlepši, najtežji in najbolj raznovrsten gorskokolesarski maraton, ki sem ga kadarkoli odpeljala. Ponuja fantastične razglede, dobre single, (pre)strme vzpone. A vsaka še tako čudovita stvar ima tudi svoje slabosti. Upam, da si bodo organizatorji po letošnji izvedbi maratona le natočili čistega vina in si priznali, da se za vsako ceno pač ne da »iti skozi zid«. Imajo odlične pogoje za vrhunski gorskokolesarski  maraton. Letos so poskušali s cifro 4014 udeležencev, vendar je to številka, za katero je jasno, da je že ob lanskih »feedbackih« na takšni trasi enostavno prevelika. Kozarec je bil poln. In potem se še tako dobro in kvalitetno »vino« razlije, izgubi, ostane pa madež.

Letošnji Hero je pisal veliko zgodb. Vsak izmed udeležencev ima svojo. Zgodbe veselja, poguma, sreče in zadovoljstva, pa tudi zgodbe razočaranja, jeze in nemoči. Eni so iskali "heroje" v njih samih, drugi smo tekmovali s časom in sotekmovalci. Ampak primerjati čase na maratonu bi bilo tako zelo nesmiselno kot vreči vse te zgodbe v isti »koš«, pa čeprav bi jih morali, saj smo tekmovali na isti progi?!

Neglede na to, je lepo biti del teh zgodb, biti junak – biti Hero… vendar pride čas, ko si rečeš, dovolj je. Ob neverjetnem navalu na prijave za letošnjo izvedbo, skorajda ne verjamem, da bo naslednjih letih kaj drugače – sploh, ker bo maraton leta 2015 štel tudi za Svetovno prvenstvo v MTB maratonu. 
Brez kakršnegakoli pomisleka prepuščam "biti heroj" še komu drugemu. Dovolj je bilo :) 
www.sellarondahero.com 

Protective BIKE Four Peaks 2014

foto: sportograf

Tista etapna dirka, ki mi je lani splavala po vodi...dobesedno. No, letos sem dobila še eno priložnost...in jo tokrat dodobra izkoristila.
Po Gardi v začetku meseca maja, ko sem štartala v novo "maraton" sezono in se soočila z najdaljšo različico maratona - forma je bila, a mi je očitno manjkal en pomemben dražljaj - pravi tekmovalni naboj - ki sem ga sredi dirke sicer našla, a boljši čas sem pustila v blatu in klancih na začetku; je bil po enem mesecu "tekmovalnega posta" pred mano nov izziv: več kot 900 kolesarjev iz 40 držav na startu štiridnevne gorskokolesarske etapne dirke Protective BIKE Four Peaks .
Etape v skupni dolžini 273 kilometrov in 9.212 višinskimi metri so obljubljaje marsikaj. Leogang, Lofer, Kirchberg, Neukirchen in Kaprun so mesta, ki so gostila start in cilj posameznega maratona, vmes pa vsega po malem. Po uspešnem prvencu lani (čeprav je tekmovanje v bistvu nadaljevanje zgodbe prej znane kot Trans Germany) se je dirka letos lahko pohvalila z svežimi idejami - znotraj posamezne etape so se okronali najhitrejši posamezniki tako navzgor kot tudi seveda navzdol - "enduro challenge" na Hangman, Fleckalm, Wildkogel in Bachler trailih so začinili že tako ne ravno lahke preizkušnje. Čeprav rezultatsko nepomembne preizkušnje, so nekaterim udeležencem pomenile več kot sami maratoni :)))
In če se vrnem na udeležence omenjene preizkušnje. Največ jih je seveda prihajalo iz Nemčije, sledili so Nizozemci, Avstrijci, Švicarji, resnično pisano mednarodno zasedbo potrjujejo tudi udeleženci iz Argentine, Brazilije, Združenih držav Amerike, Kanade, Nove Zelandije, Islandije, Južne Afrike... Nismo manjkali niti Slovenci, ki smo štartali v različnih kategorijah in .z različnimi cilji. Številčno največja je kategorija Men in Master (40+), z izzivom Four Peaks-ov pa se bo spopadlo tudi 75 predstavnic nežnejšega spola. 
In medtem ko Christop Sauser, lanskoletni zmagovalec treh od štirih etap ter posledično tudi skupni zmagovalec dirke namenil ubraniti naslov najboljšega - kar mu je tudi suvereno uspelo, smo se "bicikelpikacomovci" nadejali močnih nog, hitrih gum, dobrih singlc, obilo užitkov ter seveda tudi nekaj "stiskanja zob" vsako etapo posebej. In dejansko se je vse od naštetega uresničilo. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Po napornem (službenem) mesecu maju sem komaj čakala težko zaslužen "odklop" od vsakdanjika in se z največjim veseljem podala skupaj z Bicikel.com prek Alp ekipo proti Leogangu v bližini Zell am See-ja, kjer se je Four Peaks letos začel. Tja smo prispeli pozno ponoči in zato sem lahko šele naslednji dan opazila vse, kar to prijetno mestece ponuja.

