torek, 15. julij 2014

Julijski festivali in kolo

SOČA OUTDOOR FESTIVAL
Na povabilo organizatorja sem se v soboto, 6.julija udeležila Soča MTB maratona v Tolminu. Uradna stran

Dolino Soče nisem obiskala že nekaj časa, zato sem se tega festivala še posebej veselila. Pa še lepo se je udeležiti kakšne prireditve tudi v Sloveniji, da se ne vozimo samo v tujino. 
Vstajanje ob štirih zjutraj mi je predstavljalo nočno moro, a sem se nekako spravila pokonci. Še preden sem se dobro "zbudila", že sem lahko opazovala smaragdno reko Sočo, ki se je vila po dolini. Na prireditvenem prostoru v Tolminu nas je najprej presenetila jutranja ploha, kasneje pa se je naredil prekrasen in sončen dan. Ker sem se maratona udeležila prvič (lani se je festival organiziral sploh prvič) nisem poznala trase, seznanjena sem bila samo z dolžino in višinskimi metri (46 kilometrov in 1500 višinskih metrov). Kratko, a sladko. Vsaj zame. Na štartu se je znašlo kar nekaj znanih imen slovenskega kolesarstva in kar nekaj rednih udeležencev maratonov. Prvo ime je bila nedvomno Tanja Žakelj, ki so jo organizatorji prav tako povabili in se je vabilu tudi odzvala. Vse spoštovanje. 

Trasa samega maratona je bila tako speljana na planino Razor, v 20 kilometrov dolgem, a nezahtevnem vzponu. Po koncu tega vzpona, v katerem smo oddelali večino prej omenjenih višinskih metrov se je prava uživancija šele začela. Spustili smo se na Tolminske Ravne, v Zadlaz, luštne single in teren. Po prvem daljšem spustu smo se zopet dvignili skoraj do Čagra, sledil je nov trail in spust v Polog, še malo "terena" in po makademski cesti ter travi nazaj na sotočje Soče in Tolminke, kjer je bil prireditveni prostor. Sam maraton mi je bil res všeč. Prvi del vzpona sicer nič posebnega, ampak nekako moraš priti "gor", da se lahko potem spustiš dol :). Drugih 20 kilometrov+ so bili pa čisto mtbjevski. Single, dobri in urejeni traili, res so se potrudili. Trasa super označena, okrepčevalnic na poti še preveč :), redarjev dovolj. Trasa, ki vsekakor ima svoj potencial, če jo še malo podaljšajo bo pa že kičasto :).

Lahko rečem, da sem v slabih treh urah na kolesu doživela vse tisto, kar od mtb maratona pričakujem. In mislim, da je bila trasa vse prej kot avtocesta navzdol, kar je za našo zakonodajo že kar pravi mali čudež. A upam, da je to samo začetek nečesa velikega, tradicionalnega. Menim, da je bil maraton všeč prav vsem, ki so se na traso podali, bilo jih je okoli 150. Med moškimi predstavniki je zmagal Daniele Braidot, ki je ugnal Miho Halzerja na drugem in Lenarta Noča na tretjem mestu. Pri ženskah sem v cilj prišla na pričakovano drugo mesto za aktualno evropsko prvakinjo v cross-countryu, Tanjo Žakelj in pred Švicarko Simone Schaerer. Glede na dolžino trase je bil maraton le bolj podoben XC dirki kot pa maratonu :) ...zato sem po prepeljanem maratonu še kakšno uro in pol odkrivala lepote doline Soče na kolesu. V mislih sem sicer imela še en krog po trasi, a je sonce že močno pripekalo in še enkrat 20 kilometrov vzpona na žgočem soncu bi bilo preveč. Glede na vreme je osvežitev v Soči še kako pasala. Še hladna pijača in "zmaga" je bila popolna. Ob tem naj omenim, da sem bila nadvse vesela, da se je maratona udeležilo tudi večina punc iz celjske MTB runde, ki so dokaz, da se da, če se hoče. In to z nasmeškom na obrazu. Ja, v Celju se definitivno miga tudi na kolesu. Še enkrat, bravo punce! Vem, da je bilo to za večino ogromen zalogaj, čeprav se je meni zdelo prekratko. A še nekaj let nazaj bi takšna trasa tudi zame pomenila nekaj nepredstavljivega... 

