torek, 18. junij 2013

Vsaka stvar, pa čeprav slaba, je za nekaj dobra...

Hja, kaj naj rečem...sem upala, da bo moj naslednji zapis o moji prvi (verjetno tudi zadnji) etapni mtb dirki, pa je moje "upanje" odplavalo po Donavi in ne vem kateri reki vse še, navzdol. Dobesedno!

Nekaj dnevno močno deževje je povzročilo masivne poplave tudi v krajih, kjer naj bi izvedli trase štirih etap Four Peaks-a. To organizatorjev sicer ni ustavilo, je pa dobesedno ustavilo kar nekaj nesojenih udeležencev tega dogodka. Tudi naju z Matejem - v prvi vrsti iz čisto moralnega vidika, po ogledu posnetkov krajev skozi katere bi se morali voziti, mi je bilo čist mimo se vozit in dirkat, medtem ko je nekaterim samo dan ali dva pred tem, voda uničila dobesedno vse! In ker vem, kako je, ko lahko samo nemočno gledaš, kako voda uniči vse...sem se s težkim srcem strinjala z Matejem - Four Peaks letos odpade... Da o transferju do samega Ruhpoldinga niti ne govorim - "stau" na avtocesti, dostop sila vprašljiv, sploh kar se 7m+ dolgega avtodoma tiče - spoznavanje novih, ozkih in ne vem kakšnih cest s tako veliko "igračo" ni mala šala.

Zato sem poskušala te moje težko prigarane proste dni izkoristiti za prave male mini priprave, ki so glede na zadnje dni prav dobro uspele. Ker se moja rebra še vedno "oglašajo" je mogoče stavek, da je vsaka stvar, pa čeprav slaba, za nekaj dobra, še kako na mestu. Medtem pa se je vreme bistveno spremenilo in nič kaj toplo vreme je zamenjala vročina, ki ne popušča. Tako se zopet prav veselim obiska Dolomitov - Hero maraton s startom v Selva val Gardeni je letos zaradi dolge zime še bolj brutalen s svojimi 90km in 4350vm. Upam, da moja rebrca tole preživijo, ker forma se nedvomno dviga... kako visoko pa lahko posežem bo odvisno tudi od sreče - upam, da se tehnica sreče v letošnjem letu končno nagne na pravo stran... mojo stran :)

sobota, 01. junij 2013

Garda 2013

Zamujam...vem...pred mesecem dni sem preživela (spet) enega najlepših, sproščujočih in dogodivščin polnim tednom, ki pa mi je zaznamoval in "naredil" mesec maj še težji v smislu delati tisto, kar počneš rad. Pa gremo lepo po vrsti...

Na Gardo sem se odpravila utrujena v pravem pomenu besede. Nor tempo v službi je naredil svoje, prehlad in kašelj sta se v mesecu aprilu počutila še kako domače pri meni in ni mi preostalo drugega kot, da spakiram torbe, kolo in se odpravim težko pričakovanim počitnicam z novim izzivom nasproti v Rivo del Gardo. Prva dva, tri dni mi je deževno vreme čez dan še kako koristilo - spanje brez budilke, z dopoldanskim cappucionem in sprehajanjem po ulicah Rive in Arca, kosilom brez hitenja, popoldanskim kolesarjem (po dežju VEDNO posije sonce) - napolnila sem si "baterije". 


Sredi tedna so nas že pošteno zanimale nove trase Rocky Mountain Bike maratona, zato smo se upajoč, da so neznane trase že označene podali v raziskovanje. Čez čas se je izkazalo, da je trasa še daleč od tega da bi bila vsa označena, tako da smo se kar precej "navozili" in se ob tem tudi izgubili. Ampak bilo mi je všeč, raziskovanje (ne)znanega, ure na kolesu so minevale, kot so hitro minevali tudi dnevi. Bližal se je nedeljski maraton, kjer sem si zadala odpeljati novo traso Extrema maratona (94km in 3813vm), ki je obljubljala bolj mtbjevski maraton kot v prejšnjih letih. Pa je prišel četrtek, 2.maj, ki je moje cilje zaradi, še vedno pravim "neumnega" padca, spremenil. Padla sem preko belance, se že ujela na roke, ko mi je v rebra s polnim "reboundom" udarila sprednja guma! Ostala sem brez sape, se vseeno hitro pobrala in razen parih prask mi ni bilo nič, razen bolečine v rebrih - pain in the ass! O slabi volji in moji jezi sploh ne bom govorila. Moja napaka, moj problem. A jaz ne bi bila jaz, če tega problema ne bi želela čimprej rešit! Kreme, streching, protibolečinske tablete, počivanje na ležalniku ob bazenu v petek in stanje v soboto je bilo že neprimerno boljše. Pravzaprav takšno, da sem se v soboto odločila odpeljat Extremo.


