četrtek, 7. marec 2013

Konec zime, pomlad...prihajaš?



Letošnja zima je nam kolesarjem res dala "tinte piti"! Vsaj v zadnjih dveh mesecih. In mislim, da se prav nič ne motim, če rečem, da ima večina snega že vrh glave vključno z menoj. Pa imam rada sneg in snežne radosti, da ne bo pomote. Ampak saj veste, kako pravijo: "Vedno si želiš tistega, kar tisti trenutek nimaš." 

V zimskih razmerah pač najdeš nove izzive, ki ti popestrijo vsakdanje aktivnosti. Gazenje po celem snegu gor, dol, gor, dol v snegu, vetru, tudi soncu. Marsikdo si verjetno ob vsem tem kidanju misli, kako se mi v snegu ljubi "rinat" v okoliške hribe? Ampak meni je "fajn". Ko se pokrajina obleče v belo, ko ti mehak sneg škripa pod nogami, ko v snegu ustvarjaš prve sledi in se kristali oblikujejo v male snežne kepice, ki drsijo po snežno beli podlagi... Predvsem pa se lahko umakneš od ponorelega vsakdanjega sveta, težav in skrbi, si spočiješ glavo. Tako se mi velikokrat v glavi porodi misel: "Če je glava nora, celo telo trpi!" K tej misli pa skoraj vedno dodam nadaljevanje: "...da včasih telo mora trpeti, da se glavi lahko spočije!"

Tek na smučeh - Rogla.

Če posije še sonce, se pa tako ali tako odpraviš v snežno pravljico. In "miganje" v takšnem je podobno letenju :)

Mrzlica z najmanj metrom snega.

Tolsti vrh me je v letošnji zimi videl kar nekajkrat.

Čeprav se mi včasih stoži (ker sem pa vseeno bolj naklonjena toploti), da ne živim v temperaturno prijetnejših krajih čez celo leto, to pri nas lahko hitro rešiš s "skokom" na morje. Dve urci vožnje in iz sneženja se pripelješ na sončno in toplejšo obalo. Pa čeprav samo čez vikend. To sva s Primožem v mesecu februarju dvakrat tudi naredila. In ni mi bilo žal. Sprememba okolja, toplo sonce, suhe ceste (še vedno je kolo v prvem planu) ti dajeta novo energijo...in minevajo ure, se vrtijo kilometri in se nabira višina. Tisti, ki morsko obalo v naši bližini (Istra) enačite z ravnino, živite v zmoti. Vseskozi gor-dol. Ampak ima tudi to svoj čar - kot pravi eden izmed mojih kolesarskih "sotrpinov": "Če je ravno, ni zabavno!"
Motovun

 Barbariga

Marsikdo me vpraša zakaj toliko ur preživim na kolesu, prekolesarim nešteto kilometrov(vsaj za tiste, ki si ne predstavljajo narediti več kot 30 km na dveh obročih) in se preganjam po hribih gor in dol? Kratek odgovor bi bil: "Zato!" Malce dajši pa: "Življenje je polno stvari, aktivnosti in ljudi, ki te lahko osrečujejo in tisti, ki se tega zaveda je lahko vesel. Tisti, ki pa si vse to dovoli doživeti in izkusiti pa je lahko srečen!" In jaz sem si to dovolila!

Ni komentarjev:

Objavite komentar