Celjska ženska MTB runda

Razglasitev v kategoriji

Celjani na Soči

Generalka pred Dolomiti Superbike je tako uspela. Občutek na klanec je bil dober, navzdol z malo rezerve zaradi nepoznavanja terena, ki je bil po jutranjem dežju še masten in moje že tako zlizane gume niso imele pravega oprijema. Generalno gledano sem odpeljala optimalno, čeprav so rezerve definitivno še bile. Ampak te sem skušala pokuriti v Villabassi, na tradicionalnem, že dvajsetem Superbike MTB maratonu. Kot se je kasneje izkazalo, telo je zdržalo brez večjih problemov, kolo pa je malo izgubilo "sapo".
 
In kaj se je dogajalo v Dolomitih? 
www.dolomitisuperbike.com
Dolomiti Superbike, foto: Sportograf

"Südtirol Dolomiti Superbike 2014: A legend among the European mountain bike races is 20 years old. Kurt Ploner, “The snowfall ten years ago and the World Cup of 2008 have made the race immortal." 

Tile stavki mislim, da povedo vse. Legenda se lahko rodi skozi čas...upam, da bomo lahko čez dvajset let enako rekli za kakšen slovenski mtb maraton :) Leta 1995 je 650 kolesarjev startalo na mtb maratonu, ki je čez leta zaradi svoje prepoznavnosti, čudoviti pokrajini in fantastični organizaciji privabljal vedno več kolesarskih navdušencev. Letos rekordnih 4700. Nepredstavljiva številka za gorsko kolesarski dogodek. A za razliko od letošnjega Hero maratona brez kakršnihkoli pretiranih gužvanj na progi ali celo večminutnih zastojev. Pametni razmišljajo, bi rekla. Trasa maratona pač omogoča pretok takšne številke kolesarjev. Ni tehnično preveč zahtevna, še vedno pa poskrbi, da doživiš vse, kar mtb maraton lahko ponudi. Organizacija fantastična. Mesta živijo z maratonom. Villabassa, Toblach, San Candido...postojanke na praktično 10-15 kilometrov, gasilci, prostovoljci, domačini, otroci, mimoidoči obiskovalci...vsi so del tega dogodka. In svoje doda še vreme. V dvajsetih letih je zatajilo samo enkrat, 2004 so morali maraton zaradi snega in posledično varnosti tekmovalcev prekiniti. Kot dodaja Primož, ki se je takrat maratona udeležil, je bilo nepredstavljivo. Sneg, mraz, dež ... Čeprav je okoli poldneva posijalo sonce in so se oblaki razkadili. A to so Dolomiti. Ironično ali pač lepa gesta so tisto leto prav vsi udeleženci maratona po pošti prejeli zimsko kapo "Survivor of Dolomiti Superbike 2004"... ja, vsi so preživeli :) 
Če povzamem letošnje dogajanje na omenjenem maratonu - borba same s seboj. Na maraton sem šla z mislijo, da popravim svoj rezultat izpred dveh let. Glede na trenutno formo sem že pred startom vedela, da s tem ne bi smela imeti problemov. Pa poskusimo "konkretno" popravit rezultat, sem si rekla. 120 kilometrov in 3800 višinskih metrov je bilo pred mano ob 7.30 uri zjutraj. Start in prvi klanec se je vlekel, noge se niso in niso zbudile, želodec je še prebavljal zajtrk, v glavnem nočna mora. 
 