Nedeljsko jutro je napovedalo lep dan in strah pred morebitnim dežjem, ki bi še dodatno otežil baje že tako ali tako težko traso je bil odveč. Moja bolečina pa je bila tudi v meji normale. In tako sem se odpeljala na štart, upajoč da bo šlo. In je šlo, vsaj na začetku. Prvih par kilometrov je bila trasa maratona speljana identično prejšnjim letom - se pravi "super fast speed" po glavni cesti naravnost v "cik-cak lijak" pot, kjer se naredi gužva in se počasi v dveh kolonah prebijaš po poti navzgor. To, da gre počasi mi je bilo glede na moje stanje všeč in v tem tempu sem maraton tudi nadaljevala. Po cca 15 km, ko so se noge že ogrele in me je čakal "Obersdorf" (strmina, ki smo jo s prijatelji tako poimenovali že pred leti - strm asfaltni klanec s pogledom daleč naprej) sem poskusila malo bolj pritisniti na pedala, dvigniti pulz oz. pospešiti dihanje... bolečina je bila vsekakor prisotna, a niti ne tako moteča. Prvi razcep je bil v kraju Calino (17 km), kjer se je trasa razcepila na Piccolo desno ter Grande in Extremo na levo. 

Kam? Levo seveda :) Po nekje dveh kilometrih mimo mene prisopiha Mirč, vpraša kak gre, rečem "bo, gremo dalje". Začne se prvi spust, da bo mokro mi je bilo jasno, ker je bila prva singla speljana po grabnu, kjer druga kot blato, kamenje in vodo niti ni bilo za pričakovat. Pljusk in smo že blatni do čelade - to je pač mtb in tudi zaradi tega mi je všeč (očitno tudi mojemu Scalpelu, ki neha "cvilit"). Zvozim prvi zahteven del, pred mano malo zaštrikajo, gremo peš in potem hop, spet na kolo čez blatno kopel naravnost med spolzke korenine. Gužva in drsenje naredijo svoje, mimo prileti "oštja" iz Gorice, nekaj benti na ostale kolesarje, pozdravi :) in drvi dalje. Po gozdni poti se pripeljemo do doline Val Lomasone, kjer se začne drugi večji vzpon čez Malga Vigo na Sentiero dei Russi. In na tem vzponu spoznam, da se organizatorji z višinskimi metri vsekakor niso hecali. V petih kilometrih vzpona do "feed" cone smo se dvignili za več kot 600 metrov, s tem, da so bili nakloni na določenih mestih po moji oceni blizu 25-30°! Potem se je makadamska cesta vzpenjala bistveno bolj položno in že nas je čakal nov "roknrol" po singlah navzdol z dodatkom mokrega odpadlega listja - bilo je kar nekaj padcev, pa žal tudi kak odstop. Kmalu za tem se je trasa ponovno razcepila na Grande in Extremo, jaz pa pred odločitvijo - kam?! 

Razum je premagala želja po izzivu in moj "firbec" kako izgleda najbolj ekstremna različica maratona. Zavila sem na Extremo. 

Po kratkem spustu nas je čakal tretji daljši klanec dolg približno 9 kilometrov, ki v štartu ni bil pretirano zahteven proti koncu pa se je pokazal v vsej svoji veličini - 1,5 km "plezanja" po betonski poti z zobmi na krmilu! Pa niti slučajno ne dol stopit - ker si prisiljen hodit do vrha, tako strmo je bilo. Bilo je težko, priznam, a mi je uspelo prevozit, kar mi je dalo vedeti, da noge so v dobrem stanju, rebra pa...ne več. Bolelo je, vedno bolj, na spustih je še nakako šlo, ker so roke in noge skupaj z vzmetenjem absorbirale tresljaje, ko pa sem prišla gozdno območje enoslednic Prati del Granzoline - Gorghi me je par zaporednih sunkov zlomilo in ni me sram priznati - potočila sem tudi kakšno solzico. Teren pa za uživat! Singlce dol, gor, levo, desno... Škoda, sem si mislila in z zadnjimi napori prišla do "feed" cone pred San Giovanni del Monte na 66 kilometru. V tem delu so se vse tri trase zopet združile. Vzela sem si kakšno minuto več za postanek, gel in ploščico več in se poskušala pripravit še na zadnjih 28 kilometrov. 

