Natalia's Blog: TRANSALP doživetja

Craft BIKE Transalp 2012 - osemdnevna etapna dirka preko Alp, 619 kilometrov in več kot 21.000 višinskih metrov - z gorskim kolesom.
Tokrat v vlogi support teama Primožu in Mateju, skupaj s Petro sva tudi midve bile svojo "bitko".

V prejšnjem mesecu se je vse vrtelo okoli Transalpa....uredi to, uredi ono, smo kaj pozabili, logistika, finance, oprema, kaj je še treba? Priznam, vse skupaj je bolj utrujajoče kot sam trening. Toda za spremembo tokrat meni ni bilo potrebno pritiskati na pedala, ampak skrbeti za čim bolj tekoč potek dnevov, ki so si sledili eden za drugim s svetlobno hitrostjo.
Med 14.7. in 21.7. smo bili del veliko kolesarske karavane, ki je "potovala" čez alpe. Vsak dan nov kraj, nova doživetja, nov kolesarski praznik. In prvič sem imela priložnost opazovati zaplete in potek dogajanja s strani gledalca, support teama in ne izza balance :) ... bilo je res zanimivo.
Dnevi so leteli, dogodki so si sledili, starti in cilji etap so se menjavali kot po tekočem traku. Lahko bi napisala cele "litanije" o dogodivščinah na poti (vsakodnevno javljanje je objavljeno na bicikel.com spletni strani - povezava: Bicikel.com prek Alp na Transalpu ), pa se bom osredotočila mogoče samo na zadnji dan, zadnjo etapo letošnjega Transalpa, ki je name naredila še posebno močan vtis.
Tradicionalno se zadnja etapa konča v meni zelo poznani Rivi del Gardi. In po osmih dneh dogodivščin, neštetih kilometrih, dirkanjem s časom (tako ali drugače) se vse zaključi na Rivi. Da je vse skupaj še bolj zanimivo, se nočno neurje, ki je divjalo nad Madonno di Campiglio, zjutraj malenkost umiri in na štartu etape je dež še zmeren, nato pa se kmalu potem nebo "odpre" in vso pot do Rive neusmiljeno lije, grmi, strele švigajo sem in tja... res ne bi bila rada v vlogi tekmovalcev v tistem trenutku. Toda Garda je Garda, si rečem...tam nikoli ne dežuje cel dan! In glej ga zlomka, s Petro se pripeljeva v Rivo, dež začenja pojenjati in izza oblakov že kuka sonce! Ko končno uspeva najti prostor za parking avtodoma se hitro odpraviva v ciljni prostor, kamor že prihajajo najhitrejši tekmovalci. In v ciljnem prostoru popustijo vse zavore...veselje, solze sreče, utrujenost in vzhičenost, blata za izvoz, premočeni in utrujeni eden za drugim kapljajo v cilj....Oblaki se dokončno razkadijo in modro nebo nakaže, da bo preostanek dneva sonce tisto, ki bo narekovalo tempo kolesarskega zaključka.
Primož in Matej prvič v življenju uspešno prikolesarita v cilj etapne dirke. Zadovoljna, utrujena, polna takšnih in drugačnih vtisov... nič drugače ni s preostalimi udeleženci.

po zaključku zadnje etape

Na Rivi se ustavi čas....čustva, ki so del tega velikega kolesarskega praznika prevzamejo prav vsakega. Padejo vse ovire, napetost se sprosti in vsi zadovoljno ugotavljajo - uspelo mi je! Oči se mi malenkost orosijo. Čeprav nisem prekolesarila teh 8 etap, sem z njimi "živela" osem dni, ki so bili vse prej kot enostavni. V bistvu sem v teh dneh spoznavala tisti drugi del gorskega kolesarstva, tisto kar vidijo vsi gledalci in ostali opazovalci...gorsko kolesarstvo je način življenja - toliko življenskih izkušenj in paralelk lahko potegneš...mtb ti lahko ponudi neizprosen boj z naravo, mtb ti lahko da vse tiste občutke boja s samim seboj, ponudi ti fantastične razglede najbolj čudovitih kotičkov narave, ko je potrebno kdaj tudi peš, ko ti drsi po mokrih koreninah, se blato nalepi na tvoje kolo, ko sonce neumorno pripeka, ti pa sebe in svojega zvestega spremljevalca na dveh kolesih vodiš do cilja - preko strmih poti navzgor in navzdol, potem ko ti skale, dropi, traili poskušajo to čim bolj otežiti. Ampak vztrajaš, ker ti to predstavlja izziv. In ko prideš ves blaten, izmučen, popraskan, včasih tudi krvav v cilj...zajoče tudi kolo.
Transalp ima tako v vsaki ekipi po štiri zmagovalce - dva kolesarja in njuna kolesa.

zaslužen počitek v cilju :)

Za konec lahko rečem, da je bilo lepo biti del CRAFT Bike Transalpa 2012. Naslednje leto zopet? Misel, ki se mi je utrnila ob "zlaganju" slik, video posnetkov v predstavitev Transalpa je bila naslednja: Pametne ideje pridejo same po sebi - ko so neumne stvari že narejene! "Neumnost" pa v tem primeru rodi nov izziv, ki se ga lotiš, če le uspeš dobiti priložnost. Zato...še pridemo!

Nekaj malega slik pa spodaj: