Hero 2013

Hero 2013 je bil...zanimiv. Val Gardena je v petek, 21. junija zopet prinesla prijetno osvežitev in upanje na prijetno preživetih pet dni v Dolomitih. Dan kasneje se je kolo sreče zopet malo obrnilo - stran od mene! Pa pojdimo lepo po vrsti.

Hud tempo v mesecu juniju je pripomogel k temu, da sem že prav nestrpno pričakovala par dnevni aktivni oddih. Verjetno se mi je tudi zato vožnja do Val Gardene nenormalno vlekla. A ko sem stopila iz avtomobila na Passo Gardena in vdihnila prijetno svež gorski zrak, je bila energija spet tukaj.

Pogled s Passo Gardena

Po dvigu štartnih številk, smo se razpakirali na stari lokaciji "apartmaju Vintlana" in ob prijetnih temperaturah ter sončku, ki je ravno prav grel sem zavrtela pedala in se odpravila v "klance", saj tu ravnine praktično ni. Val Gardena je bila odeta v "Hero barve", kamorkoli ti je segel pogled, trgovine, gostilne, hoteli, balkoni hiš in apartmajev polni "Hero" zastav in panojev...pravi kolesarski praznik se je znova obetal...

"prometni zamašek" na cesti :)

...ki spet ni razočal. Organizatorji so sicer imeli obilo težav z morebitnimi spremembami trase, saj je bil letošnji sneg na nekaterih mestih še vedno v večjih količinah, nekaj so ga uspeli odstraniti, nekaj pa ga je stopila "vročina" zadnjega tedna in tako so se tik pred maratonom odločili za originalno traso, ki naj bi ponudila obilo užitkov na kolesu. Na tem mestu naj omenim, da so prvotne trase iz prejšnjih let malenkost spremenili, da so zadostili kriterijem UCI, saj se bo na tej trasi leta 2015 odvijalo svetovno prvenstvo v gorskokolesarskem maratonu. In to je pomenilo dodatne kilometre in seveda, ker ravnine tukaj praktično ni, tudi dodatne višinske metre. Tako, da so uradni podatki sledeči: dolga razdalja-84km in 4300vm, kratka razdalja maratona pa 62km in 3300vm. Sem mislila, da še huje ne more bit! Pa je očitno lahko :)

Tako okrogle štartne številke pa še nisem imela...

Sobotno jutro je bilo že prav kičasto - sonce, 15 stopinj, brez oblačka, štart pa ob 8.45 uri... časa za pripravo več kot dovolj, v primerjavi s prejšnjim letom, ko je lilo kot iz škafa, sem se v štartne bokse zapeljala že ob 8.00, saj je bilo na soncu prav prijetno toplo, zato sem Primožu dala še brezrokavnik in štartala kar v kratkih hlačah in rokavih. Pravilna odločitev, saj kasneje občutka, da bi me zeblo (pustimo zadnji del maratona) nisem imela.

3,2,1 in štart...sem pričakovala, da se bodo vsi zapodili po klancu navzgor, se je pa bolj kot ne pedaliralo prvih par sto metrov...ok, tud v redu, čeprav sem po petsto metrih pričela že kar pošteno pritiskati na pedala...kot se je izkazalo na vrhu Dantecepriesa več kot uspešno. Kot kača se je vila proga proti vrhu, letos malenkost spremenjena zaradi postavljanja nove gondole, ampak to mi je znano že iz prejšnjih let...presenetilo me je to, da sem uspela cel klanec prekolesariti brez hoje (se sliši smešno hodit na maratonu, ampak na tem je to stalnica :) - 4km in 700vm z vmesnimi strmimi nakloni - za začetek), noge so očitno bile več kot odlične, saj sem se pripeljala tudi mimo kasnejše zmagovalke ter prečila vrh pred njo. Sledil je spust, ki je bil letos speljan po luštnih singlcah, vendar jih nisi mogel izkoristiti na polno, saj se je nemalokdo odločil, da se bo raje malo "sprehajal" (nekako takole je zgledalo: "onboard" kamera enega izmed udeležencev) in nastal je cel cirkus po cikcakih navzdol. Tukaj sem ugotovila, da se pa enostavno ne znam gužvat, da sem preveč uvidevna in "prijazna", saj se Lucie V. (kasnejša zmagovalka) ni kaj prida ozirala na ostale udeležence in je "lepo" smuknila mimo. In ko se kača ljudi ustavi pred lijakom (ki se ga da btw. čisto lepo odpeljat) se iz 20m razlike naredi minuta in več razlike.... in spet sem lahko samo še lovila pikico pred mano...in jo skoraj ulovila po klancu navzgor na Prolongio. Noge so bile res fantastične letos.

