Kolesa polni meseci ...

Meseci hitro minevajo, ob tem teče tudi kolesarski števec in za mano je že tudi kar nekaj "dirk", čeprav letos nekega pravega plana tekmovanj niti nimam oziroma se vseskozi spreminja, prestavljanja tekmovanj in prekrivanja kar nekaj dirk so me oddaljile od začrtanih ciljev. Pa tudi neke velike hitrosti ni bilo v mojem "dirkanju". Bilo je nekaj vzponov, celo cestni maraton v Avstriji (Kaertner Rad Marathon), ki zame kar se nekega rezultata tiče, ni bil prav nič posebnega. Oziroma niti ni mogel biti. Še enkrat več se je pokazalo, da rezultat na cestnem maratonu ne more biti realen oziroma povsem "tvoj". En kup "šlepanja", "supporta" na progi, predvsem ženski populaciji, "vlečenje" in pozicija skupine v kateri si...nešteto dejavnikov in nerealen rezultat na koncu za marsikoga. Tako da, ko mi kdo reče, da je zasedel to in to mesto na cestnem maratonu, se samo nasmehnem... Ampak vsekakor dober trening zame. 

V začetku maja sem šla na kar dva vzpona v istem dnevu, ki sta se oba končala na Svetini oziroma malce višje na Vrunčevem domu nad Svetino. En dopoldne, drug popoldne. En na začetku zame malce prestrm, drug z nerealnim letečim štartom, vsaj kar se časov tiče. Končne uvrstitve pa so bile na mestu, absolutno. Čeprav kasneje izvem stvari, ki ne morejo biti v ponos poštenemu človeku, kaj šele športniku. A vsak ve zase, jaz si takšnih stvari ne bi nikoli dovolila! Tako sem bila dopoldan prva, popoldan druga. Čist v redu. 

Vzpon na Vrunčev dom 2012

Vzpon na Svetino 2012

Podelitev v Thermana Laško (Vzpon na Svetino)

V juniju sem se celo uspela udeležiti prve dirke Koroškega pokala v letošnjem letu (datumi se pač prekrivajo). Libeliška pentlja, lepo izpeljan dogodek z lepotno napako - spet je deževalo. Tokrat malo manj kot lani, trasa luštna razen na dveh delih, kjer nas je večina, ki proge ni poznala kot lasten žep peljala naravnost namesto desno po hribu navzdol (nepisano pravilo pravi: če ni posebej označeno, greš naravnost), tako sem mislila, da sem izgubila boj za prvo mesto, vendar mi je uspelo v zadnjem km spusta nadoknaditi zaostanek z norim spustom in še bolj hitrim šprintom v cilj. 

Ciljni 'šprint' KP Libeliška pentlja, foto: Kalči

Eden težjih vzponov v Sloveniji vodi na 1500 metrov visoke Golte, dober in lep vzpon, toda organizacija tokrat porazna. Pustimo ob strani dejstvo 2km makadamskega odseka, ki ga niso uspeli preplastiti (ne bi bilo nič takega, če se ne bi sprenevedali in spreminjali datume iz danes na jutri). Draga štartnina in po mnenju večine nespoštovanje razpisnih pogojev s strani organizatorjev tudi večjega medijskega odziva za ta vzpon letos ni bilo. Škoda. Iz te prireditve bi se dalo narediti marsikaj. Moje vzpenjanje na Golte pa kot dan in noč. Prvi del do makadamskega odseka super, potem pa tema. Nikakor nisem našla svojega ritma, tako da sem se prav obupano privekla gor in končala na drugem mestu, za na vzponih nepremagljivo Špelo; da je v formi je pokazala čez teden dni na Celjsko kočo (moj tradicionalen vzpon, ki pa se ga letos zaradi prekrivanja z maratonom Sella Ronda Hero, žal nisem mogla udeležiti - a bi po prvem delu vzpona na Golte sodeč šlo izredno hitro :), rekord bi brez dvoma padel).

Vzpon na Golte 2012 (foto: Dušan Rovšnik)

In tako so tekli kilometri na števcu, dvigovali so se višinci, jaz pa vedno bolj uživala na kolesu, sploh ko je še vreme dodalo svoje. In v tem vidim svoj največji uspeh. Uživanje na kolesu je največja motivacija za v naprej! Naslednja postaja: Val Gardena in Sella Ronda Hero, gorsko kolesarska dirka v Dolomitih organizirana na najvišjem možnem nivoju. Verjemem, da nas tudi letos čaka nekaj posebnega.