foto: Sportograf
foto: sportograf
Končno sem prikolesarila na vrh Platzwiesa, sledil je spust v dolino mimo Lago di Landro in Lado di Dobbiaco. Tukaj po dveh elastikah ugotovim, da z mojim prenosom 39x11 in 26" kolesi nikakor ne morem pokrivat lukenj drvečih se "bigwheelsov" aka 29" koles. Zato v svojem tempu nadaljujem in malo pred Toblachom padem v mojo skupino, skupino 26-tk :)). Po okrepčevalnici v Toblachu, upam da se bodo moji "ocvirki" (beri: noge) počasi zbudili še pred vzponom na Haunold nad San Candidom. Ni bilo te sreče ali pa me je občutek varal. Prehiti me Slovenec, Matjaž, pozdravi in kar švigne mimo mene, ja ni prave hitrosti...ne še. Na spustu iz Haunolda pa hitro ugotovim, da mi je lefty zablokiral (sesedel). Poskušam ga spravit "v življenje", enkrat, dvakrat...ne gre. V tistem trenutku sem želela kar odstopit. Potem pa sem si rekla, da DNF pač ni nekaj, kar jaz naredim. Nisem sicer vedela, kaj je z lefty-jem, a karkoli je že, slabše že ne more biti, če grem pač naprej. Do Moosa imam borbo sama s seboj, dirkat al ne dirkat - si rečem, da grem do vrha Monte Croda Rosse, ki ji sledi spust do prelaza Monte Croce - takrat bom videla ali bo vilica zdržala ali ne. Se zapodim v klanec v smešno nizki poziciji sprednjega dela kolesa (navzgor je v bistvu ta pozicija še boljša), sonce pripeka, strmim v makedam pod sabo in neumorno poganjam pedala. Iz same jeze. Pa zakaj se je spet zgodilo nekaj neumnega? Se boriš sam s seboj, z vsemi tekmovalkami s spremstvom na in ob progi, bigwheelsi, zdej pa še s "trdo" vilico?!?! Na vrh prikolesarim z boljšim časom kot pred dvemi leti. Vauuu...kljub vsem stanju ob progi, "ocvirki" in "nedirkanjem" do Moosa. 

Spust je bil cel cirkus. Paziti sem mogla na vse mogoče luknje, amortizirat vse samo z rokami in obenem pazit, da ne naredim "masakra"..pa hitrost tud ni bila absolutno najhitrejša :) ... mah, do cilja bom že prišla, sem si rekla. In tako sem se vozila gor na polno, dol z "občutkom" naslednjih 25 kilometrov do San Candida.
foto: sportograf
Še zadnji vzpon je bil pred mano. Glava se je počasi "naštimala" na trenutno "hendikep situacijo" zato sem v zadnjih 30 kilometrov šla na polno in to preklemano hitro (po občutku, pa tudi po pregledu časa odsekov po koncu maratona). Zadnjih šest kilometrov je bilo še posebno zanimivih, s podrto geometrijo, brez amortizerja po koreninah in skalah...super! Roke so že malo bolele. Cilj je bil za ovinkom. Hvalabogu! Si ne  predstavljam Primoža s prazno zadnjo gumo v zadnjih 6 kilometrih... Nič kaj pretirano vesela nisem prečkala ciljno črto. Čas je bil hitrejši kot dve leti nazaj, a kaj ko sem pustila na progi čisto preveč minut. Kaj bi pokazala ura ob tem, da tehnika ne bi zatajila, ne bom nikoli vedela. Sem pa sama pri sebi kasneje izračunala, a bom številke zadržala zase. Ker niso pomembne. Kar mi je osebno bolj pomembno je dejstvo, da nisem obupala. Marsikdo bi. In čist razumem zakaj. Ko se je glava ohladila, sem se tudi sama zadovoljno smehljala.
Osvojila sem 14. mesto absolutno med ženskami in 1. mesto v svoji kategoriji. In dobila najbolj pomembno bitko tistega sobotnega dne - boj same s seboj! 
 

Obisk Dolomitov je bil kratek, a proti koncu sproščujoč, sladek in zabaven. V naslednjem tednu sledi zanimivo odkrivanje novih krajev in dogodivščin na Transalpu 2014 kot support team Bicikel.com prek Alp ekipe letos zopet v postavi izpred dveh let. Z malo sreče bosta razturala :) - v to sem prepričana!

Ni komentarjev:

Objava komentarja