Na Prolongi-i pa zopet fantastični razgledi po okoliških gorovjih, ki so se kopali v soncu. Spust iz Prolongie je bil adrenalinsko hiter, kjer makedam pri večjih hitrostih ni dopuščal niti najmanjše napake, saj si v nasprotnem primeru pustil kar nekaj kože in še česa na terenu. Prečna singla in spust proti Passo Compolongu pa letos super, ker ni bilo pretirane gužve (kratko razdaljo so letos na tem delu speljali drugače) in si na spustu res lahko užival in se osredotočil na svojo vožnjo.

Iz Passa Compolonga navzdol pa so stvari zopet malo ustavile, ker je bil teren res razbit in zato so se vsi posledično počasneje peljali (hodili) - tu sem bila že malo "huda" (ker se je dalo peljat! pa čeprav počasi...ne mi pa hodit!), trasa je bila v nadaljevanju zopet malo spremenjena glede na prejšnja leta, in sicer z prečenjem travnikov nad Arrabo, kjer smo se spet vozili "u izi" en za drugim...ni trajalo dolgo (hvalabogu) in že si drvel pa makedamski cesti v Arrabo, kjer so se trase spet razcepile...vsi "željni" navpičnih kolesnic smo po feed coni odvili na levo Saurassosu naproti, vsi malo manj navdušeni nad višinskimi metri pa desno proti Passo Pordoi :)
  Plezati na Saurassas pomeni spustiti se nekaj kilometrov po asfaltu še nižje v dolino, da lahko spet pritiskaš na pedale po hribu navzgor...in to takšnemu, da je potrebno tu in tam iti tudi peš ob kolesu. Vendar je letos to pešačenje hitro minilo in kot bi mignil že sem bila skoraj pod vrhom najvišje točke maratona. Na feed coni se ustavim, da napolnim bidon in s pogledom navzgor opazujem "obersdorf" - naravnost in samo gor - spet je bilo potrebno malo peš. Sledil je spust proti prečni singli proti prelazu Pordoi, kjer smo imeli še nekaj snežnih preprek, ki pa še zdaleč niso tako zelo upočasnjevale kot "nesrečniki" na singli, ki dejansko niso vedeli kam se naj dajo - ali na kolo ali ob njega! Če se na prvem spustu nisem šla prerivat, sem tukaj naredila bolj pametno potezo in se namesto, da bi čakala vsakega posebej ali bo zvozil čez potok ali ne, enostavno prijela kolo in čez grmovje mimo čakajoče vrste ter tako zadnjih nekaj sto metrov single lahko dejansko odpeljala.

In gremo dalje čez prelaz Pordoi brez posebnosti, sledil je spust v Canazei, kjer mi je pri izogibanju kolesarja, ki je hodil pred mano, na najbolj strmem prečnem delu odneslo sprednjo gumo in "tresk" - priletela sem direkt na desni komolec. Sicer rahla bolečina, ki me je ovirala predvsem pri zaviranju, ni ponehala do konca maratona, ampak se je vseeno dalo z vso močjo pritiskati na pedala. Noge so še vedno "šle". Po spustu v Canazei je sledilo še vzpenjanje na zadnji večji prelaz Duron, ki je minil v pripekajočem soncu in nasprotnemu vetru na planoti tik pod vrhom. Ta del sem odpeljala v nekem zmernem ritmu, saj sem vedela, da sem "tam nekje vmes". Na spustu z Durona pa so sonce zakrili oblaki in ni minilo 5 minut, ko so po meni začele padati prve kapljice. Najprej sem si mislila fino, malo kapelj ne škodi po tej 6-urni vročini. Ampak kapljic je bilo vedno več in nekje pol ure do cilja se je vlilo kot iz škafa! Pred mano pa spust v dolino, s temnimi "šibcami" na nosu, brez možnosti, da bi očala dejansko lahko snela z obraza (zaradi leč)! V bistvu je bila to vožnja navzdol na slepo! Ob tem je z neba pričela padati še manjša toča in slika je bila ironično popolna.

Premočena, malenkost premražena z mravljinci v prstih, brez pravega pogleda in z obilo občutka pod nogami sem se pripeljala v cilj v sedmih urah in 32 minutah, kar je najprej pomenilo 2. mesto absolutno in v kategoriji med ženskami na dajši razdalji maratona Hero (kasneje so Italijani vmes uvrstili še svojo tekmovalko, ki "naj" bi bila druga na daljši razdalji, čeprav pravila pravijo, da trase tekom maratona ne smeš spreminjati, imela pa je štartno številko za krajši maraton, kako dokazati, da je prepeljala dolgo traso - uradni časomerilec Datasport jo je DSQ) - na uradni podelitvi pa sem se nato uvrstila na generalno tretje mesto med ženskami na 84km dolgi preizkušnji.