Sympatex Bike Festival Garda Trentino 2012

Prvič zame leta 2007 in nato 2008, 09, 10, 11...in tudi 2012. Pravzaprav vsako leto za prvomajske počitnice obiščem otvoritev sezone gorsko kolesarskih maratonov v Evropi...v mestecu Riva del Garda na severu Gardskega jezera v Italiji.
Kje naj sploh začnem? Mogoče z - bila je ljubezen na prvi pogled :). 

Pogled na sever Gardskega jezera.

Riva del Garda, Torbole, Arco, Tenno, itd. so večja ali malo manjša mesta ali še bolje naselja, ki se razprostirajo ob ali par kilometrov stran od najsevernejšega dela Gardskega jezera. Pot do tja poznam že na pamet - 500km čez Slovenijo, mimo Trsta in Benetk proti Veroni, nato zaviješ proti Trentu, mimo tako zelo znanega Gardalanda - ob šestih zjutraj štart v Celju in predvidoma okoli enajste ure že na trgu v Rivi del Gardi na cappuccione-ju :).

Brez cappucione-a ne gre....

Da se v bistvu lahko aktivni prvomajski dopust s piko na i - Rocky Mountain BIKE maratonom začne! 

Bike Festival Garda Trentino 
Sympatex Bike Festival Garda Trentino je za nas, gorsko kolesarske navdušence že "klasika", kjer lahko uživajo prav vsi. Ker tukaj vsi nekaj počnejo, kolesarijo, plezajo, tečejo, surfajo, jadrajo, hodijo, rolajo in še bi lahko naštevala. Ljudje so v "movingu". Dogaja se v času okoli prvega maja, ko se središče Rive spremeni v mestu kolesarjev in ne toliko avtomobilov - vsi se vozijo, s takšnimi ali drugačnimi kolesi :).

Slikano sicer lani...letos znova, tokrat na '29 cannondalu :)

V sklopu festivala se vsako leto odvije množica prireditev, ki ob kolesarskem sejmu dajejo utrip celotni pokrajini. Rocky Mountain BIKE maraton, Scott Junior trophy, Scott Nightsprint, Specialized Enduro ride, King of Dirt so del tega kolesarskega "cirkusa", ki se vsako leto ustavi ob severni obali Gardskega jezera. In to ne naključno. Veliko ljudi poimenuje Rivo del Gardo za gorsko kolesarski raj, kjer se najde nešteto stez in stezic, takšnih in drugačnih trailov, poti ter nenazadnje čudovitih pogledov na jezero in okolico. Zlahka rečem, da bi tukaj brez problema preživela večino mojega časa...

Expo prostor

Scott Nightspring

King of Dirt

Start Rocky Mountain Bike Marattona 2012

Torej Rocky Mountain Bike Marathon Riva Del Garda....moj prvi maraton leta 2007, ko mi Grande trasa s svojimi 86 km in 2705 vm ni bila usojena in sem odpeljala Picollo (53 km, 1659 vm), naslednje leto je bila Grande brez problema prevožena z uhajanjem pogleda proti Santa Barbari in najdaljši in najtežji trasi. A gremo lepo po vrsti, sem si rekla takrat. In od leta 2009 naprej se vedno podam na traso Extrema - 106 km in 3561 vm. Trasa se je skozi leta malenkost spreminjala, a ne veliko, zato so bili časi vedno za primerjavo. In čeprav sem vedela, da lanskega časa na letošnji progi ne morem izboljšati sem se mu poskušala približati. Imela sem ga na dosegu roke, a mi je spolzel iz rok na zloglasni Santa Barbari....in še danes ne vem točno zakaj. Pa pojdimo lepo po vrsti. Za tiste, ki tega maratona še niste peljali. V bistvu je za začetek sezone kar primerno, da je na voljo toliko tras, ki tehnično niso zahtevne - to govorim zdaj, če bi me vprašali 5 let nazaj, bi verjetno napisala drugače :). 