1. etapa: Leogang - Lofer (76km/ 2281vm)
Etapa za ogrevanje :)

Celjska zasedba na letošnjih Four Peaksih, Leogang

Start ob desetih, ko je sonce že močno ogrelo prizorišče, je botrovalo mojemu hitremu startu po hribu navzgor - letelo je :) Občutek kot da gre na nož že od samega starta! Klanec nad Leogangom se je dvigoval postopoma, noge so se hitro ogrele in kaj kmalu smo se spuščali po spodnjem delu t.i. "Hangman I traila". Z velikim spoštovanjem sem se spustila v zavit del "enduro challenge-a" in ugotovila, da je strahospoštovanje odveč. Ampak nekateri so se kar pretirano ustrašili tisto nekaj malega blata na progi, neizkoriščanje "band" in pretirano obremenjevanje diskov so me že malo nervirali, ker se je dejansko dalo hitro peljati, če si si le malo upal! No, hvala bogu je bilo "zloglasnega" traila konec in hitro smo se vzpeli nad Leogang do prve feed cone. 

Po spustu iz Hangman Traila, Leogang

Sledilo je še malo offroada in bremzanja na polno po asfaltu navzdol, nato pa naporno 20 km "dirkanje" po ravnini preko Lenzinga do naslednjega asfaltiranega vzpona na Goldener Zweiga, kjer je ustavljanje na feed coni v vročem vremenu prav prijalo. Sledil je še zadnji vzpon na Hundalm - ta je bil vroč, strm, makedamski. Spust na polno po klancu navzdol, na ovinkih je kolo na trenutke tako odnašalo, da sem mislila, da imam prazno zadnjo gumo... ampak bila je polna, samo jst očitno hitra! Proti koncu spusta sem skušala uloviti še nekaj "big wheel-ov" (tventinajnerjev), ampak z mojo "oldtajmer" šestindvajsetko je bila to skoraj misija nemogoče - skoraj :) Škoda za ozek zadnji kilometer v samem mestecu Lofer, ker bi mi uspelo priti v cilj še eno mesto višje. Ampak tudi 12.mesto absolutno med ženskami je prav super uspeh, pod štirimi urami priti v cilj pa tudi vzpodbuden dosežek. Etapa kot takšna nič posebnega, za moj okus čisto preveč asfalta, res malo singlc, čeprav se je na klancih odprl res prelep pogled na pokrajino.

2. etapa: Lofer - Kirchberg (75km/ 2511vm)
Kraljevska etapa :)

Jutro je bilo oblačno, napovedovali so tudi rahel dež med etapo in temu primerno smo bili vsi tudi malo bolj oblečeni. Start ob devetih, noge kar ok, tempo primeren za ogrevanje na prvi klanec proti Waidringer Höhenweg. Spust strm, v eni dooolgi koloni - čisto prepočasi. In vonj po zažganih diskih... Sledilo je zame mukotrpno poganjanje pedal po ravnini, ki bi jo poimenovala "gor/dol ravnina". Zakaj? Mimo Pillersee-ja, St. Ullricha sem izgubila veliko skupino, ki bi mi olajšala dirkanje po ravnini, potem končno najdem grupco - evo, feed cona, se ustavim, ker moram napolnit bidon, ostali pri svojem supportu samo dobili novega in pičili dalje. Jst pa spet čakala na novo skupino tekmovalcev. Ful fajn! Trideset kilometrov malo bolj počasnega tempa me je malo nerviralo, ampak tako pač je. Sam v veter nisi kaj bistveno hitrejši. So bile pa noge zato bolj "sveže" pred zadnjim kraljevskim vzponom na Ehrenbachhöhe nad Kitzbühlom. Po prečkanju Zielschuss Streifa sem zagrizla v več kot 9-kilometrski klanec s 1000 metri višinske razlike. In šlo mi je kar dobro. K sreči se je oblačno vreme s starta nadaljevalo tudi v opoldne, tako da večje sparine ni bilo. Mimo Hahnenkamm-a do vrha in sledil je samo še zadnji 7-kilometrski single trail spust po Fleckalm Trailu. Super, sem mislila. Še malo in sem v cilju. Bolj se ne bi mogla zmotiti! Dež v pretekli noči je trail spremenil v blatno kopel, treking izziv na določenih odsekih je po mojem enduro challenge spremenil v treking challenge!

V cilju, Kirchberg

 Blata do kolen, kot je rekel Keni. Ampak res, toliko driftanja, skakanja, drsenja, plesanja kolesa pod ritjo še nisem doživela. Da ne govorim o vsem blatu in zemlji, ki sem jo pripeljala s seboj v cilj in seveda nisem bila edina. Verjetno smo v cilj iz Fleckalm traila pripeljali par hektarjev zemlje v Kirchberg :) Rezultat: 4 ure, 44 minut; "lucky" 13. mesto v etapi, skupno še vedno na 12. mestu. Škoda za t.i. "gor/dol" ravnino. Jutri le-ta ne bo faktor. Ob koncu se je v cilju prikazalo tudi sonce in čiščenje koles in opreme se je lahko začelo.

In ogromno blata je že prej padlo dol :)

 
3. etapa: Kirchberg - Neukirchen (46km/ 2465vm)