Večerna podelitev nagrad najboljšim.

Hero 2013 je bil za mano, občutek na kolesu noro dober, grenak priokus zaradi padca in posledično oteklega komolca, ki mi ni dopuščal vožnje na Sella Ronda Bike Day-u v nedeljo, pa je pomenil konec kolesarjenja v Dolomitih za ta teden. Za nameček je v noči iz nedelje na ponedeljek še snežilo in Val Gardena je bila v ponedeljek pobeljena - in to 24.junija!

Če potegnem črto čez celotno dogajanje v Val Gardeni lahko z gotovostjo trdim, da se za čas maratona v Val Gardeni in okolici ustavi čas, vse "diha" z Hero-m, saj je v vso organizacijo vpeto nešteto ljudi, sponzorjev in podpornikov...in zaradi vsega tega se vsako leto znova maratona udeleži vedno več kolesarjev. Biti heroj je pač nekaj posebnega, pa čeprav samo za en dan :)

Vsaka stvar, pa čeprav slaba, je za nekaj dobra...

Hja, kaj naj rečem...sem upala, da bo moj naslednji zapis o moji prvi (verjetno tudi zadnji) etapni mtb dirki, pa je moje "upanje" odplavalo po Donavi in ne vem kateri reki vse še, navzdol. Dobesedno!

Nekaj dnevno močno deževje je povzročilo masivne poplave tudi v krajih, kjer naj bi izvedli trase štirih etap Four Peaks-a. To organizatorjev sicer ni ustavilo, je pa dobesedno ustavilo kar nekaj nesojenih udeležencev tega dogodka. Tudi naju z Matejem - v prvi vrsti iz čisto moralnega vidika, po ogledu posnetkov krajev skozi katere bi se morali voziti, mi je bilo čist mimo se vozit in dirkat, medtem ko je nekaterim samo dan ali dva pred tem, voda uničila dobesedno vse! In ker vem, kako je, ko lahko samo nemočno gledaš, kako voda uniči vse...sem se s težkim srcem strinjala z Matejem - Four Peaks letos odpade... Da o transferju do samega Ruhpoldinga niti ne govorim - "stau" na avtocesti, dostop sila vprašljiv, sploh kar se 7m+ dolgega avtodoma tiče - spoznavanje novih, ozkih in ne vem kakšnih cest s tako veliko "igračo" ni mala šala.

Zato sem poskušala te moje težko prigarane proste dni izkoristiti za prave male mini priprave, ki so glede na zadnje dni prav dobro uspele. Ker se moja rebra še vedno "oglašajo" je mogoče stavek, da je vsaka stvar, pa čeprav slaba, za nekaj dobra, še kako na mestu. Medtem pa se je vreme bistveno spremenilo in nič kaj toplo vreme je zamenjala vročina, ki ne popušča. Tako se zopet prav veselim obiska Dolomitov - Hero maraton s startom v Selva val Gardeni je letos zaradi dolge zime še bolj brutalen s svojimi 90km in 4350vm. Upam, da moja rebrca tole preživijo, ker forma se nedvomno dviga... kako visoko pa lahko posežem bo odvisno tudi od sreče - upam, da se tehnica sreče v letošnjem letu končno nagne na pravo stran... mojo stran :)

Garda 2013

Zamujam...vem...pred mesecem dni sem preživela (spet) enega najlepših, sproščujočih in dogodivščin polnim tednom, ki pa mi je zaznamoval in "naredil" mesec maj še težji v smislu delati tisto, kar počneš rad. Pa gremo lepo po vrsti...

Na Gardo sem se odpravila utrujena v pravem pomenu besede. Nor tempo v službi je naredil svoje, prehlad in kašelj sta se v mesecu aprilu počutila še kako domače pri meni in ni mi preostalo drugega kot, da spakiram torbe, kolo in se odpravim težko pričakovanim počitnicam z novim izzivom nasproti v Rivo del Gardo. Prva dva, tri dni mi je deževno vreme čez dan še kako koristilo - spanje brez budilke, z dopoldanskim cappucionem in sprehajanjem po ulicah Rive in Arca, kosilom brez hitenja, popoldanskim kolesarjem (po dežju VEDNO posije sonce) - napolnila sem si "baterije". 

