Zima, zima bela....

Pred časom sem si dejala, da ko pa zapade sneg, napišem nekaj sneženega na blog. In sem čakala...na sneg. Minil je december, minil je januar, snega pa od nikoder (govorim vsaj o 20cm snega v nižinah)...in prišel je februar, z njim pa se je moja želja po snegu že počasi izpela. Zdaj ga pa res ne potrebujem več! No, snega zaenkrat še ni, prišel pa je leden veter in z njim mraz, ki ga ne maram, ker me nazebe do kosti, pa sploh nisem med najbolj zmrzljivi ljudmi, ki jih poznam. Mogoče sneg pade jutri oziroma danes ponoči, mogoče... pustimo se presenetiti. Kajti presenečenja so sestavni del življenja - lepa ali tista malo manj lepa.
In trenutno so pozitivna presenečenja velik del mojega življenja, mrazu navkjub :). Pravijo, da ko je lepo, se čas prehitro vrti in s tem se definitivno strinjam. Stvari me sicer prehitevajo, tako da jim komaj sledim, ampak meni je lepo... če tudi se mi zdi, da kdaj ne zmorem več vedno najdem še tisto malo energije za naprej - ker vem, da je življenje lahko pravljica, če si jo le narediš. 
Zato...jutri sneg ali ne, naslednji teden mraz ali ne, meni je/bo lepo, ker sama tako hočem!
Za danes dovolj filozofiranja, v tem mesecu se posvetim še kakšni bolj resni temi, takšnemu in drugačnemu športu, mogoče tudi zimskemu ter napišem kaj še o enem kolesarskem raju v Evropi...raju, kjer bi brez problema živela. Ker kakorkoli trenutno pritiska mraz, se pomlad nezadržno bliža :). 

Kolcanje po Dolomitih - 2.del

Prišel je decembrski čas, ko zadiši po kuhanem vinu, dišečem čaju in omamnih dišavah različnih prazničnih dobrot. In prišel je čas snežink in bele snežne idile. V teh dneh zopet pomislim na Dolomite, ki jih v nasprotju z večino ostalih obiščem v poletnih mesecih, toda tudi "zimski Dolomiti" pridejo enkrat na vrsto! Sneg, smučanje, pohodi, tek na smučeh...vse to se mi je letošnje poletje zdelo še takoooo daleč. Ampak ker živimo naše življenje s 300 km/h, je december tukaj z nadsvetlobno hitrostjo. In ko se spomnim, kako sem par mesecev nazaj spoznavala nove kraje in poti v Dolomitih, se mi zdi kot, da je bilo to včeraj. Kolesarske poti in z njimi kolesarje so zamenjale tekaške proge in smučarski tekači v Anterselvi na primer. Kronplatz se verjetno že bohoti pod snežno odejo, v okolici Cortine in Val Gardene mrgoli smučarskih in ostalih navdušencev. Tako kot v vseh ostalih krajih v Dolomitih. 
Poleti sem s kolesom odkrivala Anterselvo, spodnjo, srednjo in zgornjo. Čudovita pokrajina in poti, ki se vijejo vseskozi rahlo navzgor po dolini, kjer asfaltirana cesta vodi cestne kolesarje vse do prelaza in meje med Italijo in Avstrijo. Tudi za gorske kolesarje se najde kakšna pot, le malo je potrebno raziskovati. Ob tem pa se lahko ustaviš ob lepo urejenih turističnih točkah. 

Tekaško-biatlonsko središče Antholz-Anterselva

Jezerce Lago di Anterselva

luštno za posedet...

Zanimvo je bilo tudi iskanje gozdnih poti do vrha Kronplatza in navzdol. In smo šli, najprej malo proti Brunecku, nato seveda v klanec proti Kronplatzu, potem po gozdni cesti do konca...nato malo tiščanja kolesa do nove gozdne ceste... sledil je "pogovor" s pohodnikom, ki je mislil, da smo se izgubili (itak, da nismo vedeli točno kam, vse kar smo vedeli je, da mormo na vrh - in zato moraš včasih tudi po hribu navzdol, da prideš gor...), v glavnem počasi smo splezal skoraj do vrha, ko nas je premamil spust po freeride progi navzdol. In začeli smo na izi, ko so prišli odseki, ki jih je skoraj nemogoče prevoziti s kolesi, ki smo jih imeli (absolutno premalo hoda spredaj in zadaj!)...ampak počasi, z malo smeha, lovljenja in padanja smo prikolesarili do spodnje postaje v Brunecku, kjer se je v vročini in pomanjkanju energije prilegla kavica in Coca Cola.

ceste in stezice Kronplatz

"plezamo" :)))

Dobr trail .... se je dal peljat :)))

Ko pade "cukr" paše Coca Cola pločevinka :)

Obiskali smo tudi del t.i. Nacionalnega parka Fanes Sennes e Braies, in sicer Lago di Braies. Izredno lepo jezero, ki leži med dolomitskimi vršaci, do njega pa seveda vodi tudi urejena kolesarska pot. Spočiješ se lahko dobesedno med kravami :). Resnično lepo je tudi na drugi strani Kronplatza - San Vigilio in okolica. 

Lago di Braies

Nekateri so imeli popoldanski počitek na odeji sredi travnika, kjer so počivale tudi krave... :)

Ob letošnjem obiskom Dolomitov pa smo dan po MTB maratonu Superbike odšli tudi na izlet do Cortine in višje ležečega Pocola, kjer smo štartali na Passo Giau (2236m visok prelaz), ki je bil eden izmed slikovit prelazov na sloviti rekreativni prireditvi Maraton Dles Dolomites (http://www.maratona.it/home.php), ki se vsako leto odvija v teh krajih in privabi na tisoče kolesarskih navdušencev. Je eden največjih cestnih maratonov v Evropi, kjer se v žreb za štartno mesto prijavi več kot 25.000 kolesarskih navdušencev, ki upajo, da bodo izžrebani med tistih 8.000, ki jih na maratonu nato lahko štarta. Če ne, pa poskusijo naslednje leto... Imeli smo srečo, dan je bil prekrasen, okoliški vrhovi so se kopali v soncu, kulisa je bila prekrasna. Množica kolesarjev, ki se kot neskončna kača vije proti vrhu prelaza pa da dolomitski kulisi še posebno čaroben pridah. Te prime, da bi bil del tega. No, letos smo bili del tega kot navijači, kdaj v prihodnje pa mogoče tudi kot aktivni udeleženci, če bo žreb ugoden :). Smo se pa maksimalno potrudili pri navijanju in slikanju. 

Morje kolesarjev, morje koles in vrhunske kolesarske opreme....evrčki so se kr vozili mimo :)))

Takle smo preganjali dolčas in čakali...

izjemna kulisa

na vrhu passo Giau

Tole je bilo ekspres poročilo kaj se da videti in doživeti v Dolomitih. Vendar pa je potrebno to izkusiti, da resnično dobiš pravo sliko o resnično neštetih možnostih preživljanja dopusta. Zgodb in prigod nikoli ne zmanjka, slike pa včasih povedo več kot tisoč besed...

Passo Giau

Bruneck

Passo Furcia (Kronplatz)

počivanje ob ograji :)

obvezno :)

Za konec pa še naslednja misel:

Life is like a coin. You can spend it any way you wish, but you only spend it once. (Lillian Dickson)

Zato vsaka sekunda šteje :).

DNEVI NA OFF

Čeprav že več kot 14 dni nazaj, moram omeniti prelep vikend, ki sva ga s Primožem preživela na Golteh. Dejansko so takšni dnevi v današnjem podivjanem času redki, a nujni. Da se lahko daš na off. Da pozabiš na morebitne težave in probleme, pobegneš nad meglo in se prepustiš igri sončnih žarkov...nato pa smukneš še na toplo in se prepustiš užitkom savne in masaže ter si ob večerji s kozarcem rdečega vina napolniš baterije na polno. Dan na off v pravem pomenu besede...nekaj kar ne počneš vsak dan. Ker pa je življenje na nek način ustvarjanje slike in ne seštevanje, v nadaljevanju namesto besed govorijo slike...

3, 2, 1... ZDAJ!

Nepoznavalec bi rekel, kaj za vraga odštevam sredi novembra? Ni še konec koledarskega leta, po službeni dolžnosti še tudi ni čas za odštevanje do poletnih počitnic....kaj potem odštevam? 

Polet v novo kolesarsko sezono, ki se pri meni začne novembra :). 
In vsako leto novembra najdem nov zagon, elan, za "grizenje kolen" v novi sezoni; tako nekako že zadnjih pet let. Tudi letos? 
Letos se je vse skupaj že začelo malo drugače....dejansko, če pogledam nazaj v tem letu se je moja prava kolesarsko tekmovalna sezona končala še preden se je dodobra začela. Predvsem z motivacijskega vidika. Pa ne zaradi obremenjenosti z rezultati in podobno....daleč od tega. Le vse skupaj mi je "padlo dol" po 1.maju...potem, ko so mi ukradli v bistvu novo kolo "za naslednjih petnajst let". In samo Primožu se lahko zahvalim, da sem se vsedla nazaj na kolo (beri specialko). Za tistega, ki dobi ali kupi kolo tako kot bi šel kupit štruco kruha v trgovino, je takšna izkušnja v smislu pride-gre. Zame pač ne. In tudi ko sem dobila novo-staro kolo...ni bilo isto. Tako je bilo moje letošnje kolesarsko leto, ko potegnem črto, predvsem leto "preživetja" in iskanja nove motivacije. Kljub mešanim občutkom upam, da sem pripravljena na nove izzive in neporavnane račune.

Vsak, ki štarta si želi videti cilj. Moji cilji naj bodo moje male skrivnosti, ki bodo razkrite sproti. Največjega izmed vseh pa bom razkrila že zdaj - spet najti pravi kolesarski užitek za katerega sem bila letos večinoma prikrajšana. Štart je uspel, ovire so vedno bile in vedno bodo, grem naprej, novim zmagam naproti z nasmehom na obrazu :) ...

Kolcanje po Dolomitih - 1.del

Vsake toliko se mi začne kolcati...tokrat po Dolomitih. In ker sem še "dolžna" zapisa o letošnjem preživljanju počitniških dni v krajih Bruneck, Cortina, Kronplatz, Toblach.... je danes mogoče dan, ko zapišem stavek ali več... Mislim, da vsak športni entuziast, popotnik in nenazadnje razgledan človek VE, kje Dolomiti so.
Za tiste, ki ne veste - Dolomiti so del alpskega gorovja :). Nahajajo se v severni Italiji v deželah Južna Tirolska, Trentino in Belluno in se raztezajo od reke Adiže na zahodu do doline Piave(Cadore) na vzhodu. Severna in južna meja sta Pustriška dolina in Val Sugana. Območje je razdeljeno na vzhodne in zahodne Dolomite, enoti sta ločeni z linijo Gadertal -prelaz Campolongo - dolina Cordevole (Agordino).
Zdaj pa dost geografije, gremo na kolo!
V mesecu juliju, ko je na koledarju zabeležen Superbike MTB maraton v Villabassi ,s Primožem združiva prijetno s koristnim. Po končanem maratonu ponavadi ostanema par dni in naredima nekaj kolesarskih tur po okoliških krajih, vrhovih in planotah. Tudi letos. Lahko rečem, da sem v treh letih obiska Dolomitov videla in doživela že marsikaj. V spomin se mi je najbolj vtisnila idilična majhna vasica Moos v bližini večje Sexten in 10km oddaljenega Innichena (San Candida).

<> 

rožnato


Prijetna vasica v dolini, ki jo obkrožajo dolomitski vršaci. In odlično izhodišče za izlet s kolesi, za sprehode v idilični naravi, za treking po okoliških planotah in vrhovih, Vsaj lahko najde nekaj zase, ker je poskrbljeno za vse, od najmlajših do najstarejših.

leseni otroški gozdni otok

Nad Mossem se kot zelena kača med smrekami vije ena izmed številnih smučarskih prog v tem delu Dolomitov, na vrhu pa čudovita planota Prato Croda Rossa čez katero se vsako drugo leto pripravi tudi trasa Superbike MTB maratona.