Kratko, a sladko? Predvsem vroče in zanimivo. Štirje vrhovi so lepo zaokrožili sam naziv etapne dirke. Etapa, ki je res lahko rečemo mtbjevska. Ponudila je vse, kar obstaja v svetu gorskega kolesarstva, tudi "traffic jam" ob prvem pravem spustu "Lisi Osl Trailu". Prvi klanec je bil za ogrevanje, ne prestrm, vendar na že kar žgočem soncu, noge proti pričakovanju odlične, zato sem še malo bolj pritisnila proti vrhu ter naravnost prišprintala do začetka traila, ker vem, da zna bit gužva. A malo za tem negativno presenečenje: "stau" in hoja zraven kolesa cca.15 minut. Vse kar sem naredila na prvem vzponu, je šlo v nič, še posebej ko vidim, da so ene izmed punc, ki sem jih na klancu prehitela, ubrale bližnjico in bile kar naenkrat v vrsti pred mano - 50 metrov pa je lahko na oviri (ki to ni bila!) kar hitro pomenila več minut prednosti. In zakaj smo stali v vrsti? V bistvu smešno. Lesen mostiček je bil za nekaj tekmovalcev prevelik izziv in so se ustavili in poskušali iti peš čezenj. A to je bilo za moje pojme težje, kot pa če si se zapeljal čez! Namesto tega si moral kolo dvignit in spustit 1,5m nižje ob mostiček in nato še sam nekako splezat dol. Zamudno, zato se je kar hitro naredil zamašek. Sem pa zato malo počvekala z enim Norvežanom, iz Lillerhamerja, malo o kolesarjenju na Norveškem in Sloveniji. Kar nekaj razlik sva našla. Je čas "sprehajanja" hitreje minil. Končno se mi uspe spet vsesti na kolo in hop po trailu navzdol. Fantastična singla, pa še moje besede o vožnji navzdol v vrsti so se malo obrestovale - dva sta me kar naprej spustila :) - pa tudi drugače moram reči, da je večina tekmovalcev resnično upoštevala pravilo hitrejšega, z menoj vred. Fair play večine udeležencev, lahko rečem. Kar prehitro je bilo konec spusta in že smo se zopet vzpenjali, ravnine na tej etapi praktično ni bilo. Sledil je še en tehnično zahteven, a hiter spust po Harlassenger trailu. Super filing na spustih! Sledilo je malo asfaltna do vasice Aschau do prve feed cone. Vročina pa že kar huda, še bolj je prišla do izraza v naslednji uri, ko smo dobesedno plezali najprej po makedamski cesti, nato pa  po gorski s travo in kamni posuti stezi, ki jo je kaj kmalu zmanjkalo in sledila je kratka, a vroča kozja stezica, kjer si kolo pač še malo potiskal do vrha Stangenjocha. Sama dolina do vrha pa resnično lepa, a pogled navzgor ti ni omogočil le lepih pogledov, pač pa tudi pogled na majhne pikice tam nekje proti vrhu - ja, vseskozi si imel na očeh, kam vse še moraš priti - ti in tvoje kolo! Nekako mi je uspelo prispeti do vrha, malce predaha in sledil je hiter makedamski spust v dolino do druge feed cone, kjer sem zopet napolnila bidon, pojedla nekaj malega in gasa dalje. Zadnji klanec na najvišjo točko letošnjih Four Peaksov, 2100+m visoki Wildkogelalm. Sedem kilometrov in cca 800 višinskih metrov. Makedamske ceste, ki je ni in ni bilo konec. Ko sem mislila: "skoraj pri vrhu sem", neee...za ovinkom nov pogled navzgor. Še plezamo. Sonce je prav žgalo, jst pa ostala brez tekočine. Nekje kilometer in pol pred vrhom sem se tako ustavila in kar v potočku natočila nekaj sveže vode. Vrh Wildkogelalm-a je postregel s čudovitim razgledom na Grossvenediger in ostale vrhove pokrite s snegom. Ampak to sem videla šele proti večeru, ko so nas peljali na Pasta Party. No, če se vrnem nazaj na etapo, zadnjemu vzponu je sledil dooolg spust po Wildkogel Trailu, na vrhu posejan s takšnimi in drugačnimi kamni, nekaj visokimi dropi, sledil je koreninast, a hvalabogu suh odsek, kjer smo se spet šli "enduro" - trasa je že bila enduro, sam kolesa žal ne. Prava preizkušnja za roke, moje so zdržale brez problema :). Čeprav kilometrsko dolg spust, je minil hitreje kot včerajšnji blatni, na koncu dohitim še sotekmovalko, kar mi je dalo novega zagona in do cilja sem poskušala pridobiti še nekaj dragocenih sekund. To mi je tudi uspelo in v cilj sem prišla v 4 urah in 19 minutah na 12. mestu, skupno pa sem zavoljo moje hitre vožnje navzdol pridobila eno mesto in se pred zadnjo etapo pozicionirala na 11.mesto absolutno med ženskami. Ni slabo :)

Sprint v cilj, Neukirchen

4. etapa: Neukirchen - Kaprun (75km/ 1955vm)