Sredi tedna so nas že pošteno zanimale nove trase Rocky Mountain Bike maratona, zato smo se upajoč, da so neznane trase že označene podali v raziskovanje. Čez čas se je izkazalo, da je trasa še daleč od tega da bi bila vsa označena, tako da smo se kar precej "navozili" in se ob tem tudi izgubili. Ampak bilo mi je všeč, raziskovanje (ne)znanega, ure na kolesu so minevale, kot so hitro minevali tudi dnevi. Bližal se je nedeljski maraton, kjer sem si zadala odpeljati novo traso Extrema maratona (94km in 3813vm), ki je obljubljala bolj mtbjevski maraton kot v prejšnjih letih. Pa je prišel četrtek, 2.maj, ki je moje cilje zaradi, še vedno pravim "neumnega" padca, spremenil. Padla sem preko belance, se že ujela na roke, ko mi je v rebra s polnim "reboundom" udarila sprednja guma! Ostala sem brez sape, se vseeno hitro pobrala in razen parih prask mi ni bilo nič, razen bolečine v rebrih - pain in the ass! O slabi volji in moji jezi sploh ne bom govorila. Moja napaka, moj problem. A jaz ne bi bila jaz, če tega problema ne bi želela čimprej rešit! Kreme, streching, protibolečinske tablete, počivanje na ležalniku ob bazenu v petek in stanje v soboto je bilo že neprimerno boljše. Pravzaprav takšno, da sem se v soboto odločila odpeljat Extremo.

Nedeljsko jutro je napovedalo lep dan in strah pred morebitnim dežjem, ki bi še dodatno otežil baje že tako ali tako težko traso je bil odveč. Moja bolečina pa je bila tudi v meji normale. In tako sem se odpeljala na štart, upajoč da bo šlo. In je šlo, vsaj na začetku. Prvih par kilometrov je bila trasa maratona speljana identično prejšnjim letom - se pravi "super fast speed" po glavni cesti naravnost v "cik-cak lijak" pot, kjer se naredi gužva in se počasi v dveh kolonah prebijaš po poti navzgor. To, da gre počasi mi je bilo glede na moje stanje všeč in v tem tempu sem maraton tudi nadaljevala. Po cca 15 km, ko so se noge že ogrele in me je čakal "Obersdorf" (strmina, ki smo jo s prijatelji tako poimenovali že pred leti - strm asfaltni klanec s pogledom daleč naprej) sem poskusila malo bolj pritisniti na pedala, dvigniti pulz oz. pospešiti dihanje... bolečina je bila vsekakor prisotna, a niti ne tako moteča. Prvi razcep je bil v kraju Calino (17 km), kjer se je trasa razcepila na Piccolo desno ter Grande in Extremo na levo. 

Kam? Levo seveda :) Po nekje dveh kilometrih mimo mene prisopiha Mirč, vpraša kak gre, rečem "bo, gremo dalje". Začne se prvi spust, da bo mokro mi je bilo jasno, ker je bila prva singla speljana po grabnu, kjer druga kot blato, kamenje in vodo niti ni bilo za pričakovat. Pljusk in smo že blatni do čelade - to je pač mtb in tudi zaradi tega mi je všeč (očitno tudi mojemu Scalpelu, ki neha "cvilit"). Zvozim prvi zahteven del, pred mano malo zaštrikajo, gremo peš in potem hop, spet na kolo čez blatno kopel naravnost med spolzke korenine. Gužva in drsenje naredijo svoje, mimo prileti "oštja" iz Gorice, nekaj benti na ostale kolesarje, pozdravi :) in drvi dalje. Po gozdni poti se pripeljemo do doline Val Lomasone, kjer se začne drugi večji vzpon čez Malga Vigo na Sentiero dei Russi. In na tem vzponu spoznam, da se organizatorji z višinskimi metri vsekakor niso hecali. V petih kilometrih vzpona do "feed" cone smo se dvignili za več kot 600 metrov, s tem, da so bili nakloni na določenih mestih po moji oceni blizu 25-30°! Potem se je makadamska cesta vzpenjala bistveno bolj položno in že nas je čakal nov "roknrol" po singlah navzdol z dodatkom mokrega odpadlega listja - bilo je kar nekaj padcev, pa žal tudi kak odstop. Kmalu za tem se je trasa ponovno razcepila na Grande in Extremo, jaz pa pred odločitvijo - kam?! 

Razum je premagala želja po izzivu in moj "firbec" kako izgleda najbolj ekstremna različica maratona. Zavila sem na Extremo. 