Na štartno-ciljem prostoru se vedno nabere okoli 3000 kolesarskih navdušencev in tudi letos izjeme ni bilo. Vremenske razmere čisto OK za "navijanje" pedal in ob spremljavi pesmi "Highway to Hell" ter poku pištole je čez startno preprogo zdrvelo na tisoče koles. Prvih 5 km po široki cesti s hitrostjo 45 km/h in več je ubijalskih...ali si ali pa te ni. Če si, potem po vsej verjetnosti ugasneš na prvem ozkem in serpetinastem klancu proti Tennu, če te "ni" prideš malo bolj svež do dela, kjer se teren postavi navzgor in uspešv nekem tempu prevoziti betonske serpetine. To seveda ne velja za tiste najboljše :).  Po nekje pol ure se povzpneš do Tenna, kjer se trasa še naprej nenehno vzpenja, vednar strmina nekoliko popusti. Dokler po hitri "feed coni" ne prideš do "Obersdorfa", ki je hvala bogu asvaltiran, 2 km del do Calina, kjer se nato malo spuščaš in nato dviguješ po gozdnih cestah vse do San Giovannija. In moj tempo tega odseka je bil kar soliden. Sledi več kot 10 - kilometrski spust v dolino, ki je izredno hiter, tako da je potrebno na razbitem makadamskem delu resnično paziti, da se ne pridružiš množici ob strani s predrto zračnico, še prej pa na singli upaš, da ne boš poletel čez kakšno skalo. Le - te te čakajo tudi v spodnjem delu spusta, kjer je potrebno malo občutka ob večji hitrosti in tudi to je za teboj. In lahko rečem, da s takšnimi težjimi odseki nimam nikakršnih težav, pravzaprav so mi izziv, kako jih čim hitreje prevoziti. Očitno mi je to uspelo, saj sem bila na razcepu tras, kjer se lahko odločiš ali boš zavil na krajšo ali na daljši različici hitrejša od lanskega časa. Sledi del trase, ki so jo v zadnjem letu spremenili, pravzaprav so spremenili podlago. Na slabše, kar se tiče pravega MTB maratona, saj so tehnični del ob reki proti Pietramurati uredili v pravo kolesarsko sprehajalno stezo. Ampak tako pač je. Mimo Lago di Cavedine so zaradi zaprtja dela ceste traso malenkost podaljšali in jo speljali po bolj strmem odseku do Dosso del Croce, ki mu je sledil pravi XC odsek dol in gor, ki je zaradi svoje razgibanosti hitro minil in že smo na "žagicah"(makadamski odsek, kjer gre teren stopničasto gor/dol, letos en del še posebej razrit, tako da so gume kar kopale). Spust do Vigo Cavedine je hitro minil, do zadnje feed cone, pred katero gre zahvala Kalčiju za bidon vode še veter v prsa, ki je napovedal, da bo zadnjih 10 km proti Rivi "pasjih". Še prej pa zadnji daljši vzpon iz Braila na 15 km oddaljeno Santa Barbaro. Moj čas pa na odcepu na moje presenečenju hiter. "Super" si rečem, "zdaj pa gasa". Po 500 metrih klanca pa kot da bi me kdo odrezal. Mravljinci po telesu in ....nič....noge kot da niso moje, nič več od tiščanja :(... samo še vožnja po klancu navzgor. Jedla in pila sem dovolj, tako da mi ni bilo nič jasno. A očitno tudi to pride včasih. Spust iz Santa Barbare je vedno hiter in predvsem dolg, zgornji del poteka po freeride progi, spodnji del pa po hitrih makadamskih cestah in še veš ne, pa si že v Bolognanu. Iz 70 km/h pribremzaš na 10 km/h, ker sledi 90 stopinjski ovinek in nekje približno 600 m klančka, ki pa se po 10 km spustu zdi precej bolj strm, noge pečejo. Nato med vinogradi cik-cak ter nato na cesto, kjer te pričaka močan kontra veter, ki te spremlja vse do cilja. In v tem vetru sem ponavadi sama ali pa vlečem na čelu (noben drug noče). Tokrat sem v drugem delu dobila "slovensko družbo" iz Grande trase in vsaj malo zavetrja, vendar se tokrat niti nisem pretirano naprezala, saj sem ogromno časa izgubila na zadnjem vzponu in tudi minuta gor ali dol ne bi spremenila mojega končnega zadovoljstva. V cilj sem družno prikolesarila v družbi dveh "bodyguardov" v času 6:20,23. Nič kaj impresiven rezultat, ampak po težavah na zadnjem vzponu, pričakovan. Se pač ni izšlo, tudi to se mora kdaj zgoditi. Da pride slab dan. Včasih mora iti tudi malo "dol", da lahko gre potem spet "gor". 

V cilju...ni šlo.