Prato Croda Rossa

In če se s kolesom odpravimo po eni izmed številnih turistično kolesarskih poti, ki so resnično zgledno urejene se lahko pripeljemo do San Candida (Innichena), Toblacha, Villabasse (Niedorfa), vse do Brunecka na zahodu kot tudi Cortine d'Ampezzo proti jugu. Možnosti je v glavnem ogromno. Lago di Dobiacco, Lago di Landro so jezera na poti do znamenitosti tega dela Dolomitov - Tre Cime di Lavaredo (trije vrhovi - "mala, velika in zahodna cima"; najvišji vrh meri v višino 3000 metrov in so tudi priljubljena plezalna destinacija). Do koče pod vrhom na višini približno 2400m nadmorske višine vodi asfaltirana cesta, ki se kar nekajkrat postavi popolnoma pokonci, a se splača. Okoli Tre Cim poteka tudi krožna sprehajalna pot, do koče Lavaredo prevozna tudi z gorskim kolesom, razgled pa fantastičen.

sprehajalna pot

pogled proti dolini

pred kočo na 2344m

Po spustu nazaj v dolino (sicer po asfaltu, ker je bila druga varianta po planinski poti, za katero sva s Primožem kasneje tako ali tako izvedela, da je neprevozna s kolesi, zanimiva pa je bila, ker bi naju pripeljala direktno v Moos), se kolesarski dan lahko še podaljša preko kraja Misurina in še enega prelepega jezera čez Passo Tre Croci do Cortine d'Ampezzo."Samo še en majhen ovinek" ... je rekel Primož. No, ta ovinek je bil dolg preko 30 kilometrov, kar je turo podaljšalo na skoraj 130 km in ob dejstvu, da sva imela po "spustu" do Toblacha  za obkljukat še dodatnih 400vm v sedmih kilometrih je bila bera polna. Naporno, a vredno tudi trenutka, ko ti "zmanjka cukra" (kolesarji vedo o čem govorim, za ostale "koma"...ko ne gre več ne naprej, ne nazaj).

Lago di Misurina, v ozadju v oblakih Tre Cime di Lavaredo

Zanimiva, tehnično nezahtevna je tudi kolesarska tura na znameniti Plan de Corones ali Kronplatz z vrhom na 2275m nadmorske višine. Na vrh lahko prideš po več poteh in prvo leto sva s Primožem izbrala pot iz Olanga. Kar je posebej fino pri teh dolomitskih povezavah je to, da so posamezne vasice in naselja med seboj povezana s posebej cestami in potmi namenjeni kolesarjem z oznakami in tablami.

Levo-desno, čez mostiček

Pot do vrha se sicer vleče kot "kača", vendar ko prideš do Passo Furcia, se začne zanimiv del tudi za cestne kolesarske navdušence. Na Kronplatz se namreč na Giru di Italia večkrat pomerijo profesionalni kolesarji v vožnji na čas. Štart je sicer iz St. Vigilia, cesta pa se nato pri passo Furcia združi v eno samo in še to makedamsko, ki vodi do vrha.

passo Furcia in zadnjih 6 km makedama

Od tega dela naprej so serpetine posvečene znamenitim kolesarskim mojstrom v obliki velikih tabel in pri zadnji (prvi), ko se cesta resnično postavi pokonci, je tudi tabla posvečena Marcu Pantaniju.

malo pod vrhom-zadnja serpetina

Še malo in že smo na vrhu, kjer si z razglednega stolpa lahko ogledamo vrhove, ki se razpostirajo naokoli. Z vrha Kronplatza vodi tudi freeride proga Herrnsteig Freeride Trail, ki smo jo preizkusili letos (čeprav je trajalo, da smo se z našimi kolesi komaj "prisvaljkali" do Brunecka, kjer se proga konča) - vendar o tej prigodi kdaj drugič :)