Po kratkem spustu nas je čakal tretji daljši klanec dolg približno 9 kilometrov, ki v štartu ni bil pretirano zahteven proti koncu pa se je pokazal v vsej svoji veličini - 1,5 km "plezanja" po betonski poti z zobmi na krmilu! Pa niti slučajno ne dol stopit - ker si prisiljen hodit do vrha, tako strmo je bilo. Bilo je težko, priznam, a mi je uspelo prevozit, kar mi je dalo vedeti, da noge so v dobrem stanju, rebra pa...ne več. Bolelo je, vedno bolj, na spustih je še nakako šlo, ker so roke in noge skupaj z vzmetenjem absorbirale tresljaje, ko pa sem prišla gozdno območje enoslednic Prati del Granzoline - Gorghi me je par zaporednih sunkov zlomilo in ni me sram priznati - potočila sem tudi kakšno solzico. Teren pa za uživat! Singlce dol, gor, levo, desno... Škoda, sem si mislila in z zadnjimi napori prišla do "feed" cone pred San Giovanni del Monte na 66 kilometru. V tem delu so se vse tri trase zopet združile. Vzela sem si kakšno minuto več za postanek, gel in ploščico več in se poskušala pripravit še na zadnjih 28 kilometrov. 

Gremo dalje. Najprej spust poznan že iz prejšnjih let, nato pa presenečenje z novo singlo, ki ji je sledil strm (zopet) betoniran klanec (nič novega), spet malo singlce, vmes še spust po gozdu, kjer si dobil občutek, kot da si "padel" iz četrtega nadstropja :) , pa spet malo gor-dol po gozdu nazaj na hiter makadamski spust iz prejšnjih let. Vsega sem imela že poln "kufer", ko mi izza ovinka s sireno pripelje še rešilec! Še dobro, da sem ga slišala in se pripravila za srečanje, ker prostora za dva ni bilo! Ko je mimo na cesti pripeljal še drugi, mi ni bilo več prijetno pri srcu. Tako sem se z mešanimi občutki odpeljala po cesti navzdol do novega razcepa pri Doss del Clef. 

Vsi, ki so se odločili za Piccolo in Grande so se odpeljali po cesti navzdol, vsi "ta nori" pa smo morali premagati še cca. 4 km makedamskega vzpona na Bocca di Tovo, ki je bil vse prej kot položen, spust pa tako ali tako še bolj začinjen. Ker niti pod točko razno že dolgo nisem več "dirkala" ampak se odločila prepeljati traso, sem seveda zavila po cesti navzgor. Kozarec coca-cole me je malo dvignil, da sem premagala še te zadnje kilometre vzpona, pri spustu pa nisem pretiravala, zadnji spust je itaq zmagal :), ampak v celoti se na prvo žogo z moje strani ni dal prepeljati. Potem me je čakalo samo še nekaj malo ravnine in veter v prsi ter cik-cak po ulicah Rive vse do cilja. Po sedmih urah in dvajsetih minutah sem dosegla tisto, kar sem si pred štartom zadala - prepeljati Extremo. Vse ostalo tisti trenutek ni bilo pomembno. 

 končno v cilju;  foto @Andrej

Naslednji dan se mi moja odločitev, odpeljati cel maraton, pa čeprav ne hitro, ni več zdela tako zelo pametna. Rebra so bolela pri vsakem gibu, da o vdihu niti ne govorim. Na srečo ni  nič počeno ali zlomljeno, le udarjeno. Vendar je to vseeno pomenilo mirovanje in počitek. Kar mi v mesecu, ki je bil pred mano ni niti malo dišalo. 

Težko je, ko slišiš bolelo bo še vsaj en mesec, ti imaš pa pred seboj cilje, ki bi jih rad izpolnil. Najlažje je obupat, se vdati v usodo. Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi naredila vse, da bi bolečina čim prej izginila. Večino bolečine, kot sem izvedela kasneje na fizioterapiji, je bilo zaradi prepone. Fizioterapija pri nr.1 fizioterapevtih Mateju, Robiju in Juretu, t.i. superhrana :) in predvsem želja ter trma po izboljšanju so bili dovolj za to, da sem danes lahko odpeljala skoraj na polno na mojem domačem vzponu na Celjsko kočo. In bila na koncu nasmejana do ušeš. Pa ne za to, ker bi se ne vem kako hitro peljala (osebni rekord mi je ušel za 50s, optimalno pripravljena bi ga lahko veliko več kot izboljšala), ampak za to, ker sem se sploh lahko peljala - ker nisem obupala, ker sem šla z glavo skozi zid in uspela :).