Ampak gremo naprej :)

Se pa ob koncu prvomajskih počitnic, ki jih zadnjih par let preživljam na Gardi vedno sprašujem koliko "kolesarske Garde" še nisem videla zaradi maratona? Veliko, kajti poti tu naokoli je ogromno, časa pa vedno premalo. Tremalzo, Monte Baldo, Bocca di Tovo, Monte Velo...Lago di Ledro, Tenno, Cavedine in še mnoga druga. Nekaj že obkljukanih, veliko še neodkritih z moje strani. Vsekakor pa raj za gorske kolesarje....Riva del Garda :)

Pogled na Rivo na poti do Secret Pointa.

Pomlad pred vrati...zvončki in trobentice že cvetijo? Ali pač ne?

Vsakdo se vsako leto, ne glede na to ali ima rad zimo, mraz, sneg ali ne, razveseli pomladi. Sama nisem prav nobena izjema, prej bi rekla da konec februarja prav navijam za sonce, prijetnejše temperature in vonj po pomladi. Pa ne samo zato, ker je čas za kolo...sploh ne, kajti letos sem kolesarila tudi čez zimo, saj so vremenske razmere to dovoljevale. Ravno toliko, da nisem pozabila kako je, ko ti brije okoli ušes, ko premaguješ zračni upor in se nadihaš svežega zimskega zraka.
Pa vendar, kar se kolesarjenja tiče vsaka zima še ne prinese pomladi in tam, kjer sem lani končala, naj bi nadaljevala...Pa bom res? Občutki so mešani, cilji postavljeni, tihe želje pa tudi že jasne...Motivacija ni bila na začetku sezone nikoli problem kot tudi ne trma. Zato je potrebna samo še trdna volja, doslednost izvajanja treningov in občutek, da je pa vse zgoraj našteto lahko tudi užitek brez primere...
In vse je poplačano ko se želje uresničijo in cilji izpolnejo. Ker vsak posameznik posebej ve, kaj vse je moral narediti za dosego cilja in velikokrat se zgodi, da nekateri dvomijo oziroma ne verjamejo, da je meje mogoče premikati - jaz pravim, da je vsekakor možno!
V letošnji kolesarski sezoni se obeta kar nekaj izzivov, sicer so se mi termini določenih dirk nesrečno prekrili in tako bo potrebno izpustiti kakšno "klasiko" tik pred pragom, vendar je pač tako, da vsepovsod ne moreš biti in se je potrebno za nekaj odločit. Kot trenutno kaže se mi bo tudi letos izmuznil nastop na Salzkammergut Mountainbike Trophy-u, a tudi dogodivščine (čeprav verjetno ne čisto kolesarske) bodo v tem času zagotovo pestre. V vsakem primeru pa bom poskušala v vsakem dnevu na kolesu v prvi vrsti uživati - čeprav vem, da bodo tudi dnevi trpljenja - za dosego ciljev mora biti tudi to prisotno, vendar z nasmehom na obrazu je vse lažje. In v teh primerih vsekakor drži naslednje: "I'm made of all the days you don't see, not just the one you do!"
Naslednjič pa res o .... mtb maraton otvoritvi evropske sezone....

 ... Rivi del Garda.

Zima, zima bela....

Pred časom sem si dejala, da ko pa zapade sneg, napišem nekaj sneženega na blog. In sem čakala...na sneg. Minil je december, minil je januar, snega pa od nikoder (govorim vsaj o 20cm snega v nižinah)...in prišel je februar, z njim pa se je moja želja po snegu že počasi izpela. Zdaj ga pa res ne potrebujem več! No, snega zaenkrat še ni, prišel pa je leden veter in z njim mraz, ki ga ne maram, ker me nazebe do kosti, pa sploh nisem med najbolj zmrzljivi ljudmi, ki jih poznam. Mogoče sneg pade jutri oziroma danes ponoči, mogoče... pustimo se presenetiti. Kajti presenečenja so sestavni del življenja - lepa ali tista malo manj lepa.
In trenutno so pozitivna presenečenja velik del mojega življenja, mrazu navkjub :). Pravijo, da ko je lepo, se čas prehitro vrti in s tem se definitivno strinjam. Stvari me sicer prehitevajo, tako da jim komaj sledim, ampak meni je lepo... če tudi se mi zdi, da kdaj ne zmorem več vedno najdem še tisto malo energije za naprej - ker vem, da je življenje lahko pravljica, če si jo le narediš. 
Zato...jutri sneg ali ne, naslednji teden mraz ali ne, meni je/bo lepo, ker sama tako hočem!
Za danes dovolj filozofiranja, v tem mesecu se posvetim še kakšni bolj resni temi, takšnemu in drugačnemu športu, mogoče tudi zimskemu ter napišem kaj še o enem kolesarskem raju v Evropi...raju, kjer bi brez problema živela. Ker kakorkoli trenutno pritiska mraz, se pomlad nezadržno bliža :). 

