Uradna stran
Letošnji maraton je bil že 17. po vrsti. Prvega maratona se je, zdaj že davnega leta 1995, udeležilo 650 izziva željnih kolesarskih navdušencev. In skozi leta je ta številka naraščala vse do številke 3500, ki je tudi magična številka za vse, ki se želijo prijaviti na ta maraton. Praviloma se vsa razpoložljiva mesta zapolnejo še pred koncem junija. Posebnost maratona, ki je navsezadnje gostilo tudi Svetovno prvenstvo v XC maratonu (2008), je ta, da poteka eno leto v smeri urinega kazalca, naslednje leto pa v obratni smeri. Letos smo naredili obrat “skupaj z uro”. Omenjena trasa je tudi nekoliko krajša z manj premaganimi višinskimi metri. Med samim tekmovanjem pa se lahko odločaš med daljšo (115km in 3357vm) in krajšo (60km in 1785vm) razdaljo maratona. Ker je maraton namenjen večjemu številu kolesarskih navdušencev, je temu primerna tudi trasa, ki tehnično ni preveč zahtevna, vzponi in spusti so večinoma dovolj široki za prehitevanje, najdeš pa tudi nekaj single trailov. Večina se jih odloči preizkusit noge na krajši razdalji, biti na kolesu 6+ur pa je na voljo tistim, ki se odločijo svojo vztrajnost preizkusiti na 115 km razdalji.
Sliši se enostavno. Pa je res? Izkušen kolesarski maček bi rekel: ” Nič posebnega.” Tisti, ki mu je izziv prekolesariti 40 km na kolesu in po možnosti vmes osvojiti še kakšen hribček, pa to predstavlja nekaj nepojemljivega. Dejansko je lahko vsaka takšna preizkušnja še kako naporna in tudi tisto, ker se nam včasih zdi nemogoče s časom pridobi na verjetnosti. In verjetnost, da izboljšam svoj rezultat na omenjem maratonu bi bila pred 4 leti znanstvena fantastika, danes pa izziv prve vrste. In ko nekaj rečem, naredim vse kar je v moji moči, da to tudi zgodi. Brez popuščanja.
Sobota, 9.julij….pogled na uro je dal vedeti, da moramo na štart maratona, če želimo biti čim višje v štartnih boksih. Skupaj s Primožem, Simonom in Bokijem smo se odpeljali do štartnega prostora, ki se je že dodobra napolnil s kolesarji. Sonce in dokaj visoke temperature so napovedovale lep sončen dan. Upala sem, da se bodo noge vrtele kot se morajo. Štartali smo ob 7.30 uri, ko je pok pištole na stotine koles pognal v lov za časom. Njihovi lastniki pa so jim narekovali ritem.
Začela sem zmerno, čeprav te množica kar sili k čim hitrejši vožnji. Kaj kmalu sem ujela ritem in se ga držala, saj sem približno vedela kako hitra moram biti. Prvi klanec na maratonu je zelo razgiban in se kasneje prelevi v valovit teren, speljan po gozdnih cestah. Kaj kmalu sledi razcep obeh razdalj, kjer se pač ne smeš zmotiti pri izbiri, saj poti nazaj ni več. Daljša trasa je bila že dvakrat zapored moj izziv in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Medtem, ko je tiste na krajši trasi čakal na razcepu spust, smo tisti na daljši po krajšem tehničnem spustu spet pritisnili na pedala, saj nas je čakal vzpon na Piazza San Silvestro (Silvesterplatz), kjer so bohotijo gorski pašniki. Moram reči, da mi je prvi vzpon in nato hiter spust hitro minil, še posebej sem si dala duška v zavitem singlu tik preden priletiš v Versiaco. Nato nas je čakalo nekje 4km ravnine do San Candida (Innichen), kjer je fino najti nekaj zavetrja v večji skupini kolesarjev. Vendar moraš imeti srečo, da se ta skupina pelje dovolj hitro. Sama sem si želela malce višje hitrosti, vendar sem tako privarčevala nekaj moči za naslednji težak vzpon na Helm Rotwand (2050mnv). Na hitro pograbim banano in pričnem z vzponom na ta, vsaj zame, bistven del maratona. Trasa se v tem delu najprej stopničasto vzpenja, tako da so spremembe ritma pogoste. Po 5km “žagic” pa se začne klanec, ki ne popusti, proti vrhu je trasa speljana delno tudi po smučarski progi, zato je določen odsek praktično nevozen, tako, da s kolesa stopi prav vsak….tudi prvi! Na srečo pa je to le kakšnih 100 metrov in že si nazaj na kolesu… in malo pod vrhom 10km vzpenjanja na vrh Rotwanda. Na vrhu ugotovim, da sem precej hitrejša kot sem bila v prejšnji izvedbi, kar mi da dodatno energijo in po tem, ko si napolnem bidone, oddirjam v dolino po makedamski cesti, ki se nato prelevi v razbit makedamski odsek. Tam skoraj poletim čez kolo, ker me zaradi malce večje hitrosti preseneti luknja. Ampak, ker imam očitno devet življenj ali pa sposobnost reagiranja na višjem nivoju kot sem mislila, mi uspe uiti padcu.