Danes sem prebrala tole misel: "Če ne moreš zmagati, se bori. Če se ne moreš boriti, se skrij. Če se ne moreš skriti, zbeži. Če ne moreš zbežati, zmagaj!" Moja zgodba meseca maja...

Čez par dni pa nov izziv, ki me čaka: Four Peaks (aka Trans Germany) .
EDIT: izziv, ki je dobesedno splaval po vodi :(

"Nori kolesarski april"

Fijuuuuuuuuuuu....Kaj vse ni bilo za doživeti v mesecu aprilu. Sneg, pa dež, pa mraz in zdaj še sonce in temperature 20+. Prava priprava za vse kar prihaja ob koncu meseca in pa seveda v prvih dneh maja...GARDA. 
Spet in znova. Nikoli se ne naveličaš. Ko po dežju vedno posije sonce, ko "parkiraš" kolo in se vsedeš na najbolšji kapučino ter sproščeno opazuješ okolico, ko odkrivaš vedno nove in nove kraje, poti in razglede...komaj čakam.
Še prej pa bo treba zdržati in potrpeti v tem norem tempu, ki ga vsaj zame prinaša mesec april. A se ne dam, in čeprav se ne rešim kašljanja in smrkanja, prehladov...vztrajam na svoji poti. 
Letos se v sklopu Bike Festivala Garda ob 20. obletnici pripravljajo povsem nove trase maratona, ki naj bi ponudile veliko več pravega mtbja...se že veselim. Sodeč po profilu bo Extrema letos res ekstremna s svojimi 94 km in več kot 3800 vm....na prvi pogled velik zalogaj za prvi maraton v sezoni, še posebej po "zimski" pomladi, ki ni dopuščala prav veliko mtb kolesarjenja. A bela zastava ne pride v poštev. Kakršnakoli že bo Extrema, jo napadem na polno, brez ustavljanja :)

Bike Festival Garda

Konec zime, pomlad...prihajaš?

Letošnja zima je nam kolesarjem res dala "tinte piti"! Vsaj v zadnjih dveh mesecih. In mislim, da se prav nič ne motim, če rečem, da ima večina snega že vrh glave vključno z menoj. Pa imam rada sneg in snežne radosti, da ne bo pomote. Ampak saj veste, kako pravijo: "Vedno si želiš tistega, kar tisti trenutek nimaš." 

V zimskih razmerah pač najdeš nove izzive, ki ti popestrijo vsakdanje aktivnosti. Gazenje po celem snegu gor, dol, gor, dol v snegu, vetru, tudi soncu. Marsikdo si verjetno ob vsem tem kidanju misli, kako se mi v snegu ljubi "rinat" v okoliške hribe? Ampak meni je "fajn". Ko se pokrajina obleče v belo, ko ti mehak sneg škripa pod nogami, ko v snegu ustvarjaš prve sledi in se kristali oblikujejo v male snežne kepice, ki drsijo po snežno beli podlagi... Predvsem pa se lahko umakneš od ponorelega vsakdanjega sveta, težav in skrbi, si spočiješ glavo. Tako se mi velikokrat v glavi porodi misel: "Če je glava nora, celo telo trpi!" K tej misli pa skoraj vedno dodam nadaljevanje: "...da včasih telo mora trpeti, da se glavi lahko spočije!"

Tek na smučeh - Rogla.

Če posije še sonce, se pa tako ali tako odpraviš v snežno pravljico. In "miganje" v takšnem je podobno letenju :)

Mrzlica z najmanj metrom snega.

Tolsti vrh me je v letošnji zimi videl kar nekajkrat.

Čeprav se mi včasih stoži (ker sem pa vseeno bolj naklonjena toploti), da ne živim v temperaturno prijetnejših krajih čez celo leto, to pri nas lahko hitro rešiš s "skokom" na morje. Dve urci vožnje in iz sneženja se pripelješ na sončno in toplejšo obalo. Pa čeprav samo čez vikend. To sva s Primožem v mesecu februarju dvakrat tudi naredila. In ni mi bilo žal. Sprememba okolja, toplo sonce, suhe ceste (še vedno je kolo v prvem planu) ti dajeta novo energijo...in minevajo ure, se vrtijo kilometri in se nabira višina. Tisti, ki morsko obalo v naši bližini (Istra) enačite z ravnino, živite v zmoti. Vseskozi gor-dol. Ampak ima tudi to svoj čar - kot pravi eden izmed mojih kolesarskih "sotrpinov": "Če je ravno, ni zabavno!"