Vrh Kronplatza

Ja, tudi poleti je lahko znano smučarsko središče še kako zanimivo in čeprav na vrh v poletnem času vozijo tudi gondole, tistim, ki imajo vsaj malo kolesarske kondicije in se ne bojijo izziva priporočam osvojitev vrha s kolesom!

pogled z vrha na Bruneck

In kaj je najboljše pri kolesarjenju v hrib? To, da si za prelit znoj in utrujene mišice nagrajen z spustom v dolino. Ni lepšega kot užitek na kolesu z vetrom v laseh... za danes toliko, enkrat v prihodnjih mesecih pa še o Anterselvi (Antholz), kjer te prime, da bi se rolkal in streljal, o Lago di Braies, kjer bi izležaval, o Prato Piazzi, o prigodi freeride proge z vrha Kronplatza in ogledu rekreativnega cestnega maratona Dles Dolomites na znamenitem Giau.
Better late than never.....

MTB maraton Statteg pri Gradcu

Po nekaj vročih dnevih so se roke in noge dodobra spočile, ohladila pa se je tudi glava, zato lahko napišem nekaj stavkov o maratonu, ki sem se ga udeležila prejšnjo nedeljo v Avstriji pri Gradcu. Maraton poln presežkov, ko beseda nanese tehnično zahtevnost proge. Imaš in dobiš vse – strme klance in hojo ob kolesu navzgor, drseče korenine, premikajoče se kamne in drseče skale navzdol. “Alles zusammen.”

Zame po dveh letih, ko sem tam nastopila na Svetovnem prvenstvu v maratonu, ponovno izziv. Maraton je speljan skozi kraje Statteg, Gratkorn, Gratwein, z vzponom na Schockl ter skozi znameniti Falschgraben. Trasa, ki ti ne da dihat, sploh pa v vročini in sopari, ki nas je pričakala to nedeljo. Kot tekmovalec oziroma tekmovalka se lahko udeležiš več različnih tras, a le najdaljša in tudi najzahtevnejša ti lahko prinese naslov Evropskega prvaka Masters v MTB maratonu. Za predstavnice ženskega spola je to pomenilo 84 km in 3061 vm. Naporno že v štartu, ko pa se spomnim na zahtevnost proge, pa to pomeni borba od prve do zadnje minute, v prvi vrsti samega s seboj.

In tako sem se ob petih zjutraj odpravila proti Stattegu. Napovedoval se je vroč in vsekakor naporen dan, sopara, ki nas je pričakala na štartu pa mi je dala vedeti, da bo danes res težko. A se ne damo. Štartni pok in že smo se zapodili proti “steni” v obliki 3km klanca, ki se dobesedno postavi pokonci. Noge pa mehke kot žele. Ob cviljenju sprednje zavore (v klanec!) sem bila že na tem, da eksplodiram, ampak sem si rekla – predolg je tale maraton, da bi obupala že po 4 km. Na vrhu tega klančka, kjer je z mene že dobesedno lilo, sem prišla malce k sebi. Sledil je odsek razmočenih korenin, ki so mi dale vedeti, da bo danes splozko tako gor kot tudi dol po terenu. Očitno v Stattegu ne glede na vročino v teh dneh vedno dežuje dan pred maratonom. Tehnično zahtevni deli mi na srečo ne predstavljajo večjih težav, k lažjemu premagovanju ovir je pripomogel seveda tudi polnovzmeteni Scalpel, ki je celo cvilečo prednjo zavoro dol grede spremenil v tiho in kvalitetno delujočo – čudeži se še dogajajo, tudi Avidu XX! Na tem mestu moram pohvaliti predvsem Leftya (beri – za tiste, ki niste “mtb friki”: Lefty je sprednja vzmetena Cannondale vilica), ki deluje fenomenalno.

Medtem ko je ura tekla, so se kilometri na tehnično zahtevnem terenu bolj počasi nabirali, vendar mi je del trase do nekje 50 km hitro minil, le noge se niso in niso hotele zbuditi pri “plezanju navzgor”. Ko pa se je bilo potrebno povzpeti proti Schocklu, me je na nek način zmanjkalo – ne glede na to, da sem v tem času spila ogromno količino tekočine, pojedla gele, banane (tu gre zahvala Primožu, ki me je čakal na vsaki feed coni in mi dal bidon). Strmina, skalnat teren, vročina in sopara so me izžele do te mere, da sem se v zmanjšanem tempu pripeljala do najvišje točke maratona, 1438m visokega Schockla. Na feed coni vzamem bidon in spijem Coca-Colo, da pridem malo k sebi, ker me je čakal še nadvse zahteven spust do cilja z vmesnim popestritvenim vzpončkom, kjer ne gre drugače kot peš. Ja, tudi to je MTB maraton!

Spust, ki sledi iz Schockla so poimenovali “The Rolling Stones Trail”; je tehnično izredno zahteven, dež dan poprej je traso le še začinil. Najprej po skalah do poligona za testiranje terencev, kjer si ne smeš privoščiti zgrešene linije, če ne enostavno počakaš med skalami. Potem je na vrsti vertikalni spust po hudourniški grapi, seveda drseči, nato malo bolj tekoč singl po koreninah in že je čas za malo predaha, saj se pripeljem na cesto, kjer si lahko malce pretegnem prste na rokah, ki resnično trpijo. Pa znova med koreninaste drope in drseče skale, na eni izmed njih tudi meni malo pade koncentracija, ko mi odnese sprednjo gumo. K sreči nič hujšega, malo boleča dlan in malo opraskan komolec. Že hitim dalje. Ko me premetava po razbitem terenu, samo držim krmilo, da ne izgubim kontrole nad kolesom, ker bi se slednje rezultiralo v kakšnem hujšem padcu. Spet roke na udaru. In potem je potrebno še malo peš ob kolesu navzgor, ob dejstvu, da sem bila kot bi me kdo pravkar polil z vodo, je to bil prizor, ki ti vzame še tisto malo energije, ki jo imaš v sebi. A vendar se peljem naprej – “zdaj sem pa že čisto blizu” …si rečem, v meni pa je le še kanček energije. Še dobro, da imam trmo. Nekako se prebijem čez “klančke”, ki so mi še stali na poti in čaka me samo še znameniti Falschgraben, ki je bil poln gledalcev in kjer se lahko tvoja pot proti cilju konča tudi s padcem. Že po imenu lahko razberemo, da gre za “grabn”, izgleda pa nekako takole: priletiš po travniku navzdol, čez drseče korenine z ostrim ovinkom v levo za las mimo drevesa in njegovih korenin, v mokro in skalnato potko, ki gre cik-cak, sledi roknrol po koreninah in skalah in aplavz, če ti vse to uspe odpeljati.

 

Foto: Bike09.at

Ampak zabave še ni konec – zbranost in roke morajo zdržati vse do zadnjega “prostega pada” pred ciljno ravnino. Uspelo mi je tekoče odpeljati vse pasti, ki jih ponuja omenjen odsek, vendar sem se v cilj pripeljala “mrtva”, moji palci na roki so bili tako brez moči, da mi ni uspelo potisnit ročke za prestavo višje! A cilj je bil za ovinkom, še šprint in po 5 urah in 39 minutah sem zaključila Evropsko prvensto v MTB maratonu na 5.mestu v kategoriji in 8.mestu absolutno. Ja, punce se peljejo(mo)… Pošteno povedano, rezultatsko in časovno sem ciljala višje in hitreje. Vendar je bil moj dosežek glede na vse dejavnike optimalen z ogromno rezerve. Z novimi izkušnjami in nekaj popravljenimi napakami je ta rezerva v prihodnjem letu vsekakor dosegljiva. Zato bom rekla, da sem z odpeljanim maraton zadovoljna, saj sem dala vse od sebe, tudi takrat ko nisem mogla več – nisem vrgla puške v koruzo, ker sem goreč zagovornik naslednje misli: “Bolečina je trenutna, odstop traja večno!”

(Spolzko in drseče v Falschgrabnu za smetano na torti)
Foto: Mountainbike-challenge.at

In “Schocklmonster” je bil premagan že drugič, a zagotovo ne zadnjič! Maraton za vse, ki si želijo tehnično zahtevnih terenov, vendar z opozorilom – ne precenjavati svojih zmožnosti in podcenjevati večjih hitrosti na terenu – mene je streznil že samo pogled na ubogega tekmovalca, ki je nemočno ležal na makedamski cesti po očitno hudem padcu pri spustu. Ko sem se ustavila in povprašala dva, ki sta mu pomagala, če pomoč prihaja ter dobila pritrdilen odgovor, se mi je v glavo prikradla misel – za ovinkom si, ali pa nisi… Dejstvo je, da besede najboljših profesionalnih gorskih kolesarjev na svetu, ki so to traso spoznali na Svetovnem prvenstvu v maratonu leta 2009, nikakor niso iz trte zvite…tehnično eden izmed najtežjih maratonov na svetu, vreden naslova svetovnega prvaka. Za vse ostale pa definitivno pravi mtb izziv!

En lušten vzpon…Vzpon na Strnadov travnik…

Že sedmo leto zapored, 15. avgusta prireja ŠD Socka en lušten vzpon na Strnadov travnik – in cilj dejansko je na travniku. Lansko leto na žalost prvič kot memorial v spomin na Blaža Beškovnika, letos znova prekosil marsikatero kolesarsko prireditev lokalnega značaja pri nas. In v čem tiči skrivnost tega? Odgovor na to vprašanje dobite pri Športnem društvu Socka (http://www.sd-socka.si/), jaz pa lahko s par stavki opišem zakaj mi je vzpon, čeprav kratek, tako zelo pri srcu.

Je ena izmed redkih prireditev na katero se pripeljem z MTB-jem direktno na štart, saj je Socka iz Celja oddaljena dobrih 15km. Še vedno ko sem se pojavila na štartu me je pozdravilo lepo sončno vreme in še vedno mi je uspelo priti na travnik kot prvi med predstavnicami nežnejšega vzpona. Tudi tokrat. Vzpon predstavlja nekje 2km strmega asfaltnega terena in 2km dokaj zahtevnega makedama, ki ne dopušča popuščanja. In kot bi trenil si na vrhu. No ja, to mogoče velja za Robija Vrečerja, ki je na vrh pridrvel kot prvi, nekaj časa za njim pa vsi ostali. Tudi meni je uspelo prisopihati po 23 minutah in nekaj sekundah na cilj, kjer sem si privoščila Red Bull in počvekala s kolesarskimi prijatelji. Toda priti v cilj je bilo vse prej kot enostavno. Že dan poprej sem “postrelila vse metke” in noge na štartu niso obetale hitrosti. Toda po začetnem šoku sem nekako začela funkcionirati, noge so se zavrtele, čeprav mi je bilo pošteno vroče. A vroče je bilo tako ali tako vsem, ki smo sopihali po klancu navzgor. Na polovici je proga zavila na makedamski del, ki je bil na srečo v senci dreves, a zaradi tega nič lažji, saj je bila podlaga mehka, drseča in strma – a tu sem se še vedno znašla in se odpeljala tako kot je treba. Noge so že pošteno pekle, glava je bila razgreta, a z vsako minuto sem bila bližje cilju, ki je bil letos malce podaljšan, a vsaj zame prijetno presenečenje. Še “aufzic” do cilja in sledil je zaslužen počitek.

Foto: Tomaž Stojan

Preprostost in sproščenost prireditve je tisto nekaj več, kar pritegne, klepet s prijatelji dodana vrednost, luštno okolje pa smetana na torti. Človek ne potrebuje veliko, da je srečen, vsaj jaz osebno ne – delam, kar mi je všeč, čeprav to pomeni tudi trpeti, a trpeti z nasmehom na obrazu, biti obkrožen s prijatelji, ki se znajo nasmejati ter preživeti dan v naravi – to je bil včeraj zame pojem sreče. Do naslednjega leta, ko se obeta še en lušten vzpon na Strnadov travnik!