Skozi lepši del (beri: off road, single trail) naravnost uživam, ko pa se spuščam iz Moosa nazaj proti San Candidu, točneje proti manjšemu vzponu na Haunoldhutte, me zagrabi manjša lakota. Geli v mojem žepu se počasi redčijo in upam, da sem dobila nekaj nove energije za vzpon, ki te lahko odreže ali pa da nov elan. Ne bom rekla, da me je odrezal, mi je pa malo pristrigel peruti. Sledi hitro vrtenje pedal do Dobiacca (Toblach), kjer si na okrepni postaji postrežen kot kralj. Napolnejo mi dva bidona, vzamem banano in ploščico in že odkolesarim naprej, saj mi pogled na uro daje nov zagon. Malo za okrepno postajo sledi zanimiv vmesni šprint. Trasa maratona namreč poteka tudi čez tekaški center v Toblachu, kjer so naredili šprint na vrhu hribčka, ki obenem predstavlja tudi streho omenjenega centra. Kratek, a strm šprint, kjer lahko, če nisi previden, kaj hitro strgaš verigo. Temu sledi nekje 12km poganjanja pedal po progi, ki jo pozimi uporabljajo za smučarski tek. Trasa se vseskozi malo vzpenja, vendar so hitrosti na tem delu velike. Običajno. Tokrat ni bilo tako, ker mi je načrte prekrižal kontra veter. Pa sem stisnila zobe in se podala v boj z vetrom, saj zavetrja ni bilo na vidiku, ne spredaj, ne zadaj….šele po par km dobim par sotrpinov, vendar je bila njihova hitrost še manjša od moje, zato sem šla naprej. A glej ga zlomka! Po 2-3km ugotovim, da se vozijo v mojem zavetrju…malo spustim, da bi kdo menjal, pa nič. Tipično! Zato mi na primer gredo na živce cestni maratoni – vedno se nekdo skriva v zavetrju – potem pa je ponosen na svoj rezultat, ki mu ga je v resnici prinesla “grupa”; tukaj bi poudarila, da je profesionalno cestno kolesarstvo, kjer ima vsak svojo vlogo v ekipi zame nekaj povsem drugega in me taktično navdušuje. “Dobro, vas bom že” sem si mislila in pred okrepno postajo pred zadnjim vzponom vzela iz žepa gel ter naredila nekaj požirkov vode. Ker sem imela oba bidona skoraj polna, sem na okrepni postaji švignila mimo vseh “skrivačev”.
Čakalo pa me je še približno 9 km vzpenjanja na Platzwiese (Prato Piazza), planoto, ki leži na 2000 mnv in kjer ti krave znajo narediti tudi krajšo zaporo, če se znajdejo na poti.V tem delu sem začela plačevati davek pokurjene energije v boju z vetrom, obenem pa je sonce pribijalo skozi čelado kot noro. Bilo je res vroče. Ponavadi sem bila v ta vzpon še polna energije, tokrat na Platzwiese brez moje trme ne bi prilezla tako hitro kot sem. Vedela sem, da me čaka samo še spust proti Villabassi, ki sem ga odpeljala na polno in v cilj pridrvela s časom 6 ur in 24 minut, kar je pomenilo 11.mesto absolutno med ženskami in 1. v kategoriji. Najbolj pomembno pa je bilo, da sem izpolnila lasten cilj – izboljšanje svojega časa. Pred mano pa je bilo še 6 dni uživanja ob odkrivanju novih poti po okoliških krajih… o prigodah in dogodivščinah teh šestih dni pa ob kakšni drugi priliki.
In če na koncu povzamem celoten zapis…Dolomiti Superbike maraton je namenjen vsem – tistim, ki tekmujejo, tistim, ki uživajo in tudi tistim, ki imajo radi nove izzive. Ima svojo tradicijo, ki jo v času maratona začutiš na vsakem koraku, saj se vsi na ta dan posvetijo dogodku. Pri organizaciji sodeluje ogromno prostovoljcev, ki se zavedajo, da je to tisto, kar jim prinaša prepoznavnost, goste in nenazadnje tudi reklamo in denar. Lepo je videti, da pomagajo prav vsi…otroci na okrepnih postajah delijo bidone in energetske ploščice, mimoidoči navijajo, na prireditvenem prostoru ne manjka ne hrane, ne pijače. In to nadvse okusne. Vsako leto pa je bogat tudi štartni paket, saj sponzorji vedno pripravijo kakšno kvalitetno stvar, ki ti pride prav pri kolesarjenju. Letos so pripravili kratke kolesarske majice, lani kolesarske brezrokavnike… Za vsakega se dejansko najde nekaj in mislim, da ni kolesarja, ki bi iz Villabasse odšel nezadovoljen.
Foto: Sportograf, 2011
Ni komentarjev:
Objavite komentar