Motovun

 Barbariga

Marsikdo me vpraša zakaj toliko ur preživim na kolesu, prekolesarim nešteto kilometrov(vsaj za tiste, ki si ne predstavljajo narediti več kot 30 km na dveh obročih) in se preganjam po hribih gor in dol? Kratek odgovor bi bil: "Zato!" Malce dajši pa: "Življenje je polno stvari, aktivnosti in ljudi, ki te lahko osrečujejo in tisti, ki se tega zaveda je lahko vesel. Tisti, ki pa si vse to dovoli doživeti in izkusiti pa je lahko srečen!" In jaz sem si to dovolila!

Predstavitev: CRAFT BIKE TRANSALP 2013

Predstavitev trase teden dni pred pričetkom prijav ene najbolj znanih gorsko kolesarskih etapnih dirk na svetu.

Naslednji teden se odprejo prijave za že šestnajsto izvedbo gorsko kolesarske etapne dirke prek Alp, ki jo poznamo pod imenom CRAFT BIKE TRANSALP. Na spletni strani www.bike-transalp.de se bo možno prijaviti od 11. decembra dalje, že danes pa je znana trasa, ki je s svojimi 681 kilometri in 20.490 višinskimi metri tokrat bolj »italijansko obarvana«. 

Medtem ko je letošnji Transalp štartal iz nemškega Oberammergauma preko avstrijskih mest vse do švicarskega Scuola in nato preko Livigna nazaj v Italijo ima trasa v letu 2013 z letošnjo skupen samo končni cilj in to je Riva del Garda. Kolesarski praznik, ki traja osem dni zapored se bo pričel 13. julija s pokom štartne pištole v nemškem Mittenwaldu in karavana profesionalcev in ostalih 1200 udeležencev, ki tekmujejo v dvojicah se bo podalo na zanimivo traso preko avstrijskega Mayrhofna do italijanskega Brixna, kjer se začne Dolomitska pravljica. Direktor dirke Marc Schneider je vključil nekaj zanimivih odsekov na trasi preko St.Vigila in Allegha vse do San Martina di Castrozza. Uli Stanciu, začetnik ideje Transalpa je v šesti etapi dodal še vse zanimivosti vojaških mulatjer na Monte Grappi in tako obljuba za nepozabno kolesarsko doživetje verjetno res ni iz trte zvita. Crespano del Grappa pa s tem postaja že šestinštirideseto različno mesto v vsej zgodovini Transalpa, ki gosti cilj oz. start posamezne etape. Sedma etapa bo 600 dvojic popeljala do Rovereta, kjer bo tekmovalce do cilja zadnje etape v Rivi del Gardi ločilo le še slabih štirideset kilometrov, sodeč po profilu pa bo zadnji del trase speljan po trasi dosedanjega Gardskega maratona, ki pa za naslednje leto ob 20. obletnici napoveduje spremembo v sami trasi.

Kot že omenjeno zgoraj  - prijave za Craft BIKE Transalp 2013 se pričnejo 11. decembra ob 12.uri. Mogoče se z izzivi Transalpa tudi v letu 2013 spopade kakšna slovenska dvojica? Nekaj je zagotovo – vsakdo, ki bo sprejel izziv bo bogato nagrajen. V prvi vrsti je nagrada za vse obremenitve in napore na poti, doživetje narave in njenih lepot, ki človeku jemljejo sapo. Predvsem pa izredna kolesarska izkušnja, ki te ne pusti hladnega…

Link: http://www.bike-transalp.de/en/home.html

Video Highlights Transalp 2012: CRAFT BIKE Transalp 2012 Eventclip

TRANSALP doživetja

Craft BIKE Transalp 2012 - osemdnevna etapna dirka preko Alp, 619 kilometrov in več kot 21.000 višinskih metrov - z gorskim kolesom.
Tokrat v vlogi support teama Primožu in Mateju, skupaj s Petro sva tudi midve bile svojo "bitko".

