KJER NI IZRECNO PREPOVEDANO, JE ZAŽELJENO….

… stavek, ki ga je izrekel še en navdušen pristaš gorskega kolesarjenja zavedajoč se, da je to v naši državi le pobožna želja. V sosednjih državah pa vsakdanjost. In zato ni čudno, da se vedno ko zapeljem z makedamskih cest na gozdne poti počutim prikrajšano za svobodo, ki jo imam samo zato, ker si jo moram vzeti in ker mi ni dana. Pa čeprav s tem ne uničujem gozdnih poti in ne ogrožam nikogar drugega kot sebe na kakšnem strmem spustu. Toda raje padem na mokrih koreninah sredi gozda kot pa na razbiti asfaltni cesti pod avto. Zavedam se, da se povsod najdejo izjeme, ki potrjujejo pravila, vendar se te izjeme lahko izlušči in s časom se le-te izgubijo. “Divjajo” lahko tudi po bike parkih ali posebej za njih označenih poteh, ki pa jih pri nas na žalost ni. In zato pogrešam table kot jih vidiš recimo na Kronplatzu, kjer smo bili z družbo pred mesecem dni. Z vrha Kronplatza imajo v dolino speljano freeride progo, ki je namenjena samo kolesarjem, medtem ko so pohodnikom namenjene druge pešpoti. In je volk sit in koza cela… Z našo zakonodajo pa še dolgo, žal utopija.

Ko bi se le upoštevalo mnenja nekaterih – http://www.delo.si/novice/slovenija/zakaj-gorski-kolesarji-le-s-hitrostjo-do-40-km-na-uro-v-naravi.html (odstavek Kolesa bi jasno ločili od motornih vozil) - bi stavek: ”kjer ni izrecno prepovedano, je za zaželjeno” zvenel bistveno drugače…