Kolcanje po Dolomitih - 2.del

Prišel je decembrski čas, ko zadiši po kuhanem vinu, dišečem čaju in omamnih dišavah različnih prazničnih dobrot. In prišel je čas snežink in bele snežne idile. V teh dneh zopet pomislim na Dolomite, ki jih v nasprotju z večino ostalih obiščem v poletnih mesecih, toda tudi "zimski Dolomiti" pridejo enkrat na vrsto! Sneg, smučanje, pohodi, tek na smučeh...vse to se mi je letošnje poletje zdelo še takoooo daleč. Ampak ker živimo naše življenje s 300 km/h, je december tukaj z nadsvetlobno hitrostjo. In ko se spomnim, kako sem par mesecev nazaj spoznavala nove kraje in poti v Dolomitih, se mi zdi kot, da je bilo to včeraj. Kolesarske poti in z njimi kolesarje so zamenjale tekaške proge in smučarski tekači v Anterselvi na primer. Kronplatz se verjetno že bohoti pod snežno odejo, v okolici Cortine in Val Gardene mrgoli smučarskih in ostalih navdušencev. Tako kot v vseh ostalih krajih v Dolomitih. 
Poleti sem s kolesom odkrivala Anterselvo, spodnjo, srednjo in zgornjo. Čudovita pokrajina in poti, ki se vijejo vseskozi rahlo navzgor po dolini, kjer asfaltirana cesta vodi cestne kolesarje vse do prelaza in meje med Italijo in Avstrijo. Tudi za gorske kolesarje se najde kakšna pot, le malo je potrebno raziskovati. Ob tem pa se lahko ustaviš ob lepo urejenih turističnih točkah. 

Tekaško-biatlonsko središče Antholz-Anterselva

Jezerce Lago di Anterselva

luštno za posedet...

Zanimvo je bilo tudi iskanje gozdnih poti do vrha Kronplatza in navzdol. In smo šli, najprej malo proti Brunecku, nato seveda v klanec proti Kronplatzu, potem po gozdni cesti do konca...nato malo tiščanja kolesa do nove gozdne ceste... sledil je "pogovor" s pohodnikom, ki je mislil, da smo se izgubili (itak, da nismo vedeli točno kam, vse kar smo vedeli je, da mormo na vrh - in zato moraš včasih tudi po hribu navzdol, da prideš gor...), v glavnem počasi smo splezal skoraj do vrha, ko nas je premamil spust po freeride progi navzdol. In začeli smo na izi, ko so prišli odseki, ki jih je skoraj nemogoče prevoziti s kolesi, ki smo jih imeli (absolutno premalo hoda spredaj in zadaj!)...ampak počasi, z malo smeha, lovljenja in padanja smo prikolesarili do spodnje postaje v Brunecku, kjer se je v vročini in pomanjkanju energije prilegla kavica in Coca Cola.

ceste in stezice Kronplatz

"plezamo" :)))

Dobr trail .... se je dal peljat :)))

Ko pade "cukr" paše Coca Cola pločevinka :)

Obiskali smo tudi del t.i. Nacionalnega parka Fanes Sennes e Braies, in sicer Lago di Braies. Izredno lepo jezero, ki leži med dolomitskimi vršaci, do njega pa seveda vodi tudi urejena kolesarska pot. Spočiješ se lahko dobesedno med kravami :). Resnično lepo je tudi na drugi strani Kronplatza - San Vigilio in okolica. 

