Je ena izmed redkih prireditev na katero se pripeljem z MTB-jem direktno na štart, saj je Socka iz Celja oddaljena dobrih 15km. Še vedno ko sem se pojavila na štartu me je pozdravilo lepo sončno vreme in še vedno mi je uspelo priti na travnik kot prvi med predstavnicami nežnejšega vzpona. Tudi tokrat. Vzpon predstavlja nekje 2km strmega asfaltnega terena in 2km dokaj zahtevnega makedama, ki ne dopušča popuščanja. In kot bi trenil si na vrhu. No ja, to mogoče velja za Robija Vrečerja, ki je na vrh pridrvel kot prvi, nekaj časa za njim pa vsi ostali. Tudi meni je uspelo prisopihati po 23 minutah in nekaj sekundah na cilj, kjer sem si privoščila Red Bull in počvekala s kolesarskimi prijatelji. Toda priti v cilj je bilo vse prej kot enostavno. Že dan poprej sem “postrelila vse metke” in noge na štartu niso obetale hitrosti. Toda po začetnem šoku sem nekako začela funkcionirati, noge so se zavrtele, čeprav mi je bilo pošteno vroče. A vroče je bilo tako ali tako vsem, ki smo sopihali po klancu navzgor. Na polovici je proga zavila na makedamski del, ki je bil na srečo v senci dreves, a zaradi tega nič lažji, saj je bila podlaga mehka, drseča in strma – a tu sem se še vedno znašla in se odpeljala tako kot je treba. Noge so že pošteno pekle, glava je bila razgreta, a z vsako minuto sem bila bližje cilju, ki je bil letos malce podaljšan, a vsaj zame prijetno presenečenje. Še “aufzic” do cilja in sledil je zaslužen počitek.
Preprostost in sproščenost prireditve je tisto nekaj več, kar pritegne, klepet s prijatelji dodana vrednost, luštno okolje pa smetana na torti. Človek ne potrebuje veliko, da je srečen, vsaj jaz osebno ne – delam, kar mi je všeč, čeprav to pomeni tudi trpeti, a trpeti z nasmehom na obrazu, biti obkrožen s prijatelji, ki se znajo nasmejati ter preživeti dan v naravi – to je bil včeraj zame pojem sreče. Do naslednjega leta, ko se obeta še en lušten vzpon na Strnadov travnik!
Foto: Tomaž Stojan
Ni komentarjev:
Objavite komentar