torek, 03. julij 2012

Sella Ronda Hero 2012

Gruppa Saslongo

 

 

...Sella Ronda Hero - Where Heroes Dare...


Upaš ali ne upaš....to je bilo vprašanje, ki je rojilo po glavi 2012 (2013) udeležencem, ki so se prijavili na enega najtežjih mtb maratonov na svetu. Po enem letu zopet na štartu ene najbolj fascinantnih prog sredi italijanskih dolomitov, Selvi Gardeni (Val Gardeni). Maraton presežkov, se strinjajo vsi, ki so se ga udeležili. Maraton na katerem ne gledajo, kako speljati stvari po liniji najmanjšega odpora, ampak kako maraton narediti še boljši. Organizacijsko in medijsko podprt dogodek, ki pusti vtis. Napak pravzaprav ni, če pa že so, se organizatorji na njih učijo in jih hitro popravijo.
Letos sem imela možnost preživeti v Val Gardeni malce več dni - ni mi bilo treba dvakrat reči. In iz 30+ stopinj oditi na svež gorski zrak je predstavljalo le še smetano na torti...

Sella Ronda Hero maraton - 84 kilometrov, 4200 višinskih metrov.

"finish area" dan pred maratonom

Cilj letošnjega maratona je bil izboljšati lanski čas in tako odpeljati maraton pod sedmimi urami. Realno je bilo to dosegljivo, vendar na dan maraton misija nemogoče. Zakaj? Zaradi dežja - nevihte, ki je v zgodnjih jutranjih urah spremenila zgoraj omenjen cilj v misijo nemogoče oz. »Kdo si upa?« Ker je bil letos štart posameznih kategorij različen, je bilo časa do »našega« štarta še celo uro po prvem poku pištole. Rahlo rosenje se je v tej uri spremenilo v močan naliv, ki na 1500 metrih ne pomeni nič dobrega, kar se temperatur in možnosti sneženja tiče – čeprav sredi poletja...


Gremo na štart, ne gremo na štart, gremo na štart...v našem apartmaju štirje "neučakanci" pol ure pred štartom dejansko nismo vedeli kaj narediti...a sama sem si rekla, da če ne grem in čez pol ure preneha deževati, bom najbolj jezen človek v Val Gardeni! In ni bil problem v razmočenem in drsečem terenu, ampak v tem, da sem letos enkrat že vozila v takšnih razmerah, rezultat tega pa je bil novi nepotrebni finančni strošek in prehlad. Žal nismo profesionalci, zato to ni nepomemben razlog. Kocka je padla – gremo na štart in na prvem klancu se bo kaj hitro videlo kakšne so razmere. Tako se na hitro oblečem, v žepe dam gele in ploščice, napolnim bidon in pridem v štartni boks minuto pred štartom, Primož celo pol minute prej...malo je še deževalo, a kaj kmalu niti nisi vedel ali si moker od dežja ali od pota, saj se proga vse od štarta hitro vzpenja... pravzaprav se v prvih 4 kilometrih dvigne za več kot sedemsto metrov na Dantecepreis (2296 m). Nekje po petdesetih minutah prikolesarim na vrh, kjer presenetljivo ni bilo preveč mrzlo, prav tako je prenehalo deževati in ker me je skoraj nemogoče prepričati v odstop, niti ni bilo pravega razloga za to, sem se spustila v dolino proti Corvari, s tem pa »vrnitve nazaj«, razen odpeljanih celotnih 84 km in 4200 vm, ni bilo. Četudi začne snežiti, deževati ali kaj podobnega...te v vsakem primeru čaka kar nekaj vzponov in spustov, če želiš priti nazaj v Val Gardeno.