Še zadnja etapa. In borba za ubranitev 11. mesta, saj mi je za ovratnik dihala "Craft-Rocky Mountain-ka". Start je bil do prvega klanca nevtraliziran, tako da se je etapa začela s 5-kilometrsko živčno vožnjo, ko samo pospešuješ in bremzaš. Kaj kmalu smo zagrizli v klanec, kjer so so noge, čeprav že utrujene, kar lepo vrtele. Do vrha Muhlbachtal-a je šlo lepo v ritmu, potem pa sem proti stopničastemu Platwaldu nekako izgubljala moč. Morala bi dati v sebe kak gel, a kaj ko mi želodec tega nekako ni dopuščal. Vsaj pijačo sem nekako še lahko spravila vase. Po prvem spustu in feed coni na Panoramabahnu sem napolnila bidon, vzela polovico banane in se poskušala čim hitreje spraviti na kolo, saj se je bližalo 30 kilometrov ravninskega dela proti Kaprunu. Kmalu za feed cono nas je nekaj zavilo v napačno smer in tako smo kar nekaj minut pustili na sami trasi. Je bila pa skupina nato malo večja :). Sledil je hiter, a netehnični spust v Mittersill, kjer se je pričela "ravnina", ki je malo napenjala in malo popuščala. Moje počutje pa vedno slabše. Tako zelo, da sem se morala ustaviti, saj se je želodec odločil "sprazniti". No, na to pa nisem bila pripravljena, niti se mi še nikoli ni kaj takega zgodilo. Spijem malo vode in nadaljujem z vožnjo. Skozi Stuhlfelden, Uttendorf, Niedersill in Piesendorf sem se tako zborbala v nekem zmernem tempu, da nisem preveč dvigovala srčnega utripa, saj se želodec nikakor ni hotel umiriti. Vročina pa vedno bolj izrazita. Končno prispemo v Kaprun, kjer nas čaka še zadnji vzpon na Maiskogel - 9 kilometrov in 700 višincev. Nič posebnega, a v mojem stanju še kako težak vzpon. 

Vzpon na Maiskogel, Kaprun

In za začetek vzpona kar po smučišču navzgor do feed cone. Ob žgočem soncu je pogled navzgor razkrival dolgo kačo kolesarjev, ki bolj ali manj hodijo drug za drugim. Nekako se privlečem do feed cone, napolnim bidon in nadaljujem. Opustila sem misel na to, da bi lahko ubranila 11. mesto, cilj je bil samo omejiti škodo in priti do cilja. Klanca ni in ni hotelo biti konec, jaz pa že popolnoma brez energije. Rekla sem si, "ti samo poganjaj pedala!" Končno vrh, sledil je samo še spust po Bachler trailu nazaj v Kaprun in cilj, kjer niso manjkali tudi Celjski navijači.  
Uspelo mi je priti v cilj, vsem težavam na zadnji etapi navkljub. Škoda, da sem jih imela, kajti po rezultatih sodeč, tudi ostale sotekmovalke niso preveč blestele. Na koncu se mi je 11. mesto izmuznilo za manj kot minuto, a sem tudi z 12. mestom absolutno med ženskami super zadovoljna. 

Tik pred ciljno črto, Kaprun

Four Peaks štiridnevna etapna dirka je bila tako zaključena. Mislim, da uspešno za vse Biciklpikakomovce. Primož vrhunsko, Matej na začetku nekaj manj zadovoljen, kasneje so se tudi njemu, kot je rekel, noge zavrtele. Sama pa nad rezultatom tudi navdušena. Za kaj več bi pa na tako specifični trasi potreboval "bigwheelse" :), "bidon" support na progi, saj se je večina, če ne kar vsi, s katerimi smo bili boj za najvišja mesta, takrat enostavno švignili v grupi naprej. Ampak generalno gledano smo super odpeljali. 
Absolutni zmagovalec pri moških Cristoph Sauser, pri ženskah pa Petra Marchart-Robeischl. 
Vsi rezultati 
Sama organizacija Four Peaksov je bila praktično brezhibna. Vsa gostujoča mesta so navdušila. Odlični pasta party, dobro založene okrepne postaje ter izredno raznovrstna ponudba hrane in pijače v cilju. Zmagale pa so Terme v Kaprunu. Najboljši tuš v juniju! :) Tudi na sami progi, razen tistega dolgega čakanja na Lisi Osl trailu organizacija ni šepala. Avstriji kolesarski turizem vsekakor ni tuj. V kombinaciji z nemško organizacijo pa tvorijo dobro ekipo, ki verjamem, da tudi v prihodnje ne bo razočarala. V Sloveniji lahko o tem na žalost samo sanjamo. Škoda. Ker imamo fantastične terene, čudovito pokrajino in odlične naravne pogoje za organizacijo kakršnegakoli gorskega turizma...a nimamo zdrave kmečke pameti!