V prejšnjem mesecu se je vse vrtelo okoli Transalpa....uredi to, uredi ono, smo kaj pozabili, logistika, finance, oprema, kaj je še treba? Priznam, vse skupaj je bolj utrujajoče kot sam trening. Toda za spremembo tokrat meni ni bilo potrebno pritiskati na pedala, ampak skrbeti za čim bolj tekoč potek dnevov, ki so si sledili eden za drugim s svetlobno hitrostjo.
Med 14.7.  in 21.7. smo bili del veliko kolesarske karavane, ki je "potovala" čez alpe. Vsak dan nov kraj, nova doživetja, nov kolesarski praznik. In prvič sem imela priložnost opazovati zaplete in potek dogajanja s strani gledalca, support teama in ne izza balance :) ... bilo je res zanimivo.
Dnevi so leteli, dogodki so si sledili, starti in cilji etap so se menjavali kot po tekočem traku. Lahko bi napisala cele "litanije" o dogodivščinah na poti (vsakodnevno javljanje je objavljeno na bicikel.com spletni strani - povezava: Bicikel.com prek Alp na Transalpu ), pa se bom osredotočila mogoče samo na zadnji dan, zadnjo etapo letošnjega Transalpa, ki je name naredila še posebno močan vtis. 
Tradicionalno se zadnja etapa konča v meni zelo poznani Rivi del Gardi. In po osmih dneh dogodivščin, neštetih kilometrih, dirkanjem s časom (tako ali drugače) se vse zaključi na Rivi. Da je vse skupaj še bolj zanimivo, se nočno neurje, ki je divjalo nad Madonno di Campiglio, zjutraj malenkost umiri in na štartu etape je dež še zmeren, nato pa se kmalu potem nebo "odpre" in vso pot do Rive neusmiljeno lije, grmi, strele švigajo sem in tja... res ne bi bila rada v vlogi tekmovalcev v tistem trenutku. Toda Garda je Garda, si rečem...tam nikoli ne dežuje cel dan! In glej ga zlomka, s Petro se pripeljeva v Rivo, dež začenja pojenjati in izza oblakov že kuka sonce! Ko končno uspeva najti prostor za parking avtodoma se hitro odpraviva v ciljni prostor, kamor že prihajajo najhitrejši tekmovalci. In v ciljnem prostoru popustijo vse zavore...veselje, solze sreče, utrujenost in vzhičenost, blata za izvoz, premočeni in utrujeni eden za drugim kapljajo v cilj....Oblaki se dokončno razkadijo in modro nebo nakaže, da bo preostanek dneva sonce tisto, ki bo narekovalo tempo kolesarskega zaključka.  
Primož in Matej prvič v življenju uspešno prikolesarita v cilj etapne dirke. Zadovoljna, utrujena, polna takšnih in drugačnih vtisov... nič drugače ni s preostalimi udeleženci.

po zaključku zadnje etape

Na Rivi se ustavi čas....čustva, ki so del tega velikega kolesarskega praznika prevzamejo prav vsakega. Padejo vse ovire, napetost se sprosti in vsi zadovoljno ugotavljajo - uspelo mi je! Oči se mi malenkost orosijo. Čeprav nisem prekolesarila teh 8 etap, sem z njimi "živela" osem dni, ki so bili vse prej kot enostavni. V bistvu sem v teh dneh spoznavala tisti drugi del gorskega kolesarstva, tisto kar vidijo vsi gledalci in ostali opazovalci...gorsko kolesarstvo je način življenja - toliko življenskih izkušenj in paralelk lahko potegneš...mtb ti lahko ponudi neizprosen boj z naravo, mtb ti lahko da vse tiste občutke boja s samim seboj, ponudi ti fantastične razglede najbolj čudovitih kotičkov narave, ko je potrebno kdaj tudi peš, ko ti drsi po mokrih koreninah, se blato nalepi na tvoje kolo, ko sonce neumorno pripeka, ti pa sebe in svojega zvestega spremljevalca na dveh kolesih vodiš do cilja - preko strmih poti navzgor in navzdol, potem ko ti skale, dropi, traili poskušajo to čim bolj otežiti. Ampak vztrajaš, ker ti to predstavlja izziv. In ko prideš ves blaten, izmučen, popraskan, včasih tudi krvav v cilj...zajoče tudi kolo. 
Transalp ima tako v vsaki ekipi po štiri zmagovalce - dva kolesarja in njuna kolesa.

zaslužen počitek v cilju :)

Za konec lahko rečem, da je bilo lepo biti del CRAFT Bike Transalpa 2012. Naslednje leto zopet? Misel, ki se mi je utrnila ob "zlaganju" slik, video posnetkov v predstavitev Transalpa je bila naslednja: Pametne ideje pridejo same po sebi - ko so neumne stvari že narejene! "Neumnost" pa v tem primeru rodi nov izziv, ki se ga lotiš, če le uspeš dobiti priložnost. Zato...še pridemo!

Nekaj malega slik pa spodaj:

tik pred odhodom

pred štartom prve etape pod streho zaradi dežja

eden izmed osmih štartov (Iscghl)

vsakodnevno opravilo

relaksacija :)

Livigno bike park

edinstvena "kolo" pralnica na svetu

tud zlomilo se je kaj :(

debatiranje po koncu 7. etape

dnevni prizori

support "CE team" uspešno pripotoval na cilj v Rivo