Dolomiti Superbike 2012

Nor mesec je za mano. Nor v smislu dogajanj, doživetij in zgodb. Zato zamujam tudi z določenimi objavami. Ampak zdaj verjetno bo čas tudi za te stvari....tudi za Dolomiti Superbike maraton, ki je letos potekal 7.julija s startom in ciljem nikjer drugje kot v Villabassi. In letos zopet v smeri, ki je zahtevna in predvsem doooolga :). 120 kilometrov in 3822 višinskih metrov je bilo treba prevozit, razmere za kolesarjenje pa takorekoč idealne. Tokrat sva s Primožem ubrala podobno "pot" kot pred letom dni v Selvo Gardeno. Traffic nama je služil kot prevozno sredstvo, spalnik in počivalnik :) dan pred soboto kar na travniku (parkirišče) pred Villabasso. Nič nama ni manjkalo, celo družba je bila super in povrhu še slovenska :).

V Traffica gre vse :)))

Sobotno jutro nas je pričakalo v rahli meglici in malo pred sedmo uro zjutraj sem že stala v štartno-ciljnem prostoru. Pok pištole in nato v klanec, sprva asfalten, po krajšem spustu pa se je pričel dolg makedamski in nato asflatiran vzpon na Platzwiese (Prato Piazza) 2000 metrov visoko. Noge pa se nekako kar niso zavrtele, zato tudi malenkost slabši rezultat na vrhu.

Platzwiese 2000 mnv

Sledil je hiter spust, kjer sem hitro uspela najti "spustaški" ritem in kar drvela sem mimo ostalih. Še dvakrat čez potoček in že smo hiteli proti Toblachu, kar po progah, ki pozimi služijo za tek na smučeh. Noge so se začele vrteti, tako da mi je bilo kar malo žal, da se je bilo potrebno ustaviti na "feed coni" in narediti zalogo za najtežji del maratona. A tako pač je. Saj se ti malo stoži, ko vidiš kako večina leti mimo in se jim bidoni kar podajajo, a izziv dohiteti in prehiteti jih nazaj, je prava motivacija za nadaljevanje. Poženem se v lov in kaj kmalu dohitim tudi nekaj deklet, ki so se odločile za daljšo različico maratona. Na Haunoldhütte nad San Candidom presenetljivo prehitevam, čeprav je klanec kratek in strm. Navzdol se ne pustim čakat in že se prične del trase, ki sicer izgleda ravninski, vendar v tem "ravninskem delu" pridelaš skoraj 400 višinskih metrov. In prav v tem delu nekaj novih odsekov, kjer ni manjkalo niti tiščanja kolesa po strmem travniku navzgor - kar tako, malo nepričakovano. Ko prikolesarimo v vasico Moos nas po prečkanju reke čaka strm vzpon na razbeljenem soncu na 1900 metrov visok vrh smučišča Rotwand.

Moos in prečkanje reke pred zahtevnim vzponom na Rotwand

Ta klanec se je vlekel v nedogled....a očitno se mi je tako samo zdelo, ker sem bila na vrhu izredno hitra glede na moj prejšnji rezultat na tej trasi. Zopet počakam, da mi napolnijo bidona, vzamem še ploščico (na tem mestu naj omenim, da imaš na t.i. "feed conah" na voljo prav vse in včasih mi je kar žal, da se mi vedno tako mudi) in že me čaka razbit, skalnat a hiter spust do Kreuzbergpassa (Passo Monte Croce)....in ne glede na zahteven spust prav uživam. To je to!

Nekaj singl po gozdu razbije monotonost makadamskih odsekov...

Sledi vzpenjanje na gorske pašnike in vratolomen spust nazaj v dolino, kjer pa ne manjka t.i. "hupslčkov"....malo gor, malo dol...ampak meni je tokrat to ustrezalo, saj sem poskušala svojo hitrost ohranjati tudi kadar je "napelo". V Innichen - San Candido sem dobesedno pridrvela, napolnila bidone in odhitela naprej. Tokrat so bidoni ostali na svojem mestu in se zgodba izpred dveh let, ko mi je poln bidon padel s kolesa (brez tekočine pri 30 stopinjah cele dve uri) ni ponovila. Noge so bile "taprave", kar sem ugotovila na zadnjem večjem vzponu na 1850 metrov visok Silvesterplatz - Piazza San Silvestro, kjer mi je uspelo prehiteti ogromno tekmovalcev in tudi tekmovalk. To mi je dalo dodatnega zagona in zdelo se mi je, da letim tako navzgor kot tudi navzdol. Pogled na uro in hiter izračun mi je povedal, da bo potrebno pritiskati pedala do konca za izpolnitev mojega cilja - odpeljati maraton pod sedmimi urami. Tako sem dala glavo dol in gasa naprej...

Zadnji spust proti Villabassi pa tako ali tako ne vem kako sem ga odpeljala, vem samo da izredno hitro, še kolo je "zacvililo". Uspelo mi je! Rezultat izpred dveh let sem popravila za skoraj deset minut in ciljno črto prepeljala v času 6:56:26, osvojila 1. mesto v svoji kategoriji ter 22. mesto absolutno med ženskami. Konkurenca je bila izredna, saj je maraton štel v serijo UCI, tako da je bil na štartu sam svetovni vrh gorskokolesarkega maratona, tudi v ženski kategoriji. Zadovoljna sem tako zapuščala Villabasso skupaj s Primožem, ki mu je končno uspelo "rešiti se" četrtih mest in se uvrstiti na 2. mesto v svoji kategoriji ter 64.mesto absolutno. To je bil vrhunski rezultat ter dobra napoved za Craft Bike Transalp, kjer sem pisala malce drugačno zgodbo.

"No brakes" na ciljnem spustu :) ... zdaj bi bil pa že čas za kak freeride spust!