Hja, kaj naj rečem...sem upala, da bo moj naslednji zapis o moji prvi (verjetno tudi zadnji) etapni mtb dirki, pa je moje "upanje" odplavalo po Donavi in ne vem kateri reki vse še, navzdol. Dobesedno!
Nekaj dnevno močno deževje je povzročilo masivne poplave tudi v krajih, kjer naj bi izvedli trase štirih etap Four Peaks-a. To organizatorjev sicer ni ustavilo, je pa dobesedno ustavilo kar nekaj nesojenih udeležencev tega dogodka. Tudi naju z Matejem - v prvi vrsti iz čisto moralnega vidika, po ogledu posnetkov krajev skozi katere bi se morali voziti, mi je bilo čist mimo se vozit in dirkat, medtem ko je nekaterim samo dan ali dva pred tem, voda uničila dobesedno vse! In ker vem, kako je, ko lahko samo nemočno gledaš, kako voda uniči vse...sem se s težkim srcem strinjala z Matejem - Four Peaks letos odpade... Da o transferju do samega Ruhpoldinga niti ne govorim - "stau" na avtocesti, dostop sila vprašljiv, sploh kar se 7m+ dolgega avtodoma tiče - spoznavanje novih, ozkih in ne vem kakšnih cest s tako veliko "igračo" ni mala šala.
Zato sem poskušala te moje težko prigarane proste dni izkoristiti za prave male mini priprave, ki so glede na zadnje dni prav dobro uspele. Ker se moja rebra še vedno "oglašajo" je mogoče stavek, da je vsaka stvar, pa čeprav slaba, za nekaj dobra, še kako na mestu. Medtem pa se je vreme bistveno spremenilo in nič kaj toplo vreme je zamenjala vročina, ki ne popušča. Tako se zopet prav veselim obiska Dolomitov - Hero maraton s startom v Selva val Gardeni je letos zaradi dolge zime še bolj brutalen s svojimi 90km in 4350vm. Upam, da moja rebrca tole preživijo, ker forma se nedvomno dviga... kako visoko pa lahko posežem bo odvisno tudi od sreče - upam, da se tehnica sreče v letošnjem letu končno nagne na pravo stran... mojo stran :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar