petek, 08. julij 2011

SELLA RONDA HERO...Choose to be a Hero if it be for one day only...

Mesec julij je v gorsko kolesarskih vodah tudi mesec maratonov v najlepših kotičkih različnih pokrajin širom Evrope. Julij je tudi predvidoma tisti mesec, ko sonce v Dolomitih postreže z neverjetno kuliso. In v tako fantastični kulisi se je letos odvil gorsko kolesarski po domače MTB maraton, ki nosi ime Sella Ronda Hero. Maraton je bil premierno predstavljen lani, letos pa so ga izvedli drugič. In to nadvse uspešno. Že ime te ne pusti hladnega, ko pa vidiš internetno predstavitev, ti gredo dlake na rokah dobesedno pokonci in v sebi začutiš novo željo po izzivu. 82 km in 4200vm čistega mtb užitka….
Sella Ronda Track 3D

Pa sem se prijavila v mesecu januarju in šla novemu izzivu nasproti. Bolj kot se je bližal 2. julij, bolj nestrpna sem bila….kaj, kako bo zgledalo, ali je težko… Ker zaradi nevšečnosti, ki so se nam prigodile v mesecu maju vse do zadnjega niti nisem vedela ali se bom omenjenega maratona lahko udeležila (beri: ostala brez mtb kolesa), se nanj nisem posebej pripravljala, pač gremo ga odpeljat brez kakršnihkoli ciljev in pričakovanj. In tako sva šla, Primož in jaz, naložila kolesa v Traffica, vzela s sabo najnujnejše in se odpeljala izzivu nasproti.

Maraton ima svoj štart in posledično cilj v manjšem kraju Selva Val Gardena (Wolkenstein) v osrčju italijanskih Dolomitov. Leži v dolini, okoli nje pa se bohotijo mogočni vrhovi Dolomitskih vršacev zaokroženi v Gruppo del Sella in Gruppo del Sassolungo v višino nad 3000 metrov. In trasa maratona poteka okoli teh dveh zaokroženih skupin gora čez njune prelaze. Organizatorji maratona te presenetijo že pred štartom. Organizacijsko in medijsko vrhunsko podprt dogodek, ki te ne pusti malodušnega, edini minus dobijo za podeljevanje štartnih številk, kjer je kljub omejitvi števila udeležencev maratona na 1500, nastala dolga vrsta čakajočih na svoj “štart paket”. In ko so sponzorji takšnega dogodka GORE BIKEWEAR, ENERVIT, DEUTER, SCOTT, GUASTO je vrečka presenečenja dejansko izredno bogata: nahrbtnik, kolesarska majica, muf, energijske ploščice in geli… Po prevzetih številkah, sva odšla na večerjo v obliki makaronov k sosedoma Mateju in Petri v avtodom, kjer smo predebatirali kaj nas čaka naslednji dan. In čeprav smo se pogovarjali o verjetno strmih in tehnično zahtevnih terenih, sem si mislila: eh, sej bo šlo. Naslednji dan sem se na ta stavek velikokrat spomnila.

Jutro je bilo z eno besedo: mrzlo. Saj drugega na skoraj 1600 metrih nadmorske višine v osrčju Dolomitov ni za pričakovati. Vendar je pogled navzgor nakazoval na lep, s soncem obsijan dan. Potem ko spiš sicer na mehkem, v spalni vreči, zraven kolesa in ugotoviš, da imaš malo zmrznjen nos, se kaj hitro vstaneš in pretegneš. In ugotoviš, zakaj pa le ni bilo malo bolj toplo ponoči – okno na Trafficu je bilo vso noč spuščeno in spala sva na vsega 3 ali 4 stopinjah Celzija. No ja, vsaj temperaturna aklimatizacija je bila popolna. Po jutranjem prebujanju in pripravi koles smo se rahlo premraženi podali na štart.

Štartni prostor je že grelo sonce in 1500 navdušencev se je treslo od pričakovanega štarta. S Primožem sva imela štartno številko, ki naju je poslala v predzadnji boks, tako, da sva vedela, da bo do poka štartne pištole minilo še nekaj časa. Tudi v redu, se bo vsaj malo ogrelo. In se je začelo. Najprej za vse tiste s štartnimi številkami pod tisoč, nato vsi ostali. Takoj po štartu pa…klanec, najprej kilometer asfalta, nato makedam in nepregledna kača kolesarjev. V bistvu je bilo kot bi se zaletel v steno. Takoj mali zobnik spredaj in največja dva zadaj. Pa smo šli…v dveh vrstah, en za drugim, prehiteval si, če si imel seveda moč in energijo, po sredini. Neumorno pritiskanje pedal, sopenje in koncentracija…vrag je vzel šalo že po enem kilometru maratona. Kaj kmalu sem že prvič »shodila«. Seveda še zdaleč nisem bila edina. Ker je trasa maratona speljana ob ali po smučišču, so nakloni ponekod dosegli enorme vrednosti, dodajmo še razbit teren in rezultat je tukaj. Štiri kilometre je bil dolg prvi vzpon in vozila sem ga okoli 50 minut! Ampak, ker rezultat ni bil v prvem planu, se s tem nisem obremenjevala. Gremo naprej.

Z vrha nad Passo Gardena (2.298mnv) sem s kotičkom očesa ujela izreden razgled, ki ga je ponujalo jutranje sonce. Prelepo. Sledil je spust v dolino mimo Colfosca do Corvare. Večinoma po singli, vendar z manjšo lepotno napako – v zgornjem delu se je zaradi »ožine« trase vse skupaj rahlo zabilo in iz vožnje po najboljšem delu single ni bilo nič. Dejstvo pač je, da so nekateri precenili, drugi pa podcenili svoje sposobnosti pri vožnji navzdol. Tako sem del spusta imela tudi slovensko družbo, ki je ugotovila, da bi se tudi raje peljala navzdol, kot pa čakala. Predvsem komentar enega izmed njih se mi je vtisnil v spomin: »nism prišu hodit sem, če b’ hotu it peš, bi ostal doma in šou na Šmarno goro.« Ker pa se mi ni pretirano mudilo, sem pač počakala, da se lijak »izteče« in hop na kolo. Super spust v dolino je minil kot bi trenil in zopet nas je čakal klanec. V Corvari se je maraton prvič razcepil, in sicer: na dolgo preizkušnjo z 82 km in 4200 vm in krajšo preizkušnjo 50km in 2600 vm. Kar se izbranih razdalj tiče si se moral za izbrano razdaljo odločiti že pri prijavi. Seveda sem se prijavila na daljšo razdaljo, ki po podatkih vključuje 36 km single traila, 35 km off roada in 11 km ceste. Tudi klanec proti Pralongiji (2157mnv) je bil daleč od položnega, a je bil vsaj malo krajši. Predvsem pa se je neumorno pritiskanje na pedala poplačalo na vrhu, ko se odprl edinstven pogled na vrhove naokoli ter planoto, ki se je razgibano vlekla v daljavo. Vse zeleno, sredi te zelene barve pa bele potke, ki so risale črte v zeleno podlago. V tako lepem vremenu naravnost čarobno!

Iz Pralongie je nato sledil spust po čudovitem single trailu do Passa Campolongo in naprej do Arrabe. Tehnično zahteven spust na nekaterih delih, ki je zahteval – če si ga hotel odpeljati na polno – veliko koncentracije in pozornosti pri prehitevanju počasnejših. Iz Arrabe se je proga spustila navzdol za kar nekaj km po asfaltu (večina asfaltne podlage na trasi prav v tem delu) in nekje na 30 km smo pričeli z vzpenjanjem na najvišjo točko herojskega maratona, 2351 m visok Sourasass. In to kakšno vzpenjanje! Ko sem dan prej gledala graf trase, je črta, ki označuje ta klanec v določenem odseku postavljena skoraj vertikalno (sodeč po grafu se naj bi v 2 km dvignil za 600vm) preden rahlo popusti. »Eh, saj bo šlo, sem si mislila, dan prej – saj tudi je šlo, ampak dejansko smo ta dva km bolj kot ne prehodili ob kolesu. Hoja me je dejansko psihično utrudila, ne glede na to, da mi rezultat ni bil prioriteta. Vmes sem malo »plezala« tudi na kolesu in jih v ta klanec tudi kar nekaj prehitela…kolesarjenje s 4-5 km/h je še vedno hitrejše od pešačenja ob kolesu! Kaj kmalu sem uspela prevoziti tudi najvišjo točko maratona in sledil je kratek spust in nato prečni single trail do Passo Pordoi (2239mnv), ki je priljubljen prelaz med cestnimi navdušenci kolesarstva.
Ampak ker govorimo o MTB maratonu, smo po asfaltu naredili slaba 2 km in že je sledil tehnično zahteven spust proti Canazei-u (1450mnv), kjer ni manjkalo korenin, dropov, skal… Dejansko si kar padel v Canazei, kjer se je trasa zopet postavila pokonci in začeli smo zadnji daljši vzpon na Passo Duron (2280mnv).