Gremo dalje. Najprej spust poznan že iz prejšnjih let, nato pa presenečenje z novo singlo, ki ji je sledil strm (zopet) betoniran klanec (nič novega), spet malo singlce, vmes še spust po gozdu, kjer si dobil občutek, kot da si "padel" iz četrtega nadstropja :) , pa spet malo gor-dol po gozdu nazaj na hiter makadamski spust iz prejšnjih let. Vsega sem imela že poln "kufer", ko mi izza ovinka s sireno pripelje še rešilec! Še dobro, da sem ga slišala in se pripravila za srečanje, ker prostora za dva ni bilo! Ko je mimo na cesti pripeljal še drugi, mi ni bilo več prijetno pri srcu. Tako sem se z mešanimi občutki odpeljala po cesti navzdol do novega razcepa pri Doss del Clef. 

Vsi, ki so se odločili za Piccolo in Grande so se odpeljali po cesti navzdol, vsi "ta nori" pa smo morali premagati še cca. 4 km makedamskega vzpona na Bocca di Tovo, ki je bil vse prej kot položen, spust pa tako ali tako še bolj začinjen. Ker niti pod točko razno že dolgo nisem več "dirkala" ampak se odločila prepeljati traso, sem seveda zavila po cesti navzgor. Kozarec coca-cole me je malo dvignil, da sem premagala še te zadnje kilometre vzpona, pri spustu pa nisem pretiravala, zadnji spust je itaq zmagal :), ampak v celoti se na prvo žogo z moje strani ni dal prepeljati. Potem me je čakalo samo še nekaj malo ravnine in veter v prsi ter cik-cak po ulicah Rive vse do cilja. Po sedmih urah in dvajsetih minutah sem dosegla tisto, kar sem si pred štartom zadala - prepeljati Extremo. Vse ostalo tisti trenutek ni bilo pomembno. 

 končno v cilju;  foto @Andrej

Naslednji dan se mi moja odločitev, odpeljati cel maraton, pa čeprav ne hitro, ni več zdela tako zelo pametna. Rebra so bolela pri vsakem gibu, da o vdihu niti ne govorim. Na srečo ni  nič počeno ali zlomljeno, le udarjeno. Vendar je to vseeno pomenilo mirovanje in počitek. Kar mi v mesecu, ki je bil pred mano ni niti malo dišalo. 

Težko je, ko slišiš bolelo bo še vsaj en mesec, ti imaš pa pred seboj cilje, ki bi jih rad izpolnil. Najlažje je obupat, se vdati v usodo. Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi naredila vse, da bi bolečina čim prej izginila. Večino bolečine, kot sem izvedela kasneje na fizioterapiji, je bilo zaradi prepone. Fizioterapija pri nr.1 fizioterapevtih Mateju, Robiju in Juretu, t.i. superhrana :) in predvsem želja ter trma po izboljšanju so bili dovolj za to, da sem danes lahko odpeljala skoraj na polno na mojem domačem vzponu na Celjsko kočo. In bila na koncu nasmejana do ušeš. Pa ne za to, ker bi se ne vem kako hitro peljala (osebni rekord mi je ušel za 50s, optimalno pripravljena bi ga lahko veliko več kot izboljšala), ampak za to, ker sem se sploh lahko peljala - ker nisem obupala, ker sem šla z glavo skozi zid in uspela :).

Danes sem prebrala tole misel: "Če ne moreš zmagati, se bori. Če se ne moreš boriti, se skrij. Če se ne moreš skriti, zbeži. Če ne moreš zbežati, zmagaj!" Moja zgodba meseca maja...

Čez par dni pa nov izziv, ki me čaka: Four Peaks (aka Trans Germany) .
EDIT: izziv, ki je dobesedno splaval po vodi :(