Takoj na začetku makadamskega spusta sem nekako obudila upanje na izboljšanje lanskega časa, vendar je to isto upanje kaj hitro uplahnilo, ko smo prišli na singlo, ki vodi čez smučišče, kjer se je začela prava drsalnica – kolesa in tekmovalci pa s(m)o plesali »roknrol« po celotnem smučišču...blato, drseča trava, voda, zarošena očala – dobitna kombinacija za spektakularne padce, ki pa sem se jih izognila. Vendar takšne razmere niso dopuščale vratolomnih spustov, pa tudi tisti, ki niso zaupali v svoje sposobnosti so naredili kar precejšnji zastoj. Škoda, ker spust mimo Colfoschka v Corvaro je lahko pravi izziv in uživancija. Do konca spusta sem bila že skoraj »slepa« - očala zapacana z osušenim blatom, vidljivosti skoraj ni bilo. A na srečo se je kmalu začel novi klanec na Pralongio, kjer sem za silo uspela očistiti očala, saj brez njih zaradi leč na blatnih spustih ne morem voziti. Spomin na lanski osupljiv razgled na vrhu je bil v oblačnem vremenu pravi balzam, čakal pa me je nov tehnično zahteven spust proti Passo Compolongo, kjer je tudi  »feed« cona. Še prej pa malo »slide stila«, mimo drsečih korenin in »slaloma« med počasnejšimi tekmovalci. Na Compolongu pa prvi pravi postanek za praktično vsakega udeleženca. Blata na kolesu in na meni za kakšen kilogram, na hitro očistim očala, blato okoli menjalnikov poskušam odstraniti kar s prsti, napolnim bidon in gremo dalje – v nove drseče in blatne odseke – super izziv v takšnih razmerah. Brez težav na spustih zagrizem v nov klanec, kjer se začnejo prvi problemi, blato naredi svoje in menjalnik le še s težavo prestavlja, kar pomeni novo ustavljanje in čiščenje (kolikor pač lahko narediš z vodo iz bidona in prstmi). Klanec na najvišji vrh Sourasass (2351 m) je še vedno enako strm kot lani, tako, da hoja ob kolesu pričaka prav vsakega tekmovalca na daljši različici maratona. Spust oziroma prečenje proti Passo Pordoi (2239 m) pa me je že malo razjezil – zakaj? Ker se po singli praktično ni dalo prehitevati, še posebej »zanimivi« so bili določeni udeleženci s kratke trase (skupaj se trasi združita prav na tej singli), ki so potrebovali 5 minut, da so se odločili ali bi se peljali ali ne... in če dirkaš na rezultat je to več kot moteče. Tukaj sem izgubila ogromno časa in dokončno izgubila upanje na izboljšanje lanskega rezultata. Podobni problemi so bili na spustu proti Canazei-u, ampak zdaj je bilo tako ali tako vseeno. Edina dobra stvar je bila ta, da je posijalo sonce in nas dodobra ogrelo. Slabost tega pa, da se je veriga popolnoma osušila in brez olja na verigi je bil menjalnik zopet na težki preizkušnji. Še vzpon na Passo Duron (2260 m) in malo gor in dol vse do Val Gardene, ki me je pričakala v soncu. Pogled name pa verjetno za smejat – blatna od glave do pet, besna zaradi »zastojev«, ki so mi onemogočili boljši rezultat ter obenem vesela, da sem se odločila odpeljati maraton slabemu vremenu zjutraj navkljub. Maraton sem prevozila v 7 urah in 27 minutah, kar je za te razmere pomenilo 2. mesto v kategoriji HobbyW absolutno. Škoda, ker razmere niso dovoljevale več, ker noge so bile "ta prave".

Po povratku v apartma nas je čakalo čiščenje koles, čevljev, tuširanje...in proti popoldnevu odhod na "pasta party" z zaključno prireditvijo, ki je bila res velik spektakel. Očitno znajo narediti pravi šov.


Najboljši profesionalni kolesarji.
Podelitev najbolšim v absolutnih kategorijah.

Gruppo Sella v ozadju.
Po zaključnem večeru se je dodobra zjasnilo tudi nebo in napovedalo prijetno sončno nedeljo, ko so se ceste okoli Sella gorovja zaprla za promet in so ceste in prelaze Gardena, Sella, Pordoi in Campolongo zasedli kolesarji na tako imenovanem "Sella Ronda Day" dogodku. Tudi mi smo šli na izlet po okoliških hribih in planotah, ravnine pa tukaj praktično ni - ali greš gor, ali pa se pelješ dol... Tako smo prekolesarili zadnji del krajše različice maratona, se povzpeli na Passo Sella in raziskali okolico, šli do ciljnega prostora zloglasne smuk proge pod Sas Lungo gorovjem in turo zaključili s skutino rezino na trgu v Gardeni. Bolj popoln dan v Dolomitih bi bil samo še, če bi šli na SellaRondaMTBTour , a vsega v treh dneh ne moreš videti ali narediti. Zato se v te kraje definitivno še vrnem. 
Za konec še uradni video, ki vsaj malo v sliki pokaže, čemu smo bili priča letošnji udeleženci MTB HERO maratona. Izziv, ki te žene, da poskusiš znova in znova...
Link do videa: Sella Ronda Hero 2012


Ni komentarjev:

Objavite komentar