Prvi del vzpona je potekal po gozdni makedamski cesti, ki je bila tehnično nezahtevna, vendar izredno strma. Po najbolj strmem delu je sledilo 4 km vožnje po ravnem (beri: seveda ni bilo ravno, ampak glede na strmino prej, se ti je zdelo kot da se voziš po ravnini), nakar si se skozi gorske pašnike počasi prebijal po skalnatem in razritem terenu vse do prelaza Duron. Sledil je samo še spust v dolino, vsaj tako sem mislila, vendar me je po parih km lepih trailov in cest presenetil še en vzpon – presenetil zato, ker sem bila 100%, da je Duroi zadnji klanec (površno sem pogledala graf dan prej)….in spet prenos 28-36 na »hard«. Dejansko je bil zadnji del maratona, kjer se dolgi razdalji priključi tudi kratka, zame precej naporen, saj je teren zelo valovit, kjer lahko dejansko razviješ visoke hitrosti, če ti seveda noge to dopuščajo. In ne glede na to, da maratona nisem odpeljala na polno, sem bila v tem zadnjem delu že precej utrujena, ampak trmasta kot sem, nisem popustila in se v nekem zmernem tempu pripeljala vse do cilja, kamor dobesedno padeš – ne boste uganili – po single trailu! Utrujena in zadovoljna sem za traso potrebovala celih 7ur in 13 minut, osvojila 10. mesto absolutno med ženskami in 2. mesto v kategoriji. Ob dejstvu, da sem maraton šla odpeljat, sem z rezultatom zadovoljna, ker vem, da je rezerv ogromno! Po odličnih makaronih s polivko (ne moreš verjet, ampak Italijanom dejansko ne uspe razkuhat testenin), Coca-Coli in štrudlom na pasta party-u sva se s Primožem utrujena, a zadovoljna in z novo izredno izkušnjo odpeljala proti domu.
Ena izmed številnih lepih trailov in single trackov...
Če se ob koncu ustavim še pri organizaciji takšnega tekmovanja. Že na daleč se vidi,da je finančno in medijsko podprt. Okrepne postaje – ni da ni. Dobil si tisto, kar si potreboval – vodo, izotonični napitek, gele, ploščice, sadje, celo sendviče. Štart paket, pasta after-party, bogate nagrade za najhitrejše, označenost trase ter nešteto ljudi, ki so se trudili, da bi se vsak na trasi in ob njen počutil dobro. Vidi se, da se znajo iti! In da so podprti z vseh strani! Kar je pri nas še vedno utopija…
Ob zaključku…

Dejstvo je, da je Sella Ronda Hero maraton, ki na dolgi razdalji ponuja vse, kar od MTB maratona pričakuješ in še več! Dejstvo pa je, da dolge razdalje tega maratona, kot verjetno tudi krajše, ne moreš odpeljat nepripravljen. Strmi klanci, tehnično zahtevni single traili in nenazadnje tudi višina naredijo svoje. Zato menim, da je vsak, ki je odpeljal ta maraton, dejansko lahko heroj v pravem pomenu besede.
CHOSE TO BE A HERO IF IT BE FOR ONE DAY ONLY… Highlights of 2011 Edition
Foto: Sportograf, 2011

Ni komentarjev:

Objavite komentar