Lago di Braies

Nekateri so imeli popoldanski počitek na odeji sredi travnika, kjer so počivale tudi krave... :)

Ob letošnjem obiskom Dolomitov pa smo dan po MTB maratonu Superbike odšli tudi na izlet do Cortine in višje ležečega Pocola, kjer smo štartali na Passo Giau (2236m visok prelaz), ki je bil eden izmed slikovit prelazov na sloviti rekreativni prireditvi Maraton Dles Dolomites (http://www.maratona.it/home.php), ki se vsako leto odvija v teh krajih in privabi na tisoče kolesarskih navdušencev. Je eden največjih cestnih maratonov v Evropi, kjer se v žreb za štartno mesto prijavi več kot 25.000 kolesarskih navdušencev, ki upajo, da bodo izžrebani med tistih 8.000, ki jih na maratonu nato lahko štarta. Če ne, pa poskusijo naslednje leto... Imeli smo srečo, dan je bil prekrasen, okoliški vrhovi so se kopali v soncu, kulisa je bila prekrasna. Množica kolesarjev, ki se kot neskončna kača vije proti vrhu prelaza pa da dolomitski kulisi še posebno čaroben pridah. Te prime, da bi bil del tega. No, letos smo bili del tega kot navijači, kdaj v prihodnje pa mogoče tudi kot aktivni udeleženci, če bo žreb ugoden :). Smo se pa maksimalno potrudili pri navijanju in slikanju. 

Morje kolesarjev, morje koles in vrhunske kolesarske opreme....evrčki so se kr vozili mimo :)))

Takle smo preganjali dolčas in čakali...

izjemna kulisa

na vrhu passo Giau

Tole je bilo ekspres poročilo kaj se da videti in doživeti v Dolomitih. Vendar pa je potrebno to izkusiti, da resnično dobiš pravo sliko o resnično neštetih možnostih preživljanja dopusta. Zgodb in prigod nikoli ne zmanjka, slike pa včasih povedo več kot tisoč besed...

Passo Giau

Bruneck

Passo Furcia (Kronplatz)

počivanje ob ograji :)

obvezno :)

Za konec pa še naslednja misel:

Life is like a coin. You can spend it any way you wish, but you only spend it once. (Lillian Dickson)

Zato vsaka sekunda šteje :).

DNEVI NA OFF

Čeprav že več kot 14 dni nazaj, moram omeniti prelep vikend, ki sva ga s Primožem preživela na Golteh. Dejansko so takšni dnevi v današnjem podivjanem času redki, a nujni. Da se lahko daš na off. Da pozabiš na morebitne težave in probleme, pobegneš nad meglo in se prepustiš igri sončnih žarkov...nato pa smukneš še na toplo in se prepustiš užitkom savne in masaže ter si ob večerji s kozarcem rdečega vina napolniš baterije na polno. Dan na off v pravem pomenu besede...nekaj kar ne počneš vsak dan. Ker pa je življenje na nek način ustvarjanje slike in ne seštevanje, v nadaljevanju namesto besed govorijo slike...

3, 2, 1... ZDAJ!

Nepoznavalec bi rekel, kaj za vraga odštevam sredi novembra? Ni še konec koledarskega leta, po službeni dolžnosti še tudi ni čas za odštevanje do poletnih počitnic....kaj potem odštevam? 

Polet v novo kolesarsko sezono, ki se pri meni začne novembra :). 
In vsako leto novembra najdem nov zagon, elan, za "grizenje kolen" v novi sezoni; tako nekako že zadnjih pet let. Tudi letos? 
Letos se je vse skupaj že začelo malo drugače....dejansko, če pogledam nazaj v tem letu se je moja prava kolesarsko tekmovalna sezona končala še preden se je dodobra začela. Predvsem z motivacijskega vidika. Pa ne zaradi obremenjenosti z rezultati in podobno....daleč od tega. Le vse skupaj mi je "padlo dol" po 1.maju...potem, ko so mi ukradli v bistvu novo kolo "za naslednjih petnajst let". In samo Primožu se lahko zahvalim, da sem se vsedla nazaj na kolo (beri specialko). Za tistega, ki dobi ali kupi kolo tako kot bi šel kupit štruco kruha v trgovino, je takšna izkušnja v smislu pride-gre. Zame pač ne. In tudi ko sem dobila novo-staro kolo...ni bilo isto. Tako je bilo moje letošnje kolesarsko leto, ko potegnem črto, predvsem leto "preživetja" in iskanja nove motivacije. Kljub mešanim občutkom upam, da sem pripravljena na nove izzive in neporavnane račune.

Vsak, ki štarta si želi videti cilj. Moji cilji naj bodo moje male skrivnosti, ki bodo razkrite sproti. Največjega izmed vseh pa bom razkrila že zdaj - spet najti pravi kolesarski užitek za katerega sem bila letos večinoma prikrajšana. Štart je uspel, ovire so vedno bile in vedno bodo, grem naprej, novim zmagam naproti z nasmehom na obrazu :) ...